Magda Kropiunig se je igralsko začela izobraževati v igralski šoli Herte Fauland v Celovcu, šolanje pa je nadaljevala na Akademiji za radio, film in televizijo v Ljubljani. Igrala je v številnih gledaliških produkcijah, od »Das Dorf an der Grenze« v mestnem gledališču v Celovcu, preko igre »Uršula« v ljubljanski Drami pa do najnovejše produkcije »Malina« v teatru Wolkenflug. Igrala je tudi v številnih filmih in televizijskih oddajah, npr. v filmu »Vermisst« Andreasa Prochaske ali pa v nadaljevanki »SOKO Kitzbühl«. Kot moderatorka dela pri »Dober dan, Koroška« ter pri jutranji oddaji radijske postaje Radio Kärnten. Pogovor o gledališki sceni, novih in starejših projektih ter življenju kot igralka.
Kot igralka ste sodelovali v številnih televizijskih in gledaliških produkcijah. Zakaj ste se odločili postati igralka?
Pravzaprav sem vse življenje vedela, da hočem delati kot igralka. Mislim, da je mnogo mojih družinskih članov in članic talentiranih za oder. Moj oče je na primer bil res dober pevec. Toda jaz sem bila prva, ki je iz teh tendenc prišla do igralskega poklica.
Ko sem bila stara petnajst let, je Herta Fauland v Celovcu odprla igralsko šolo Odeon, ki sem jo obiskovala. Z 18 leti sem potem naredila paritetni izpit. To so bili moji prvi koraki v profesionalnost. Potem sem igro študirala na akademiji v Ljubljani, zato imam dve izobrazbi – eno v nemščini in eno v slovenščini.
Študirali ste na AGRFT v Ljubljani. Kako ste doživeli slovensko sceno?
V Ljubljani sem pogosto stala na odrih. Igrala sem v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana, v Celju, v Mestnem gledališču ljubljanskem, v Cankarjevem domu itd. Nastopala sem tudi v off-sceni. Delala sem pri projektu »Via Negativa«. Tedaj sem pa tudi veliko snemala – med drugim sem sodelovala v filmu »Amir«, v oddaji »Trafika« in v kratkem filmu »Ohcet«.
Ko sem prišla v Slovenijo, je bilo slovensko gledališče bistveno bolj ekspresivno kot avstrijsko. Tedaj so se tam že dogajale stvari, o katerih se na Dunaju še niti ni slišalo. Bilo je bolj moderno. Do danes obožujem slovensko gledališče. Igralci in igralke imajo namreč poseben način igranja. Tudi režiserka Mateja Koležnik, ki dela tako na nemško govorečem kot na slovenskem območju, vedno spet pravi, da je pristop slovenskih igralcev in igralk drugačen. Je bolj naravno igranje kot v nemškem prostoru. To je rezultat šolanja in v tej šoli sem bolj doma.
Kakšen pomen ima jezik, posebej slovenščina, za vas?
Igrala sem samo v slovenščini ali nemščini. Opazila pa sem, da se z jezikom ves svet spremeni. Tudi kot človek se spremeniš z jezikom, ker v njem živiš. Jezik je silno pomemben.
Kar se tiče situacije jezika v koroški gledališki sceni, je nemščina še vedno prevladujoč jezik. Želela bi več slovenskih in posebej dvojezičnih produkcij. Obstaja mnogo zelo dobrih slovenskih predstav. Te so na tako visoki ravni, da sem prav ponosna, da sem del te scene. Toda zame osebno je vprašanje, kako se lahko zgradi most do publike, ki obvlada le nemščino. Dobra rešitev zame je na primer igra »Priti. Oditi. Ostati.« Mire Stadler, v kateri sta se prepletala oba jezika. Tudi nadnapisi so dobra možnost.
Igrali ste tudi v filmih in televizijskih oddajah – npr. v nadaljevankah »SOKO Donau«, »Schnell ermittelt« in v filmu »Wenn Du wüsstest, wie schön es hier ist …« Andreasa Proachaske. Kako se razlikuje igranje v filmu oz. v televiziji od nastopanja na odru?
Razlika med igranjem na odru in igro pred kamero je ogromna. Igralska izobrazba te v bistvu le pripravlja na delo v gledališču. Vsaj v mojem času na akademiji je film stal veliko manj v ospredju. Mislim pa, da se to zdaj počasi spreminja. Spomnim se še svojega prvega snemalnega dneva v Ljubljani. Še nikoli nisem bila tako razdražena. Na odru moraš vedno »oddajati« – to se začne pri uporabi glasu in se nadaljuje pri gestiki. Vse je namenjeno za velik prostor, za mnogo ljudi. Pri filmu je vse veliko bolj minimalno. Vse se dogaja v očeh. Uporablja se drugačen stil igre. Poznam mnogo igralcev in igralk, ki so sanjski na odru, pred kamero pa sploh ne funkcionirajo, pa tudi obratno.
Kakšne smernice razvoja opažate v gledališču?
Zelo všeč mi je, da deluje vedno več režiserk v gledališču. Zelo rada sodelujem z režiserkami. Pogosto imam občutek, da govorimo isti jezik. V zadnjih časih opažam, da se hierarhije gledališča spreminjajo. Prej je bil režiser šef in igralci njegove marionete. V Avstriji sem to posebno občutila. Toda takšen način dela je danes precej zastarel. V veselje mi je, da se stvari razvijajo v bolj enakopravno smer.
Katera produkcija vas je kot igralko najbolj zaznamovala?
Lansko leto sem igrala vlogo Medeje v produkciji teatra Wolkenflug. Imela sem mnogo spoštovanja do vloge. Delo mi je šlo pod kožo. Po vsaki predstavi sem bila popolnoma izčrpana, ker je bila izkušnja igranja vsakič tako intenzivna.
Medeja je zelo tragičen lik in tragika je zelo zanimiva. Vsak je to že kdaj občutil. Mislim, da je privlačnost tragičnih likov v tem, da se zlomijo in, v najboljšem primeru, spet vstanejo. Tragedije pogosto zaznamujejo nepravičnost in moč. Kako človek s takimi silami ravna, to je potem ključen interes igralca ali igralke.
Ravno ste odigrali praizvedbo teksta »Malina« avtorice Ingeborg Bachmann. Kako ste doživeli delo pri produkciji?
Delo na drami je bilo zelo lepo. Z režiserko Ute Liepold sodelujem že dolga leta. V njenih zasedbah so ženske vedno močno zastopane. Tudi pri igri »Malina« smo bile izključno ženska zasedba. Te odločitve so dobro premišljene. Z igrami se ustvarja javni prostor za ženske. To je feministična akcija. Kot igralka mi je to delo z drugimi ženskami, profesionalkami izredno všeč. Ne, da ne bi rada sodelovala z moškimi, ampak všeč mi je, da lahko kot ženska zasedba že samo s svojim obstajanjem komentiramo in kritiziramo tradicije in pomankljivosti gledališča. Vse do danes imamo bistveno več vlog za moške. Če pa se neke vloge ne zasede s prvotno zapisanim spolom, se vseeno raje zasede žensko vlogo z moškim igralcem. Pri tej drami smo zasedli vse vloge – ženske in moške – z igralkami. Izkazalo se je, da to dobro uspe.
Kaj so bili največji izzivi pri uprizoritvi igre »Malina«?
Največji izziv je bilo besedilo samo. Roman je zelo zapleten, filozofski in psihološki. Dolgo smo sedele okoli mize in se ukvarjale zgolj s tekstom. Nastopajoče osebe v besedilu deloma niso jasno ločene. Najti glas vsake je bilo včasih težavno. Tudi o razdelitvi vlog oz. replik se je dolgo razmišljalo. Ko se je besedilna situacija razjasnila in smo lahko stopile na oder, je vse steklo brez težav.
Ingeborg Bachmann je zelo znana osebnost na Koroškem in v Avstriji ter velja za eno najpomembnejših pisateljic 20. stoletja v nemško govorečem prostoru. Kako ste se ob delu približali osebnosti Ingeborg Bachmann?
Pri vajah smo se mnogo ukvarjale tudi z osebo Ingeborg Bachmann. Bila je silno zanimiva osebnost in daleč pred svojim časom. Vsa literarna scena je bila tedaj zelo moško dominirana. Toda njej je uspelo ustvariti zelo vplivno delo in zapustiti pomembno dediščino. To zelo občudujem. Bachmannova pa je bila tudi privatno zagnana osebnost. Očarala ja lahko vso svojo okolico. Vse te stvari smo obdelale na vajah za dramo.
Naslednje leto bodo objavili njene dnevnike. Čakam nanje in radovedna sem, kako blizu smo prišle tem zapiskom.
Kaj bi bila igra oz. vloga vaših sanj?
Igra, v kateri bi zelo rada nekoč sodelovala, je »Kdo se boji Virginie Woolf?« dramatika Edwarda Albeeja. Drama govori o zakonski zvezi Marthe in Georgea. Po nekem žuru univerzitetne fakultete ju obišče mlajši par. Martha in George v teku večera potegneta par v svojo težavno dinamiko in situacija se vedno bolj zaplete.
Vloga, ki bi jo hotela igrati, je Martha. Obožujem pa tudi ženske vloge Henrika Ibsna, kot je na primer Nora.
Na čem trenutno delate? Kaj lahko pričakujemo v prihodnjem času?
V tej sezoni začnemo vaditi za novo komedijo »Der nackte Wahnsinn« v mestnem gledališču. Moja vloga je inspicient, torej pri nas bo inspicientka. Vaje se bodo verjetno začele januarja. Moderiram pa tudi pri ORF oddaje »Dober dan, Koroška«. Zdaj sem prevzela pri Radiu Kärnten komoderacijo pri jutranji oddaji. Skupaj z Mikom Diwaldom bom v prihodnjem času torej oblikovala jutranje ure, tako da poleti pogosto vstanem ob pol štirih zjutraj. Delo mi je zelo všeč, ljubim radio in se tudi vedno bolj zaljubljam
vanj.