»Hvala bogu me noge še nosijo in glava še dela.«

Zali Tschertou: Moža Lencija Tschertoua sem spoznala že v ljudski šoli, ker smo bili vsi šolarji v istem razredu. Tedaj smo živeli čisto drugače. Ni bilo elektrike, ni bilo ne ceste do hiše ne avtomobilov. Stvari smo vozili z volovsko vprego. Do hiše je vodila le ozka pot. Po vojni nam je nekoč toča uničila pridelek, takrat smo doživeli hudo lakoto. Ko sem imela 17 let, sem pol leta obiskovala Gospodinjsko šolo v Šentjakobu. Od novembra do maja smo se dekleta učila kuhati, šivati in druga gospodinjska opravila. Častne sestre so bile stroge, takrat ni bilo potepanja naokrog. Dekleta smo delala tudi v hlevu, ki je spadal k šoli. Če smo kakšno ušpičile in nas je kdo zatožil sestram, smo se znale skregati, včasih celo malo stepsti. Rada sem pela, s sestrami smo tudi nastopale, npr. v tedanjem kulturnem domu v Podljubelju ali pa v bližnji gostilni za materinski dan.

Na Najekovo domačijo sem prišla, ko sem bila še »zelo zelena«, komaj v 20. letu. Živeli smo v kmečki hiši, ki so jo zgradili le nekaj let po požaru, v katerem je leta 1900 pogorelo staro kmečko poslopje. Imeli smo veliko črno kuhinjo, kjer smo tudi dimili meso. Takrat kruha nismo kupovali. Vsakih osem do deset dni smo spekli približno osem velikih hlebcev iz ržene moke. Vsak hleb je imel dve do tri kile, ker je bila družina velika. Zraven kuhinje je bila topla izba (»šiša«) s krušno pečjo, okoli katere so se pozimi zbirali ljudje, pogosto je bilo vse polno. Moževi starši so živeli v sosednji hiši, oddaljeni le nekaj korakov. Moja mama je pozimi živela pri nas, ker je bil njen dom preveč oddaljen. Skrbela je za gospodinjstvo, zato sem jaz lahko več delala zunaj. Mislim, da je bilo tudi za otroke lepo: hodili so k starim staršem v sosednjo hišo, ko so postali sitni, pa so se spet morali vrniti domov. Kadar smo imeli kakšen prost dan, smo radi šli v gore. Z možem sva dobila osem otrok, prvi trije so prišli drug za drugim, ostalih pet pa je prišlo v naslednjih desetih letih. V 70. letih so nekateri postrani gledali ženske, ki so imele več otrok, ker je bilo nosečnost tedaj že možno prekiniti. Tudi jaz sem kdaj slišala opazko, češ, ali mi je bilo treba dobiti še enega otroka. Zato najmlajše hčerke nisem dobila v bolnišnici v Celovcu, temveč pri Rezi Valentinitsch, babici v Bilčovsu. 

Šest otrok je šolanje zaključilo z maturo, nekateri pa so šli tudi na univerzo. Priznati moram, da je bilo zame to pomembno, ker so nas Slovence takrat precej tlačili, pa sem si mislila: pokaži, kaj znaš. Štirje so maturirali na Slovenski gimnaziji, čeprav je bila takrat negativna propaganda, da se na Slovenski gimnaziji nič ne naučiš. Mislim, da je bilo šolanje pomembno tudi za ostale vaščane, saj je v naši vasi veliko maturantov in akademikov. 

Najhuje je bilo, ko se je ponesrečil eden mojih otrok. Sin Marjan je bil z vsem srcem alpinist. Po poklicu je bil odvetnik in je že imel dva majhna otroka. Žal se je smrtno ponesrečil na Kleku. To je bilo strašno. Najhuje je izgubiti otroka. Veliko smo molili. Dolgo je trajalo, da sem to »predelala«. Nekaj let pozneje, septembra 2005, pa se je smrtno ponesrečil še mož. Takrat so bili otroci že odrasli in od doma, v hlevu smo imeli še precej živine, prišla je zima, jaz pa sem bila veliko sama. Bilo je hudo, hvala bogu pa me je hlev tako zaposlil, da sem morala misliti tudi na kaj drugega. Otroci so mi prihajali pomagat, naslednje leto pa se je na kmetijo vrnila hčerka z dvema otrokoma, nekaj časa pozneje pa še njen mož iz Gradiščanske. Lepo je, da se je navadil naših hribov in slovenščine.

Hvala bogu me noge še nosijo in glava še dela. Rada berem, čeprav imam težave z očmi. Vesela sem, da je vseh mojih 23 vnukinj in vnukov na »pravi« poti in da imam že šest, kmalu sedem pravnukov. Rada še kaj skuham, vkuhavam marmelado, imam pa tudi še svoj vrt. Vsa leta so mi v veselje krizanteme »sinsvetnice«. Z njimi so nekoč ljudje za vse svete krasili grobove. Te rože vsako leto posadim in negujem, jeseni pa korenike spet izkopljem. Na kmetijo sem jih prinesla s svojega doma, kar pa pomeni, da so stare že vsaj sto let.