Justina Hribernik je že vedno rada fotografirala, nekateri ji celo pravijo Paparazza. Z dvanajstimi motivi iz Roža, Podjune in z Zilje je pripravila četrti koledar. Fotografije nastajajo med fototurami v naravi, gibanje v naravi pa ji pomaga tudi pri zdravju.

Fotografirala je že vedno, pravi Justina Hribernik, ki je doma v Galiciji. Za birmo je dobila prvi fotoaparat, tedaj še majhno, kompaktno analogno kamero. Na potovanjih s šolo ali s prijateljicami je bila Hribernik tista, ki je imela vedno kamero s sabo. Da bi si na hitrico ogledala kakšen kraj, ji ne leži. Rada si vzame čas, da si ga podrobno ogleda: cerkve, spomenike, kulturne znamenitosti in zanimivo staro kmečko arhitekturo. Še posebej jo zanimajo polja in njihove linije, rada gleda, kako se polja v teku leta spreminjajo, torej od setve do žetve. Vsak letni čas ima svoj čar, pravi. Vse to so motivi, ki jih Hribernikova rada fotografira. Dva- ali trikrat na mesec gre na fototuro in obišče kar več krajev. Ponavadi je to na Koroškem, pa tudi drugod po Avstriji in Sloveniji. Tedaj nastane precej slik, pravi. To je pač prednost digitalne fotografije, pripoveduje, da si lahko potem v miru doma lahko izbereš dobre slike. Za motiv si Hribernik vzame veliko časa, počaka, da je oblak odpotoval mimo in tako fotografira motiv v najlepši luči. Iz fototur in potovanj naredi Hribernik zmeraj tudi fotoalbume, da si lahko slike kasneje tudi ogleda. Seveda pa fotografije visijo tudi doma v Galiciji. V dnevni sobi ima Hribernik pozimi obešeno sliko zasneženih Sel, poleti pa motiv iz južne Tirolske.

Opaža izumiranje dvojezičnosti

Med potovanji po južnem Koroškem pa opaža tudi izumiranje dvojezičnosti. To jo boli pri srcu, pripoveduje. Še posebej tedaj, ko vidi, da pri kakšni hiši, kje se prej govorilo slovensko, danes prevladuje nemščina. Pri Enotni listi je bila 25 let tajnica in pozna veliko ljudi, ki jih pri fototurah tudi pokliče ali slučajno sreča v naravi. Edino poleti je bolj redko na poti, pravi. Odkar je zbolela za multiplo sklerozo, vročine ne prenese. Tedaj se izogiba sonca in je na poti bolj ob večerih. Tudi hoja po strminah je zanjo postala težka. Lepe poti pa so tudi v ravnini, pravi, kam više pa se lahko zapelje z avtomobilom. Z boleznijo je začela več hoditi v naravo, dvanajst let je že doma, redno gibanje pomaga, to potrjujejo tudi zdravniki, pravi. Seveda pa na sprehodih v naravi nikoli ni brez kamere. Zmeraj odkrije kaj novega in je včasih začudena, kako so nekateri skriti kraji lepi, pravi. Tudi v krajih, ki jih že pozna. Nekatere zanimivosti pa se pokažejo šele skozi objektiv. 

Fotografirala je tudi Charlene iz Monaka

Justi Hribernik rada potuje. Tedaj vsi v skupini vedo, da je ponavadi zadnja. Redno se ustavlja in jemlje kamero v roko, fotografira in gleda, da ne zgubi stika s skupino. Ko je na potovanju s skupino v Parizu letos bila zadnja, je slučajno v objektiv ujela monaško kneginjo Charlene, na Škotskem pa je fotografirala tudi že današnjega kralja Charlesa. Ni čudno, da ji nekateri zato pravijo kar Paparazza.

Četrti koledar z motivi iz južne Koroške

Motivi iz narave v Rožu, Podjuni in Zilji so vsebina koledarja, ki ga je Justi Hribernik za prijatelje letos pripravila že četrtič. Nekaj jih še ima, pravi. Zainteresirani jo lahko pokličejo (+43 650 5625473).

V gibanju in fotografiranju se počuti srečna. Rada se vozi po Koroškem in potuje po svetu. Ve pa tudi, da to nekega dne zaradi bolezni ne bo več mogoče. Če jo kdo sreča med potovanji, pa se bo razveselila vsakega povabila na kavo.