»Ani holech livkot lecha, / tihyeh chazak lema’ala / Ga’aguai/ k’mo d’latot sheniftachot /balaila.« (Sem na poti, da te objokujem,/ bodi močen zgoraj v soju zvezd/ moja praznina/ je kot vrata, ki so stala odprta po/ polnoči.«–»Livkot Lecha«, Lanetzach Achi.
Judovska visokošolska zveza je zastopstvo judovskih študentov in študentk v Avstriji. Skupaj z zvezo muslimanske mladine v Avstriji (MJÖ) je 5. 11. organizirala spominsko zborovanje za žrtve terorističnega napada na Dunaju. 
Sashi Turkof je sopredsednica JÖH (skupno z Laro Guttman). Študentka je na spominskem zborovanju zapela pesem »Livkot lecha« (Objokujem te) za žrtve atentata. Pogovor o spominski praksi, novembrskih pogromih in solidarnosti.   

Judovska visokošolska zveza (JÖH) je 5. novembra organizirala morje luči za žrtve terorističnega napada 2. novembra 2020.  Kaj ste s tem hoteli povzročiti oz. pokazati?

Sashi Turkof: Važno nam je bilo, da po terorističnem napadu jasno izrazimo znak solidarnosti in povezanosti. Vedno smo imeli dobre stike z MJÖ (Zveza muslimanske mladine v Avstriji), a hoteli smo kot skupna fronta biti vidni tudi navzven. Hoteli smo signalizirati, da se ne pustimo razcepiti in da z groznim džihadističnim napadom ne bo uspelo nikumur, da nas nahujska drugega proti drugemu. 

Znanstveniki in znastvenice, ki se ukvarjajo z Islamsko državo, to provocirano cepitev v družbi in posledično izolacijo ter diskriminacijo muslimanskih oseb označujejo kot strategijo IS za zahodne države. Kako lahko preprečimo tak razkol?

Ekstremisti poskušajo muslimane, ki so del družbe, potisniti na rob. Poskušajo ljudi, ki živijo čisto običajno življenje v Avstriji, potisniti v ekstremistično smer. To storijo tako, da jih poskušajo ločiti od družbe in jim dati razloge, da se obrnejo v drugo smer, skušajo jim posredovati občutek, da jih družba izključuje. Proti temu se moramo kot družba braniti in reči: »Razdvajanje vam ne bo uspelo.« Vidim aktivno zanikanje te strategije ter solidarnost kot odgovornost avstrijske družbe. Ne smemo dopuščati, da muslimanski Avstrijci postanejo sovražna podoba. To smo tudi hoteli signalizirati s spominskim zborovanjem. 

Ali so to koroški Slovenci ali gradiščanski Hrvati, judi in judinje, vse marginalizirane skupine so doživele na tak ali drugačen način diskriminacijo oz. imajo izkušnje z nasiljem. Obstaja med manjšinami osnovna solidarnost ali si jo je treba šele »pridelati«?

To je zapleteno vprašanje. Težko je dati odgovor, ker vprašanje nekako implicira, da se morajo marginalizirane skupine bolj prizadevati za druge marginalizirane skupine. Mislim, da je ravno obratno. Menim, da ima večina, torej tisti ljudje, ki so v priviligirani poziciji in niso vsak dan diskriminirani, veliko večjo odgovornost ter dolžnost, da se solidarizira s skupinami v šibkejši poziciji ter da se bori proti nepravičnosti. Po drugi strani pa je seveda tako, da če po terorističnem napadu slišim o nasilnih napadih na muslimanske osebe na cesti ali o tem, da proti-muslimanski rasizem postaja družbeno spremljiv, potem to tudi v meni nekaj zbuja. Tudi moja družina je doživela sovraštvo in izločitev zaradi vere. Hočem se solidarizirati in si prizadevati za ljudi, ki so v tej situaciji. Toda to ni kakšna posebno dolžnost, ker sem judinja. Ta dolžnost do solidarnosti je v bistvu predvsem pri večinskem prebivalstvu. 

V ZDA se v diskurzu o marginalizaciji in diskriminaciji POC (people of color/ljudje, ki niso beli) govori o »white privilege«, o privilegijih, ki jih imajo ljudje le zato, ker so belopolti. Osnovni mehanzimi se dajo preložiti na večinsko prebivalstvo, ki se lastnih privilegijev ne zaveda. Kakšni ukrepi so potrebni, da bi se ljudje zavedali odgovornosti za upor proti nepravičnosti?

Kratek odgovor je: izobrazba. Daljši odgovor je, da se morajo ljudje, ki so v priviligirani poziciji, aktivno ukvarjati z lastnimi privilegiji. To vklučuje tudi lastno zgodovino, npr. postkolionalizem. Toda to  velja tudi za zgodovino Avstrije. Menim, da bi si moral vsak Avstrijec in vsaka Avstrijka vsaj enkrat ogledati koncentracijsko taborišče. To ukvarjanje z zgodovino in s privilegiji mora voditi k temu, da se lahko večinsko prebivalstvo bolj in bolje prizadeva in solidarizira z marginaliziranimi skupinami. Tako bi bilo tudi manj diskriminacije. Zato je potreben tak aktiven korak s strani večinskega prebivalstva. 

9. novembra je minilo 82 let od novembrskih progromov. Kaj menite o načinu spominske prakse v Avstriji?

V Avstriji so s spominsko prakso in obdelavo zgodovine v primerjavi z drugimi državami zelo pozno začeli. Menim, da je danes zelo važno, da se način spominjanja in ukvarjanja z zgodovino drastično spremeni. V spominski politiki moramo postati aktivni. JSUD (Judov­ska študentska zveza Nemčije) je začela s projektom »Denk­mal« (spomenik). Ustvarili so spletni hashtag »#Denkmal« in v sklopu projekta zdaj v celotni Nemčiji čistijo, loščijo in obkrožajo kamne spotike. Tudi v Avstriji se je že nekaj ljudi pridružilo projektu. To je v bistvu zame odličen način izvajanja spominske prakse. To je mlad spominski aktivizem. 

V kolikšni meri so judi in judinje na Dunaju še vedno izpostavljeni antisemitizmu? 

Zaradi pandemije je antisemitizem postal bolj družbeno spremljiv. Pandemija je postala za mnoge desničarske skrajneže in neonaciste krinka, pod katero lahko grejo na cesto in izražajo svoje sovražne ideologije in hujskajo. Državni ukrepi zaradi pandemije predstavljajo za mnoge poseg v privatno sfero oz. v svobodo. Ta t. i. »kritika sistema«, stalno spraševanje, kaj je resnica, dvom v medije, vse to je osnova zarotniških teorij. Zaradi aktualne situacije in atmosfere imajo teoretiki zarot tudi možnost, da si pridobijo prostor v javnosti. Teoretiki zarot so že vedno bili, a zdaj imajo oder. V ZDA se to vidi v sklopu skupine QAnon. V Avstriji se to vidi na primer v tem, da se lahko znani zanikovalec holokavsta Gottfried Küssel prosto sprehaja po ulicah.

Pod črno-modro vlado je nastalo okolje, ki pospešeno tolerira neofašizem in desničarski ekstremizem. To je opazno tudi na internacionalni ravni. Skrajni desničarji se zaradi tega počutijo veliko bolj varne v javnosti in si tudi več upajo. To je velik problem. 

Zakaj je zastopstvo preko JÖH za judovsko mladino pomembno?

JÖH zastopa mlade judovske glasove. Menim, da je zelo pomebno v boju proti antisemitizmu, da se posluša prizadete. Pogosto se v diskurzu o antisemitizmu govori o judovstvu. Govori se torej iz zunanje perspektive o žrtvah anisemitizma, a ne z žrtvami. Na splošno je v diskurzih o marginaliziranih skupinah zelo pomembno, da imajo v njem predstavniki teh skupin močan glas. 

Če se govori o rasizmu, je treba v prvi vrsti slišati glasove POC. Če govorimo o seksizmu, je treba slišati glasove žensk. Po drugi strani pa je tudi pomembno, da se ljudje, ki niso neposredno prizadeti, solidarizirajo. Gre za dialog s prizadetimi osebami.

V zgodovini je bilo tako, da se judi in judinje niso smeli vključevati v visokošolske zveze. Niso se smeli včlaniti v športne klube. Zato so npr. ustanovili športno društvo »SC Hakoah Wien«, ki še vedno obstaja. 

Mladi judi in judinje se pogosto čutijo močno povezane Izraelom. Kaj vam pomeni Izrael?

Moja mama se je rodila v Izraelu in je torej napol Izraelka. Zame je Izrael moja druga domovina. Imam tudi izraelsko državljanstvo, torej mi je Izrael blizu. Toda mislim, da je to za vsakega juda zelo individualno. So taki, ki so zelo navezani, in taki, ki nimajo nobenega odnosa do Izraela. Mislim, da je pomebno ločiti judovstvo in Izrael. Jude v diaspori pogosto ožigosajo za vnete zagovornike Izraela. To je velik problem. V bistvu je namreč odnos do države zelo individualno in osebno vprašanje.

Je judovstvo za vas vera, etnično ozadje ali je mešanica obojega?

Mislim, da je judovstvo posebnost. Ni kot druge vere. Zame je judovstvo v prvi meri ljudstvo, ne vera. Vidim se bolj kot članica judovskega ljudstva, kot članica judovske verske skupnosti. Toda tudi to je zelo individualno vprašanje. Vsak jud, vsaka judinja ima drugačen odnos in drugačno razumevanje vere in porekla.