Hubert Bergmann že skoraj 25 let dela na Avstrijski akademiji znanosti: Urban Jarnik bi še danes imel veliko dela

Hubert Bergmann: Odraščal sem s starim tirolskim narečjem in vedno me je zanimalo to narečje, pozneje pa tudi jeziki na splošno. V Innsbrucku sem študiral slovanske in romanske jezike. V svoji diplomski nalogi sem se osredotočil na slovanske reliktne besede v vzhodnotirolskih narečjih. V svoji doktorski disertaciji, ki sem jo oddal v Celovcu, sem se osredotočil na slovanske oz.slovenske sledi v imenih regije. Če bi se na Vzhodnem Tirolskem ohranila slovanščina, bi bila nadaljevanje koroške slovenščine. 

V zvezi z diplomsko nalogo in disertacijo je postalo jasno, da bom moral posegati po literaturi v slovenščini. V Innsbrucku ni bilo in še vedno ni lektorata za slovenščino. V slovenščino me je uvedla tamkajšnja profesorica Sigrid Völkl, ki je napol koroška Slovenka. Opozorila me je na tečaje slovenščine v Sloveniji. Tako sem se leta 1994 v Ljubljani udeležil Poletne šole in Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture. Takrat sem bil prvič v Sloveniji in takoj so mi bili všeč dežela, njeni ljudje in tudi jezik. Tako sem se nekako znašel tam. Dvakrat sem se udeležil tečajev tujega jezika, ki jih je organiziral Erich Prunč v Portorožu in Piranu in njegovega seminarja o literarnem prevajanju na Korčuli.

Konec 90. let sem sodeloval pri projektu dokumentiranja hišnih imen v slovenskih vaseh Kanalske doline, leta 2000 sem na Zilji sodeloval pri sociolingvistični raziskavi koroške slovenščine. Tam sem bil vključen v raziskovalni projekt Toma Priestlyja. To mi je dalo dober vpogled v jezikovne razmere na teh območjih. 

Upadanje slovenščine se mi zdi zelo žalosten pojav, ker menim, da je jezikovna raznolikost čudovita stvar. Dejstvo, da na Koroškem vse manj govorijo slovensko, je prav tako žalostno kot dejstvo, da mladi na Dunaju, kjer živim, posnemajo način govora, ki je bolj primeren za Hannover ali Berlin. Seveda pa trenutno doživljamo veliko zmagoslavje angleščine. Nikoli nisem razumel, zakaj Koroška svoje dvojezičnosti ne prodaja kot velik plus. Mislim, da bi bila lahko Južna Tirolska vzor. Regija Alpe-Jadran, kamor spada Koroška, je lepa in zanimiva. Če se boste učili njenih jezikov, boste to čudovito regijo še bolje razumeli in se vanjo potopili. Menim, da veliko pomaga, če posredujemo določeno zanimanje za regionalno zgodovino in identiteto, za značilnosti in posebnosti regije, kar seveda vključuje tudi jezike in narečja.

V okviru projekta Avstrijski biografski leksikon (ÖBL) smo v zadnjih nekaj letih vsak mesec na naši domači strani predstavili zanimivo, običajno manj znano osebnost. Zdaj, ko je leksikon dokončno oblikovan, to tradicijo nadaljujemo. Večino teh biografij, ki jih opremimo s slikami, nismo napisali mi, temveč zunanji strokovnjaki. Pred nekaj leti sem sam napisal biografijo meseca o slovenskem jezikoslovcu Franu Miklošiču, zdaj pa se mi je zdelo, da je čas, da predstavim osebo iz ene izmed avstrijskih etničnih skupin. In tako sem naletel na Urbana Jarnika.

Težko rečem. Morda, kako se spreminjajo koroškoslovenska narečja. Zelo ga je zanimala tudi germanizacija Koroške. Žal bi imel prav na tem področju veliko raziskovalnega dela, predvsem o obdobju po drugi svetovni vojni vse do danes.

Na Avstrijski akademiji znanosti delam že skoraj četrt stoletja. Prvih 12 let sem delal kot leksikograf pri projektu Wörterbuch der bairischen Mundarten in Österreich (WBÖ), nato pa kot urednik pri avstrijskem biografskem leksikonu. To je zdaj končano. V nekakšnem nadaljevalnem projektu sedaj vzpostavljamo veliko digitalno podatkovno bazo, v katero se bodo stekali vsi biografski podatki iz različnih projektov. Gre za vizualizacijo osebnih mreženj in povezovanj z institucijami. To bo vse digitalno, tako da bo možno z enim klikom priti do vseh podatkov in povezav do oseb in institucij. Poleg tega me že od nekdaj zanima preučevanje imen. V zadnjih letih pa sem se osredotočil predvsem na hišna in družinska imena.