Iz Koroške v svet: Raziskovalno delo in koroške klobase na Švedskem

Drago Sticker (40) je koroški Slovenec, ki se je v mladosti navduševal za tehniko, se zaradi ljubezni preselil na sever in se posvetil znanosti. Zdaj je njegova intelektualna hrana farmacija, koroško dušo pa uspešen raziskovalec tolaži z domačo hrano in slovensko besedo. V sebi je povezal različne jezike, dežele in stroke.
Drago Sticker

Znanstvenik, ki dela na Danskem, je do 19. leta živel v Šentjakobu in Ločah ob Baškem jezeru. Takrat še slutil ni, kam ga bodo zanesla življenjska naključja.

Kako vas je pot odpeljala na sever Evrope? 

Drago Sticker: Ko sem promoviral, sem spoznal svojo prijateljico Sandro, ki prihaja iz Švedske. Dobila sva prvega otroka in se odločila, da bomo živeli v mestu Malmö na Švedskem. Zaposlitev sem dobil na univerzi v Kopenhagnu. Tri leta sem se ukvarjal z analitično kemijo na oddelku za farmacijo. Nato sem postal asistenčni profesor, vodil projekte in nadziral študente pri zaključnih nalogah. Potem pa sem se zaposlil v privatni industriji pri zdravstvenem podjetju Novo Nordisk. 

Torej živite na Švedskem, delate pa na Danskem. Čemu se posvečate pri delu?

Redno se vozim med Švedsko in Dansko, ki ju povezuje Öresundski most. Vožnja v eno smer traja približno 50 minut. V službi se posvečam razvojnemu področju za optimiranje skladiščenja in transporta zdravil ter vprašanju, kaj je potrebno, da telo čim bolje absorbira – torej vsrka – zdravila.

Delate kot znanstvenik in pišete strokovne članke. Kako bi na kratko predstavili projekt »revolucionarne kapsule«?

Ko sem se pridružil raziskovalnemu timu, smo razmišljali o ciljih naših raziskav. Nekatera zdravila je treba injicirati, torej vbrizgati v telo in dejstvo je, da takih zdravil nekateri pacienti ne jemljejo (redno), ker se bojijo igel ali pa, ker se želijo izogniti stigmatizaciji. V raziskovalnem timu smo želeli razviti način oralnega jemanja takih zdravil. To pomeni, da bi postopek, ki zahteva dezinfekcijo in vbrizgavanje v telo, v nekaterih primerih lahko poenostavili in nadomestili s kapsulami, ki bi jih zaužili skozi usta, da bi zdravilo prišlo v telo preko prebavnega trakta. Razvili smo pametnega mikrorobota, ki brizga tekočino – podobno kot lignji v naravi – in tako dostavlja zdravilo na ciljno mesto. Tako bi lahko revolucionirali npr. jemanje inzulina ali cepiva, kar bi paciente zelo razbremenilo. Veseli smo, da je bilo naše raziskovalno delo do zdaj uspešno in da je bilo objavljeno v najbolj prestižnem znanstvenem časopisu Nature. Vendar pa je treba poudariti, da bo lahko minilo še desetletje ali več, preden bodo te inovacije dosegle paciente.  

Kje vidite prednosti življenja na severu Evrope in kaj cenite na svoji domovini?

Z družino živim na Švedskem. Imam dve hčerki: Teja je stara 10 let, Ines pa 7 let. Švedska ima odličen šolski sistem s celodnevno šolo. Njihovi pedagoški pristopi me navdušujejo, saj veliko delajo integrativno. Koroška pa je zelo atraktivna kar se tiče narave, športa in socialnega udejstvovanja. Pravijo, da so Švedi bolj zaprti, vendar moram povedati, da imamo v naši soseski zelo prijetne sosede, da se zelo dobro razumemo. Seveda s švedskimi prijatelji govorim po švedsko, pri bolj poglobljenih pogovorih pa preključim v angleščino.

Kako ohranjate slovenščino in kako premagujete domotožje?

Doma z otrokoma govorim samo slovensko. Obe moji deklici govorita slovensko in obiskujeta slovenski dopolnilni pouk. V mestu Malmö imam dobrega prijatelja, ki je tudi koroški Slovenec. V prostem času sva skupaj že delala jedi, ki se jih na Švedskem ne dobi, npr. klobase, kot se jih dela na Koroškem, pa tudi mesni sir, torej naš »Leberkäse«. To je zdravilo proti domotožju. Sicer pa z družino rad obiskujem Koroško. Ko bom v pokoju, se bomo verjetno vsaj deloma spet vrnili domov.

Predstavljate mlajšo generacijo znanstvenikov. Kaj potrebuje moderna znanost?

Kot šolar sem se zanimal za telekomunikacijo, študiral sem elektrotehniko in biomedicinsko tehniko, potem sem delal na področju analitične kemije, pa tudi z matičnimi celicami, torej na področju biologije. Zdaj delam v farmaciji. Moja dosedanja pot je bila izrazito interdisciplinarna, kar je trenutno tisto, kar se išče na delovnem trgu. Prednost imajo ljudje, ki poznajo »jezik« različnih strok. Vedno znova sem se poglobil v različna področja in moje izkušnje so pokazale, da se inovacije zgodijo na stičišču strok. Poznavanje, povezovanje in prepletanje strok je pot v prihodnost.

Iz rubrike Oseba tedna preberite tudi