Intervju: Doris-Grit Schwarz »Danes me boli, če se na slovenščino pozabi«

Doris-Grit Schwarz (61) se je rodila v Krki (Gurk) staršema Wigoldu in Dorothei Schwarz, prva leta so živeli v hiši njenih starih staršev. Doris ima še starejšo in mlajšo sestro, najstarejša sestra pa se je kot 18-letno dekle smrtno ponesrečila. Rada se spominja otroških let in odraščanja v veliki družini, saj je imela njena mama 12 bratov in sester, Doris pa veliko bratrancev in sestričen. »Že vedno sem bila raje v družbi fantov, igranje s punčkami me ni zanimalo, hotela sem imeti moped, od nas sester sem jaz bila vedno neke vrste fant,« se spominja Doris. Njena družina, oče, mati in dve sestri, se je po nekaj letih s Krke preselila v Šentandraž v Labotsko dolino, kjer je oče našel delo pri gradbenem podjetju, Doris pa je tam bila prvič vpisana v ljudsko šolo. »Začetki v Šentandražu zame niso bili enostavni, veljali smo za prišleke. Zato sem bila zelo vesela, če smo ob vikendih šli domov v Krko, ki je še danes po občutku moja domovina.« Pri 14 letih je Doris prišla v internat v Celovec, kjer je obiskovala petletno poklicno šolo za ženske in jo zaključila z maturo. Ker ima njena družina kmečke korenine, se je v dijaških letih začela angažirati pri deželni mladini (Landjugend), kjer se je veliko naučila, od retorike do tečajev vodenja mladih, zelo pa jo je že tedaj zanimalo kmetijstvo. Kot najstnica je veliko časa preživela na odru, sprva kot igralka, kasneje tudi kot režiserka mladinskih predstav. Je tedaj bila že politično aktivna? Doris se nasmehne: »Že od otroštva sem se zanimala za politiko, saj je bil moj oče mestni svetnik ljudske stranke (ÖVP), doma so nas obiskovali razni politiki, med njimi Alois Mock, Karl Schleinzer in tedanji zvezni kancler Josef Klaus. Doris pripoveduje, da so doma veliko govorili o politiki. »Rada sem poslušala pogovore, ker me je to zanimalo, predvsem socialna vprašanja, če je šlo za pomoč sočloveku. Tedaj pa je ostalo pri poslušanju.«

Po maturi je tri leta živela in delala v Sidneyu v Avstraliji, kjer je živela njena teta. »Vselej so me zanimale druge kulture in rada potujem, zato sem šla tja. Imela sem veliko ponudb za delo, lahko bi ostala tam,« se spominja. In zakaj se je vrnila domov na Koroško? »Zelo mi je manjkala takšna narava, ki se stalno spreminja. Naravo pri nas občutiš bolj intenzivno kakor tisto v Avstraliji, manjkale pa so mi tudi naše gore. Zato sem se po treh letih vrnila domov.« Na Koroškem je imela sprva velike težave najti službo: »To je bil čas deželnega glavarja Wagnerja, ko je bilo brez rdeče strankarske knjižice izredno težko dobiti delo. Po neštetih oddanih prošnjah sem po več kot pol leta dobila aprila 1988 mesto pri kmetijski zbornici v Velikovcu, kjer sem začela kot tajnica.« Ko je Avstrija leta 1995 postala članica EU, je Doris postala pristojna za obdelavo raznih podpor kmetom v celem velikovškem okraju. Pri tem so ji stali ob strani kmetje iz posameznih občin, Doris pa je kmetom skušala pravila in »džunglo« okoli podpor razložiti na način, da so vsi razumeli. Kako je doživljala slovenščino v okraju? Doris priznava, da je pri njej kar nekaj časa trajalo, da je postala bolj odprta za drugi deželni jezik. »To se je spremenilo, ko sem bila službeno veliko na poti po Železni Kapli, kjer so me domači kmetje takoj zelo prisrčno sprejeli. Pritegnilo me je pa tudi slovensko petje in tako sem se počasi vživela v ta del Koroške.« Posebno omenja Smrtnikovo družino, ki ima za Doris velike zasluge pri grajenju mostov med narodoma v deželi.

vstopila v katero od strank, ker je bila prepričana, da imajo ljudje v vseh stankah dobre ideje, ki bi jih bilo treba uresničiti brez strankarsko-taktičnega razmišljanja: »Regionalna lista Bistrica je bila prva stranka, v kateri sem postala članica, ker je odprta frakcija, odločam lahko po svoji pameti in ne po kakšni strankarski direktivi, to je zame zelo pomembno,« pravi Doris, ki živi na Letini. Zakaj je kandidirala za Regionalno listo? »Hotela sem nekaj premakniti in doprinesti, da bi se nasprotovanja končala, da bi bili nemškogovoreči ponosni na slovenskogovoreče in obratno.« Dvojezičnost in slovenščino vidi kot veliko obogatitev in ponosna je, kakor pravi, da to danes tako občuti. »Boli me, če sem na kakšni prireditvi v naši dvojezični občini, tam pa ni prisotna tudi slovenščina. Ali da novi avtomatski telefonski odzivnik naše občine »govori« le nemško in angleško, ne pa slovensko. Našteva še več podobnih primerov, ko se je v občini na slovenščino pozabilo. »Osebno sem tudi mnenja, da bi morali vsi nastavljenci naše občine znati tudi slovensko. Zakaj naj bi slovenskogovoreči občan ne imel pravice, da bi na občini govoril slovensko? Če jaz kakšne službe ne bi dobila, ker ne znam slovensko, bi to razumela, ker mi ta kvalifikacija pač manjka.« Slovenščine Doris (še) ne govori, čeprav jo jezik zelo zanima. »Morda se bom pa zdaj še prijavila na kak tečaj.« Zdaj v pokoju si želi spet vzeti malo več časa zase, spet potovati v Avstralijo in biti skupaj s prijatelji in družino. »Kar mi je pa zelo pomembno: še naprej želim delati za Bistrico.«