Josef Kuschnig (72 let) je poleg dela na domači kmetiji na Komlju od leta 1998 tudi sodelavec pliberške pogrebne službe, kjer kot grobar spremlja ljudi na njihovi zadnji zemeljski poti. Preberite, zakaj to delo rad opravlja.
Smrt je del življenja. To ljudje sicer vemo, pravi pomen te fraze pa občutimo šele tedaj, ko sami izgubimo ljubljeno osebo, sorodnika ali prijatelja. Ko se za človeka konča življenje na tem svetu, je pomembno, da se dostojno poslovimo. Važno nalogo pri tem opravljajo pogrebniki ali grobarji, med njimi je Josef Kuschnig. Kot grobar že 25 let spremlja ljudi na njihovem zadnjem zemeljskem potovanju.
Dom na Komlju
Josef ali po domače Jozl se je leta 1951 kot najstarejši otrok Josefa († 1966) in Rozalije († 2001) Kuschnig, rojene Podgornik, rodil na Komlju na kmetiji pri Kužniku. Josef ima štiri brate in eno sestro, luč sveta so vsi zagledali doma na kmetiji, nobeden se ni rodil v bolnišnici. Na otroštvo na Komlju ima lepe spomine, čeprav je bilo trdo delo na gorski kmetiji stalni spremljevalec doraščanja. »Večinoma smo se sami oskrbovali, imeli smo krave, pridelovali smo krompir in žito, da je doma bil kruh,« se spominja. Josef pripoveduje, da so še do leta 1972 delali in orali z voli: »Doma so vsi pomagali, vse smo delali z rokami, kak šiling smo si še pridelali z nabiranjem gob in črnic (op. borovnice).« Vsak dan je eno uro hodil peš v šolo na Humec, kasneje je obiskoval kmetijsko šolo Goldbrunnhof. Redko so hodili v dolino, le ob nedeljah so šli peš k sveti maši v Pliberk. Spominja se, da so morali z doline v nahrbtniku na goro nositi petrolej in gorivo za motor, ki je gnal napravo za rezanje sena. Za božič leta 1963 je k hiši prišel električni tok, že kmalu za tem, leta 1966, pa je družina izgubila očeta. Josef je bil tedaj star 15 let in je moral prevzeti več odgovornosti za svojce. Poleg dela na kmetiji je nato vsa leta delal kot »cimperman«, tesar na gradbiščih v okolici, in pravi, da je ves zaslužek investiral v »avžungo«.
Nova naloga
Po nekaj letih je občutil, da stalno delo po gradbiščih zanj ni bila prava stvar in je iskal kaj drugega. Slučajno je preko znanca in dolgoletnega kolega gospoda Hudritscha izvedel, da pliberška pogrebna služba išče sodelavca. Josef pripoveduje, da je Gregor Hudl, tedaj pri pliberški občini pristojen za pogrebno službo, rekel, da »naj posuskusi«, in tako se je začelo. »Delo kot grobar zame ni bilo novo, prvič sem to doživel že kot 15-leten fant, ko sem pomagal pri pogrebu soseda.« Nasploh so delo grobarjev pred nekaj leti še večinoma opravljali sosedje, a to se je v zadnjih letih precej spremenilo. Pri svojem novem delu kot grobar je Josef kmalu občutil nekakšno zadoščenje, ker to ni bila služba, ki jo opravljaš samo zaradi zaslužka. »Imel sem občutek, da naredim nekaj dobrega za sočloveka in to mi pomeni zelo veliko.« Zaradi tega želi to delo opravljati še tako dolgo, dokler mu bo to dopuščalo zdravje. »Vsak človek enkrat v življenju potrebuje grobarja, kljub temu pa včasih slišim tudi kakšno slabo besedo, češ zakaj da moram to delati. A to skušam ignorirati,« pripoveduje Josef. Kljub žalosti ob izgubi ljubljenega človeka pa so svojci pokojnih večinoma zelo hvaležni.
Zaradi dela Josef nikoli ni imel slabih sanj ali drugih strahov, zelo dobro mu uspeva, da se distancira, kar je v tem primeru gotovo dobra lastnost. A tudi on je človek s čustvi, predvsem pogrebi otrok so zanj najbolj žalostni.
Delo grobarjev
Grobarji pliberške pogrebne službe niso pristojni le za izkopavanje jam. Josef pripoveduje, da morajo najprej pripraviti krsto, ki jo izberejo svojci. Če oseba umre v bolnišnici, jo grobarji oblečejo in po želji še pripeljejo na dom. Izkopavanje jame za krsto je najtežje delo, pozimi, ko so tla zmrznjena, si pomagajo z vrtalnim kladivom, da izkopljejo približno dva metra globoko jamo. Medtem se že skoraj polovica pokojnih pred smrtjo odloči za upepelitev in žaro namesto krste. »Naše delo to seveda olajša, zame osebno pa je žara prazna materija, to ni ista stvar,« razmišlja Josef. Kot grobar je moral tudi že večkrat sodelovati pri ekshumiranjih.
Pliberška pogrebna služba oskrbuje pokopališča od Suhe do Globasnice, letno imajo približno 90 pogrebov. Pogrebno službo vodi Gerhard Pikalo, za organizacijske zadeve je večinoma pristojen Adrijan Mandl, ki pravi, da na občini zelo cenijo sodelavca Josefa Kuschniga.
