»Jaz pa še rada živim«

V svoji majhni, a prijetni hišici me je minuli ponedeljek sprejela Rozina Jop. V kotu visijo slike vnukinj in vnukov, osem jih ima. »Prababica pa na žalost še nisem, vnukinje in vnuki mi govorijo, da imajo še dovolj časa,« se prijazno nasmehne. »Če bodo z otroki vsi tako pozno začeli kot jaz, a potem pohiteli, imajo zares še dovolj časa.« Rozina Jop je bila stara 34 let, ko je dobila prvega otroka, sina Toneja. Kmalu so sledili Marta in Barbara ter Foltej. Ko pripoveduje o otrokih in vnukih, ji od veselja zažarijo oči.

Rodila se je leta 1931 z dekliškim imenom Pridigar v Črnečah pri Dravogradu, v nekdanji Jugoslaviji. Mati in oče sta bila dekla in hlapec, oče je delal kot gozdar. Družina se je morala večkrat preseliti: »Hodili smo od hiše do hiše, od bajte do bajte«. Mati Rozine Jop je bila Škrjančeva iz Strpne vasi, pisala se je Močnik. Dva mamina brata sta bila učitelja, po izgubljenem plebiscitu sta kot zavedna Slovenca izgubila službo in morala koroško domovino zapustiti. Eden je bil znani čebelar Peter Močnik, stric Rozine Jop. Mati Rozine Jop je bila pri Škrjancu izplačana od brata, ki je bil kmet. Denar pa je tedaj naenkrat izgubil na vrednosti. Od vsote, ki jo je dobila, bi si lahko kupila le še kak kilogram sladkorja. Rozinina mati se je nato preselila v nekdanjo Jugoslavijo, kjer je spoznala očeta. Poleg najstarejše hčerke Rozine sta se staršema rodila še Vinko (†) in Viktorija. Nazadnje je družina živela v Šmiklavžu pri Slovenj Gradcu. Mati Rozine Jop je leta 1942 pri 45 letih umrla za levkemijo.

Rozina Jop pravi, da je njen oče po smrti mame zanemarjal otroke. Brata Vinka je k sebi vzela teta iz Strpne vasi, tudi sestra Viktorija se je preselila tja. Rozina je še dve leti po mamini smrti živela pri očetu v Šmiklavžu. Spominja se, kako so tam Nemci vrgli zvonove s cerkvenega stolpa, partizani so jih pa ponoči ukradli in skrili. SS-ovci so nato zasliševali domačina, postavnega moža, ga pretepali in mučili, mu izvlekli nohte na rokah in ugašali cigarete v njegovih očeh, da je skoraj oslepel. A mož ni nikogar izdal. »Ljudje so držali skupaj. A ko je po mučenju šel mimo naše hiše, je prej postavni mož bil videti kot 80-letni starec,« pripoveduje Rozina Jop. Nekoč je izvedela, da jo bodo dali v sirotišnico, ker se oče ni brigal zanjo. Mlada Rozina se je odločila, da bo zbežala: Leta 1943 se je kot 12-letno dekle iz Slovenj Gradca z vlakom sama peljala do Metlove. Vedela je, da lahko gre na Podejevo kmetijo v Strpno vas, ker so bili v sorodstvu. »Sprejeli so me kot rejenko, kot da bi bila lastna hči,« je še danes hvaležna Rozina. Oče je ostal v Jugoslaviji, z njim niso imeli več stika. Rozina pravi, da se je rada in lahko učila, po pol letu v Šmihelu se je v šoli brez težav naučila nemščine. Slovenščina je bila v Hitlerjevem času prepovedana, a naskrivaj so ljudje govorili slovensko, saj nemško niso znali. Rozina se spominja šmihelskega učitelja Alfreda Loserja, ki je bil Kočevar. »V šoli smo na skrivaj med seboj govorili slovensko. Proti koncu vojne nas je zasačil učitelj Loser in dejal: »Govorite kakor mislite, jaz itak razumem slovensko. Samo, prosim, govorite nemško pred drugimi učitelji, da jaz ne bom imel težav.« Po koncu vojne so prišli Angleži v Strpno vas, po hišah so pobrali vso zlatnino, če je še kdo kaj imel. Spominja se tudi partizanov, ki so od kmetov zahtevali hrano in kolesa, kmetje so jih pa prej skrili.

Pri Podejevu je Rozina Jop živela in delala do leta 1962, tistega leta se je poročila s Tonejem Jopom in se preselila na njegov dom v Replje. Odtlej je tam skrbela za majhno kmetijo, imela je štiri hektarje sveta, štiri krave in še kakšno svinjo. Prodajala je mleko in delala na poljih, zraven pa skrbela za otroke. Mož Tonej je delal na žagi, kmalu po upokojitiv je umrl za srčnim infarktom. »Bilo je hudo, a od tega je minilo 40 let in to sem že prestala. Dobro sva se razumela.«

»Ne vem, kje sem si pridelala to starost,« pove Rozina. Pravi, da se počuti dobro, čeprav jo mučijo leta. »Bolijo me noge in križ, slabo vidim, gluha sem, zobe sem izgubila,« pove in se široko nasmeji. »Kljub temu rada živim, rada igram karte, manjkajo pa igralci. Prizna, da se včasih precej dolgočasi. Zanjo skrbi sin Tonej, ki ji prinese kosilo, zajtrk in večerjo si pripravi sama. S taksijem go-mobil se pelje v Pliberk, da opravi nakupe in redno obiskuje druženja pliberškega slovenskega društva upokojencev. Včasih je rada pletla in kvačkala, a trenutno jo preveč bolijo roke. O sebi pravi, da zna biti jezična. »Če se kdo norčuje iz mene, mora paziti, da mu ne vrnem še huje.« Danes se včasih počuti sama, veselila bi se, če bi jo večkrat kdo obiskal. Zaradi družbe bi se rada preselila v dom za ostarele, a je še niso vzeli. »Rekli so, da še ne spadam tja,« pove Rozina Jop.