Daniel Langbein je igralec v gledališču, na televiziji in v filmih. V raznih vlogah je nastopal že v televizijski oddaji »SOKO Donau«. Sodeloval je v filmih »Ma folie« Andrine Mračnikar ter v novem filmu »Die Farben von Liebe und Tod« Johannesa Grieserja. 
Študiral je na graški univerzi za glasbo in uprizoritveno umetnost. Langbein je napisal in uprizoril dve gledališki deli, ki se ukvarjata z življenjem njegovega starega očeta Hermanna Langbeina. Hermann Langbein je bil avstrijski komunistični upornik proti nacionalsocializmu. Leta 1941 so ga nacionalsocialisti zaprli v koncentracijsko taborišče Dachau, leta 1942 pa v Auschwitz. Tam je postal član uporniške bojne skupine Auschwitz. Po drugi svetovni vojni se je kot zgodovinar ukvarjal z nacionalsocializmom in leta 1954 soustanovil IAK (Internacionalni komite Auschwitz). V dramah vnuk Daniel obdeluje poročila o koncentracijskih taboriščih ter videoposnetke svojega starega očeta.
Pogovor o igralstvu, Langbeinovih dramah ter pristopu tretje generacije. 

Študirali ste na graški univerzi za glasbo in uprizoritveno umetnost. Danes ste igralec in delate za gledališče, televizijo in film. Kaj vas zanima pri tem poklicu?

Daniel Langbein: V bistvu sem se že v mladosti zanimal za gledališče. V šoli smo imeli šolsko gledališče. Dolgo si tam niti nisem upal sodelovati. Mislil sem, da je nekako samovšečno reči, da hočem postati »igralec«. Imel sem pomisleke, ker se moraš kot igralec postaviti pred ogromno množico  in s tem implicitno trditi, da je tvoja predstava vredna, da si jo vsi ogledajo. Te predrznosti sem se moral šele navaditi. Bolj slučajno sem potem sodeloval pri nekaterih poletnih delavnicah in kasneje obiskoval poletno šolo v Londonu, kjer so poučevali igralsko tehniko. Potem sem pristal pri dunajski amaterski gledališki skupini, ki je ravno iskala mlade ljudi. Delo v tej skupini mi je bilo tako všeč, da sem se le odločil, da se bom prijavil za študij igralstva. Toda imel sem tremo. Bal sem se zelo kompetitivne atmosfere. Moje predstave o igralcih in igralkah ter šolah za igralstvo so bile tedaj precej čudne. Mislil sem, da bodo ljudje pravi komolčarji. Zato sem začel študirati ekonomijo, ampak gledališče me ni pustilo pri miru. Slučajno sem spoznal nekega igralca in v pogovoru mi je postalo jasno, da je to prava poklicna pot. Prijavil sem se na univerzah na Dunaju, v Gradcu in v Linzu. Imel sem mnogo sreče in nazadnje sem lahko celo izbral, na kateri univerzi bom študiral. Tako sem potem pristal v Gradcu in v poklicu igralca. 

Pišete tudi drame za gledališče. Leta 2014 ste za diplomsko delo napisali in inscenirali igro »Macht Gelegenheit Mörder« na osnovi spominske knjige vašega deda Hermanna Langbeina, »Die Stärkeren. Ein Bericht aus Auschwitz und anderen Konzentrationslagern«. Kako ste se lotili tega dela?

V knjigi Hermann opisuje čas v koncentracijskih taboriščih. Knjiga je po eni strani zelo informativna glede na čas nacionalsocializma in grozot, ki so se tedaj dogajale. Po drugi strani pa je zame besedilo zelo osebno in me močno prizadeva, saj so to doživetja mojega starega očeta. Idejo za delo sem imel že v prvem letu študija. Toda hitro sem jo dal ad acta, ker sem iskreno upal, da se bom lahko ukvarjal s čim bolj prijetnim. Vendar me ni nobena tema tako prevzela kot prva. Potem me je še kolega Lukas Stöger, ki je o ideji izvedel v nekem pogovoru, vprašal, če ne bi skupaj delala na tem projektu. Torej sva se lotila dela. V fazi priprave sva se peljala v Auschwitz, da bi spoznala prostor in z lastnimi očmi videla, kaj opisuje Hermann v knjigi. Ukvarjala sva se tudi z aktualno politiko in zbirala sva izjave bivših esesovcev. Ves ta material sva potem združila v en večer. V sedmih delih sva vodila skozi Hermannovo poročilo o njegovih letih v koncentracijskih taboriščih. Med temi scenami so bile bolj aktualne intemačno-kabaretistične medigre.

Resonanca na igro je bila zelo pozitivna in začela sva igrati dramo tudi izven univerzitetnega konteksta. Veliko sva nastopala za graške šolske razrede. Kasneje naju je povabila tudi WUK (Werkstätten- und Kulturhaus), da igrava na Dunaju. 

V drami igrate med drugim tudi vloge nacistov. Kako ste to doživeli?

Zame je to bil zelo važen doživljaj. Mislim, da si prej ali slej vsak, ki se ukvarja s časom nacionalsocializma, postavlja vprašanja: Kaj bi jaz tedaj storil? Kako bi se jaz tedaj odločil? Na kateri strani bi jaz stal? Moj stari oče je vedno rekel, da so navsezadnje vsi bili ljudje. Seveda so tudi v Auschwitzu bili sadisti, ki so se v teh okoliščinah potem izživljali. Toda to ni bila večina. Večina je opravljala neko delo, ki je nekako prispevalo k sistemu Auschwitz.

V zgodbi mojega deda gre na primer pogosto za Eduarda Wirthsa, ki je bil zdravnik garnizona v Auschwitzu. Hermann je opisoval Wirthsa, ki je bil mlad esesovski zdravnik in je iz Dachaua napredoval v Auschwitz. Razni zgodovinski viri ga opisujejo kot zelo ambivalentno osebnost. Bil je nadrejen vsem zdravnikom v Auschwitzu in odločal je o razporeditvi taboriščnikov na rampi. Izbral je tudi taboriščnike in taboriščnice za medicinske eksperimente. Toda ko je izvedel, da Friedrich Entress in drugi zdravniki vsak dan usmrtijo ljudi z injekcijami fenola, je to prepovedal. Sicer je že prej vedel za to prakso, mislil je, da morijo »le« prizadete osebe, ki so močno zbolele za tifusom. Moj ded pripoveduje v knjigi, da ga je Wirths, ko sta se po Dachauu v Auschwitzu prvič spet videla, vprašal, kako nekemu »pacientu« gre. To dobro opisuje protislovje njegove osebnosti – čeprav je počenjal grozote in v svoji funkciji sprejemal strašne odločitve, se je vseeno videl kot zdravnik. 

Te zgodbe in perspektive mojega deda so mi dale mnogo za misliti. 

Seveda so tudi v Auschwitzu bili sadisti, ki so se v teh okoliščinah potem izživljali. Toda to ni bila večina.

Daniel Langbein

V drami »Macht Gelegenheit Mörder« nakažete vzporednice med preteklostjo in sedanjostjo. Kaj je danes v tem kontekstu posebno aktualno?

Mislim, da se osnove niso spremenile. Mehanizmi, ki so delovali v času nacionalsocializma, tudi danes še delujejo. Danes na primer vemo, da na ljudi, ki se počutijo, kot da bi bili ogroženi, močno vplivajo mehanizmi agresije. To se lahko politično izkoristi – tudi danes. 

V bistvu se Auschwitz začenja tam, kjer se akcepitra trditev, da so nekateri ljudje več vredni kot drugi. Seveda je Auschwitz skrajni primer, ampak osnovna misel je ista.

Leta 2017 ste začeli z delom na drugi igri, ki se ukvarja z zgodbo vašega starega očeta. V »Lebenslang« ste delali in se konfrontirali z videoposnetki Hermanna Langbeina. Kako ste doživljali delo za igro? 

Predpostavka tega dela je bila, da se bom ukvarjal s čisto drugim aspektom Hermannove in najine skupne zgodbe. Dolgo sem se vsebinsko ukvarjal z njegovo zapuščino. Zdaj sem iskal bolj oseben pristop. Zdelo se mi je, da moram raziskati tudi najino zvezo. Poznala sva se, toda čeprav sem bil tedaj star že osem let, se v bistvu nisem spomnil časa, ki sva ga preživela skupaj. Babica po materini strani je tedaj umrla in očitno je bilo to zame enostavno preveč. Potlačil sem celo zvezo. Družina mi je povedala, da sva si bila blizu in da je enkrat na teden prišel pome, da bi šla na izlet. Baje sem ga imel zelo rad. Vmes sem že videl videoposnetke, na katerih se naju vidi in imel sem občutek, da je bil zelo odprt in ljubeč do mene. Vsi ti spomini so nekako bili zasuti. 

Zaradi tega sem hotel raziskati to raven zveze. »V Lebenslang« oponašam svojega deda. 

Pri tej igri sem dobil možnost, da nekako »občutim« Hermanna. Če tisočkrat oponašaš gibe, dihanje, jecljanje, ton govora neke osebe, potem to počasi preide v lastno telo in dobiš čisto drugačno razumevanje za tega človeka. Začel sem čutiti reakcije in emocije, ki niso na prvi pogled razvidne. Nisem hotel igrati Hermanna, hotel sem ga le kopirati. Mislim, da skozi sodelovanje deda in vnuka oseba Hermann Langbein nekako prispe v današnji čas. Posebno mladi, ki si ogledajo igro, mi po nastopu pogosto rečejo, da so se preko te konstelacije Hermann-Daniel lahko vživeli v zgodbo in dobili pristop do zgodovine.

Zakaj se v drugi in tretji generaciji pogosto uporabljajo umetniška sredstva za obdelovanje transgeneracijske travme?

To vprašanje vodi v diskusijo o tem, kaj je sploh umetnost. Dolgo sem o tem razmišljal, ker mi je bilo tudi nekako nerodno označiti se za umetnika. Toda potem sem zase odločil, da pomeni biti umetnik, da si čimbolj človeški. Mislim, da lahko travmo iz tega vidika dobro umetniško obdelaš. Delaš na več ravneh – na psihološki, fiziološki, družbeni in na neke vrste duševni oz. spiritualni. Menim, da preko umetnosti lahko povemo in naredimo občutno tisto, česar se ne da zaobjeti z razumom. 

Vaš stari oče je bil član odporniškega gibanja. Boril se je proti Francovi diktaturi v Španiji, kasneje je bil del internacionalnega odporniškega gibanja ter bojne skupine Auschwitz. Kaj vam pomeni upor?

Mislim, da sem v tej zadevi precej ujet v zgledu svojega dedka. On se je tudi po drugi svetovni vojni vse življenje ukvarjal z zgodovinsko obdelavo nacionalsocializma. Bil je na primer soiniciator Auschwitz-procesov v Frankfurtu. Pravzaprav se nikoli ni nehal upirati. 

Dolgo sem se prepiral s svojo vlogo »vnuk Hermanna Lang­beina«. Vprašal sem se, kakšen vpliv naj ima ta dediščina na moje življenje, na mojo perspektivo, na svet ter na moja dejanja. Kako uporen moram biti? Spoznal sem, da se moram spoznati najprej sam, potem lahko šel razmišljam o vlogi. Tedaj sem šele dobil dostop do lastnih kapacitet in se lahko začel zavzemati za dobro. Ne vem, če je to upor. V primerjavi z delom mojega starega očeta svojih dejanj sploh ne občutim kot upornih. Toda zame je upor preko umetnosti edina možna pot. 

Spoznal sem, da se moram spoznati najprej sam

Daniel Langbein

Kaj načrtujete za naslednji čas? Česa se lahko veselimo?

Z »Lebenslang« bom kmalu nastopil v judovskem muzeju v Augsburgu. Septembra sem snemal »Steirer Krimi« z Wolfgangom Murnbergerjem, kjer sem se potopil v svet štajerske ljudske glasbe. To me je zelo obogatilo. Moja babica, ki je bila koroška Slovenka, je bila močno povezana z ljudsko glasbo. Zdaj končno razumem, kaj jo je na tej vrsti glasbe tako pritegnilo in ganilo. Ravno smo tudi posneli film »Die Farben von Liebe und Tod«. Umetnost, ki je jedro filma, me je zelo inspirirala. Posebno še surrealistična slika »Das Festmahl der Götter« Maxa Ernsta.