Lockdown hromi družbeno življenje, medtem pa se učitelji trudijo ohraniti pouk v okolju, ki ga otroci poznajo in jim daje občutek varnosti in stabilnosti. Pogovarjali smo se z dvojezično pedagoginjo, ki je v teh burnih časih prevzela vodstveno nalogo: gospa Ines Srienc je jeseni prevzela vodstvo ljudske šole v Štefanu na Zilji. Obe sta predani delu z otroki in se veselita, da otroci tudi v času lockdowna radi prihajajo v šolo.

Gospa Srienc, zakaj ste postali učiteljica?

Ines Srienc: Vedno sem si želela postati učiteljica, tako kot je bila moja mama, ki je poučevala v Kotmari vasi. V ljudski šoli sem imela najboljšo učiteljico – to je bila Rezika Iskra – in pri njej je bilo tako lepo, da sem že takrat doma poučevala svoje lutke in plišaste živali.

Kako dolgo že poučujete v ljudski šoli v Štefanu na Zilji?

Tukaj poučujem že osem let. Ko se je naša ravnateljica gospa Gerda Jannach odpravljala v pokoj, se od nas učiteljev nihče ni potegoval za njene naloge. Ker nismo vedeli, kako se bo stvar razvila, sem se jaz odločila, da prevzamem vodstvo šole. Vedela sem, da bom imela dober in motiviran tim, v katerem zelo dobro sodelujemo. Odločitev je bila lažja tudi zato, ker sem vedela, da bom imela dobro namestnico, kolegico Julijo Schnabl.

Vse od začetka veljavnosti zakona o dvojezičnem šolstvu na Koroškem pa do leta 2010 na vaši šoli ni bilo prijav k dvojezičnemu pouku. Zakaj se je situacija spremenila? Kaj je od leta 2010 drugače? 

Ne poznam vsake podrobnosti, izvedela pa sem, da je leta 2010 bila situacija kritična, saj je bilo malo otrok, tako da bi morali uvesti oddelčni pouk. Tedaj so se starši treh otrok odločili za dvojezični pouk. S slovenščino se je v šoli marsikaj spremenilo. Prišla je nova dvojezična učiteljica, ki je postala razredna učiteljica, starejše kolegice pa so postale timske učiteljice. Na začetku situacija ni bila lahka, ampak zdaj vidimo, da se je šola dobro razvila in da dobro sodelujemo. Od leta 2010 do sedaj se je število prijavljenih otrok višalo, letos je prijavljenih 32 od skupno 58 učenk in učencev.

Je slovenščina prinesla tudi druge spremembe?

Mislim, da se je spremenil odnos do jezikov. Starši imajo pozitiven odnos do slovenščine, pa tudi do tujih jezikov. Mislim pa tudi, da je šola vplivala na vzdušje v celotnem kraju.

Kako poteka šola v času lockdowna?

Šolo obiskujejo vsi razen enega učenca. Ta vsak teden od učitelja dobi učni paket. Na srečo nimamo veliko otrok v karanteni, tako da pouk lahko poteka skoraj »normalno«.

Kakšne načrte imate za čas po pandemiji?

Od šolskega leta 2013/14 imamo šolski center. To pomeni, da sta v naši hiši še glasbena šola in otroški vrtec. Radi bi ponudili slovenske urice za otroke, ki v naši hiši obiskujejo vrtec.

Začeli smo s projektom zdrava šola, ki bo trajal tri leta. Letos se posvečamo športu, kar je v pandemiji za otroke zelo pomembno, zato jim nudimo številne možnosti za gibanje in šport. Za naslednje leto pa načrtujemo glasbeni projekt. Pripraviti bomo morali še načrt za kakovostni management (QMS), v okviru tega pa bomo predelali naš pouk slovenščine. Pomembno se nam zdi, da dvojezičnost postane vidna tudi navzven, zato bomo pripravili dvojezično spletno stran.

Tri mesece vodite eno od koroških dvojezičnih šol. Ravnateljske naloge prinašajo izzive in prednosti – katere ste odkrili zase?

Še vedno delam kot učiteljica – sem razredničarka četrtega razreda – ob tem pa tudi vodim šolo. Zame so izziv nastopi v javnosti, prednost pa vidim v dejstvu, da imam kot ravnateljica večji vpliv na oblikovanje šole. Okolica, občina in starši so me lepo sprejeli. Imam veliko idej,  potrebujem pa čas.