Prim. mag. dr. Herwig Oberlerchner je primarij za psihatrijo in psihoterapijo celovškega kliničnega centra, psihiater, psihoanalitik, psiholog, lektor na celovški univerzi, avtor in kurator. Napisal je številne knjige, med drugim »Propheten: Begegnungen mit paranoid schizophrenen Menschen«, kjer avtor pripoveduje o doživljajih z ljudmi s shizofrenijo. Skupaj s Helgejem Strombergerjem se iz znanstvenega vidika ukvarja z zločini v času nacizma v delu »Sterilisiert, vergiftet und erstickt. Das Wüten der NS-Euthanasie in Kärnten«. Oberlerchner je odprl tudi privatni muzej za Linde-figurice v Kauf­manngasse v Celovcu. Te igrače so v letih od 1950 do 1970 dodajali v pakete kave znamke Linde. Kot lektor se Oberlerchner osredotoča na psihiatrijo v NS-času, socialno psihiatrijo in psihoterapijo. Pogovor o psihičnem zdravju, spominskem delu in evtanaziji na Koroškem med nacizmom.

Od leta 2010 naprej ste primarij na oddelku za psihiatrijo in psihoterapijo celovškega kliničnega centra. Zakaj ste se odločili za to poklicno pot?

Po maturi nisem vedel, kaj naj naredim. Šel sem torej na delovni urad, da bi naredil test, ki ti pokaže, za kakšen poklic bi bil primeren. Ta test mi je v bistvu povedal le, da naj sledim lastnim interesom. Najprej sem mislil na študij indologije ali sinologije, torej znanost o kulturi in jeziku Indije oz. Kitajske. Odločil sem se, da bom dalj časa preživel v Indiji. Potoval sem po deželi in pomagal sem zgraditi očesno kliniko. Potem sem opravljal civilno službo v ustanovi evangeličanske diakonije v kraju Treffen/Trebinje. Tam sem spoznal ljudi s posebnimi potrebami na duševni ter telesni ravni in ljudi s kroničnimi duševnimi motnjami, kot npr. s kronično shizofrenijo ali s kroničnimi manično-depresivnimi motnjami. Ti kontakti so močno vplivali name. Potem mi je postalo jasno, da hočem študirati medicino in se potem specializirati za psihiatrijo. 

Za svoje objavljeno diplomsko delo »Der Kasper-Hauser-Mythos« ste prejeli priznanje celovške univerze. Kaj je bilo bistvo dela?

Po študiju sem delal v Celovcu kot zdravnik, začel pa sem tudi študij psihologije na celovški univerzi. Za temo diplomskega dela sem si torej izbral historični lik Kasperja Hauserja. V Nemčiji sem potem potoval po njegovih sledeh. Bistvo dela je, da me je ta lik tako zanimal. V psihoanalizi obstaja pojem prenos, ki označuje proces prenašanja pogosto potlačenih čustev, pričakovanj, želja in bojazni iz otroštva na nove socialne zveze. Samorefleksivno sem si ogledal, kako ta proces vpliva na moj odnos do Kasparja Hauserja oz. mojo fascinacijo do lika. Po eni strani me je zanimal kriminološki aspekt. Kaspar Hauser se je nekega dne v 19. stoletju pojavil v Nürnbergu. Rekel je, da je bil, odkar pomni, ujet v temni sobi. Obstaja mnogo različic o tem, iz kakšne družine prihaja.  Njegov primer je že tedaj povzročil internacionalno zanimanje. Umrl je zaradi vbodne rane, ki je mogoče bila rezultat atentata. 

Fascinantno je, kako lahko človek preživi, čeprav v razmerah, kot jih je opisal Hauser. Kaj drži ljudi pri življenju? To vprašanje me je vodilo k številnim psihoanalitičnim teorijam, ki sem jih potem obdelal. 

Po drugi strani pa mit Kasparja Hauserja postavlja osnovna vprašanja človeštva: Od kod sem? Kdo sem? Kam grem? Kako se razvijam? Vse to v primeru Hauserja ni znano.

Okoli 30 odstotkov ljudi vsaj enkrat v življenju prizadene kakšna psihična bolezen. Kako ocenjujete javni položaj psihičnega zdravstva v primerjavi s fizičnim zdravstvom na Koroškem?

Imam občutek, da se poznavanje psihičnega zdravstva v javnosti izboljšuje. Akceptanca, da psihična obolenja obstajajo, se viša. Mnogi ljudje tudi vedo, kako pogosto se pojavljajo psihična obolenja v določeni populaciji. Mnogo znanih oseb je tudi spregovorilo o tem, da so psihično oboleli. Mislim, da gre trend v smer destigmatizacije. Tudi poklicne skupine, ki skrbijo za prizadete, psihologi, ergoterapevti itd., niso več tako diskriminirane. Menim, da so ti poklici vedno bolj cenjeni.

Mislim, da je mnogo ljudi med pandemijo spoznalo, da sploh obstaja nekaj takega kot skrbno ravnanje s seboj. Psihično zdravje ni samoumevno. Treba je skrbeti zanj. 

Kako je pandemija na splošno vplivala na psiho ljudi?

V teku pandemije so nas nekateri razvoji zares presenetili. Starejše osebe so npr. zelo dobro ravnale s prvim in drugim lockdownom. Te generacije so živele v vojnem in povojnem času. Med pandemijo so dobro prenesle odpoved in izolacijo. Starejši ljudje so pogosto zelo odporni. Solidarnost, ki so jo starejši posebno ob začetku pandemije doživeli, je bila zelo velika. Presenetilo nas je tudi, kako dobro so kronično bolne osebe prestale lockdowne. Ti ljudje so zelo skrbno ravnali sami s seboj. Tudi število samomorov je med lockdowni upadlo. To kaže, da je bilo več povezave in podpore med ljudmi, pa tudi manj priložnosti za samomor. V prvem in četrtem lockdownu na Koroškem ga pri ženskah ni bilo. Skrbelo nas je, kakšen bo razvoj na tem področju, saj brezposelnost, kronični stres in podobno zaostruje depresije. Sreča je, da živimo v bogati državi, kjer je socialno zavarovanje res veliko. Podpora podjetij, zagotovitev ekonomskih osnov in drugo so povzročili, da kljub obremenilnim faktorjem ni prišlo do zvišanja števila samomorov. 

V anketah se je čez nekaj časa izkazalo, da so nekatere skupine, ki zaradi pandemije posebno trpijo. To so družine, ki imajo le majhen stanovanjski prostor, ljudje, ki negujejo družinske člane, samohranilke, pa tudi mladina in otroci.

Zelo aktivni ste v spominskem delu in ukvarjate se s travmami, ki jih je povročil nacionalsocializem. Kakšne posledice časa NS-režima so še danes vidne na Koroškem?

To, kar se je na Koroškem dogajalo v 1930. in 1940. letih, je velika travma. Poskušam pomagati pri procesu žalovanja ter prispevati svoj del h kulturi spominjanja. Najbolj kompetentno to lahko storim pri tematiki NS-evtanazije oz. nacionalsocialističnih grozodejstev v okviru psihatrije. Spremljam družine, katerih člani so postali žrtve. Družine pridejo k meni večinoma iz treh razlogov. Prvič: kopičenje psihičnih obolenj v družini. To je lahko povezano z nepredelanimi travmami. Drugič: ljudje nekako izvedo za zamolčane sorodnike. Tretjič: ljudje se hočejo s to problematiko ukvarjati, dokler se o tem času še lahko pogovarjajo s starimi starši. Toda opažam, da se name večinoma obračajo mlajše generacije. Potomci imajo občutek, da nekaj ni predelano in ni razumljeno. V nekaterih družinah ta tematika tli dolga leta. Družinam so govorili, da njihovi sorodniki nimajo pravice do življenja, kar je povzročalo mnogo sramu. Če občutiš sram, se umakneš, ne govoriš odprto, temo tabuiziraš. Važno je, da se ta molk konča. Pogovarjam se torej z družinami ter jim nudim informacije. Priskrbim dokumente žrtev, ki so zavarovani v deželnem arhivu Koroške, in povezujem se z drugimi institucijami.

Čas nacionalsocializma je na južnem Koroškem povzročil neverjetno obremenitev prizadetih družin. Mnogo dela je še potrebnega za spravo in približevanje pozicij. Mislim, da je naša naloga podpirati prizadete pri lajšanju bolečin in pospeševati proces celjenja. 

Skupaj s Helgejem Strombergerjem ste napisali knjigo »Sterilisiert, vergiftet und erstickt. Das Wüten der NS-Euthanasie in Kärnten«. Kako je v nacionalsocializmu prišlo do izvajanja evtanazije v Celovcu?

1. 1. 1936 je stopil v veljavo v Nemčiji t. i. »Zakon za preprečevanje dedno bolnih potomcev«. 1. 1. 1940, malo manj kot dve leti po anšlusu, velja adaptiran zakon tudi v Avstriji. Tedaj še niso vedeli, kako psihična obolenja nastanejo. Vedeli so, da obstajajo družinska kopičenja. Zakon je definiral nekatera obolenja, pri katerih se naj prizadete osebe sterilizira. Sem so prištevali npr. shizofrenijo, manično-depresivno obolenje, nekatera nevrološka obolenja in tudi odvisnost od alkohola. Zdravniki, babice in celo župani so napisali prošnjo za sterilizacijo določenih ljudi in te prošnje so v sodstvu za dedno zdravje obdelali. Nato je prizadeta oseba dobila uradno izjavo, da jo bodo sterilizirali. V Celovcu je to pri moških delal dr. Franz Palla, po katerem je še vedno imenovana cesta, ki naj bi kmalu dobila dodatno informacijsko tablico. Pri ženskah pa je to počel dr. Viktor Hiess, po katerem je poimenovana Hiessgasse v Celovcu. Leta 1939 je Hitler izdal odredbo, ki je omogočala določenim zdravnikom, da razlikujejo med ljudmi, ki so »vredni življenja«, in tistimi, ki niso, ti zdavniki pa so lahko potem usmrtili osebe, »nevredne življenja«. Komisije iz Berlina so potovale v Avstrijo in tudi na Koroško ter pregledovale zdrav­stvene podlage. Komisija je odločila, da naj se usmrti več sto ljudi. V štirih transportih so jih deportirali v Hartheim, bivši baročni grad, ki so ga pregradili v ustanovo za ubijanje. Tam so jih usmrtili s plinom in potem zažgali. Iz Celovca so tako umorili okoli 739 ljudi. Potem pa so bili v celotnem rajhu protesti, večinoma s strani družin žrtev, in ta vrsta evtanazije se je končala. Zatem so ljudi morili na oddelkih. Izhajamo iz tega, da so v Celovcu na ta način ubili okoli 700 ljudi. 

Kako je potekal proces raziskave in pisanja knjige?

Ko sem postal primarij, so k meni začele prihajati družine, ki so hotele izvedeti več o usodi svojcev. Začel sem se intenzivno ukvarjati s tematiko, ker sem hotel kompetentno informirati ljudi. S Strombergerjem sva potem govorila z družinami, ki so nama dale na razpolago mnogo dokumentov in slik. Tedaj je tudi bil historični arhiv, ki obsega okoli 1000 aktov iz NS-časa, še pri nas v hiši. Kontaktiral sem tudi arhiv na Dunaju, ker so bili celovški obducijski protokoli iz tistega časa spravljeni tam. V Berlinu imajo 156 zdravstvenih aktov koroških pacientov in pacientk. Kako so tam pristali, še ne vemo, a te vire sva predelala. Skupaj s sorodniki smo potem rekonstruirali biografije žrtev. Na Koroškem so izvajali prisilne sterilizacije, prisilne napotitve, ki so vodile v deportacije, ter usmrtitve v oddelku v 1940. letih. To je bila najbolj ljudomrzna era v zgodovini medicine. Raziskovanja na Koroškem so pokazala, da obžalujemo približno 1500 žrtev med psihično obolelimi ljudmi. Več sto ljudi je bilo prisilno steriliziranih.

Cilj je bil poimenovati žrtve. Teh ljudi se ne sme pozabiti. Kmalu bo postavljen velik spomenik na območju geriatrije v Celovcu. Spominjajmo se teh ljudi in preprečimo, da bi se kdaj kaj takega ponovilo.