Jubilant Marjan Sturm: »Dialog in sožitje se pogojujeta«

Marjan Sturm: Mene nihče ni odžagal, ker to tudi ni bilo potrebno. Po več kot dvajset­letn­emu predsedovanju ZSO in sosvetu pri uradu zveznega kanclerja sem začutil, da je čas, da oddam vajeti v mlajše roke. 

Vsaka generacija ima svojo vlogo in svojo odgovornost.  Sam pripadam generaciji, ki je pod vplivom evropskega antiavtoritarnega dijaškega in študentskega gibanja vstopala v politično areno in tudi v manjšinsko politiko. V našem času smo razburkali duhove na Koroškem, kot študentje smo razvijali solidarnostno gibanje v Avstriji in nekaj časa tudi nismo bili imuni proti totalitarnim ideologijam. Te izkušnje  so bile tudi važne. Od tedaj naprej vem, kako zapeljive so totalitarne idelologije.

Čas študija na Dunaju je bil zame zelo zanimiv. Spoznal sem veliko ljudi, sodeloval pri raznoraznih študentskih shodih, demonstracijah, diskutirali smo o vseh vprašanjih  človeštva. Tu sem se naučil diskutirati, nastopati ter prosto govoriti pred publiko. To so bili lepi časi.

Teh je bilo kar nekaj. Npr. v osemdesetih letih, ko je KHD zahteval ločevanje šolarjev in sem skupaj z »Longo mai« odšel v Strassbourg in tam razlagal našo situacijo. Prepričal sem angleškega poslanca v evropskem parlamentu, da je vnesel predlog resolucije proti ločevanju šolarjev na Koroškem. In res, pozno ponoči je evropski parlament to resolucijo sprejel. Naslednji dan je »Kleine Zeitung« poročala na naslovnici o tem sklepu. Ali pa tedaj, ko smo v Celovcu demonstrirali proti ločevanju šolarjev in je spet s pomočjo skupine Longo mai uspelo pridobiti visokega funkcionarja  mednarodnega policijskega združenja, ki je na Starem trgu v Celovcu nagovoril demonstrante in se izrekel zoper rasistično segregacijo. Taki dogodki so nam dali samozavest in spoznali smo, kako važna je širša povezanost. Ni naključje, da je bila zelo pomembna parola: Nismo sami, demokrati so z nami.

Profesor Klaus Otomayer je v svoji knjigi »Offener Brief an Sieglinde Tschabuschnigg«, ki jo imam kot enega najboljših opisov medetničnih odnosov na Koroškem,  med drugim napisal, da vsak nosi v svojem fiktivnem nahrbtniku  tudi nedokončane naloge svojih prednikov. Moj stari oče je bil npr. član farnega sveta naše fare. Ob začetku dvajsetega stoletja je bilo srečanje vseh farnih svetov našega okraja v Šentvidu ob Glini. Sprejeli so sklep, da je treba Slovence kot prvi korak potisniti do južne strani Krke. Naša kmetija pa je bila tik ob severni strani Krke. To je mojega starega očeta tako razjezilo, da je skupaj z duhovnikom Brabencem ustanovil Slovensko prosvetno društvo »Edinost« v Šenttomažu, ki je delovalo do leta 1939. Moj oče je bil tudi v tedanji kmetijski zbornici. Družina je bila leta 1942 pregnana, v pregnanstvu je bila umorjena moja sestra Veronika. En priženjeni stric je bil ubit kot komunist v Steinu ob Donavi, drugi stric je komaj preživel Dachau in si od tega do konca svojega življenja ni opomogel. Vse to je seveda vplivalo name in na moj narodnopolitični angažma.

Moj oče je bil katoliško usmerjen narodnjak. Zato smo pri nas imeli Slovenski vestnik, Naš Tednik in Nedeljo. »Tu pri nas že zadostuje, da smo Slovenci. Tukaj ne sprašujejo po NSKS ali ZSO,« je utemeljeval svojo politično širino in hodil na vse prireditve, »leve« in »desne«.

Da sem se vključil v slovensko manjšinsko politiko,  ima tudi s tem nekaj opraviti in s prepričanjem, da je treba ščititi vso širino  političnega spektra slovenske manjšine. Kot predsednik ZSO sem ravno v širini videl svojo nalogo. Kot zgodovinar vem, kako usoden je bil ekskluzivizem, bodisi na katoliški ali pa tudi na marksistično levi strani. Spominjam se, ko je NSKS v osemdesetih letih prejšnjega stoletja sprejel sklep o poenotenju slovenskih struktur in je tedanji predsednik NSKS to utemeljil s tem, da ne more  »rep migati z glavo«. Rep naj bi bila ZSO. Tedaj sem si mislil, da tak ekskluzivizem ne more biti dober za slovensko manjšino. Drugi važen moment moje politike je bila pripravljenost za dialog, to tudi s nasprotnikom. Mislim, da je dialog s Feldnerjem prispeval k izboljšanju vzdušja v deželi.

Mislim, da v tem, da sem sosvet vodil zelo demokratično in dopuščal široko razpravo. Nekateri slovenski zastopniki so zlorabljali sosvet za politizacijo manjšinskega vprašanja in za boj za nadoblast v sosvetu. To je večina članov sosveta odklanjala in me vsaka štiri leta prosila, da naj ja le spet kandidiram. To je moja »uspešnica«. Biti odprt in strpen se le splača.

Najbrž že. Toda te so bile bolj na osebnem nivoju.

Mislim, da je čas, v katerem živimo, zelo zahteven. Generacije koroških Slovencev, ki so doživele nacizem in potem tudi še kruto diskriminacijo, nas zapuščajo. Mlajše generacije take diskriminacije ne poznajo in si morajo najti svoj prostor v družbi. V korist nam je EU, pomen večjezičnosti in odprtosti. Zato bo manjšina preživela, če bo odprta, tolerantna in del modernizacije naše družbe. Kaka »minimiška nacionalizem« pri tem ne bo koristila. Torej je in bo na nas, ali bomo preživeli. Zato bodimo to, kar bi lahko bili.