Hip-hop ni samo glasba, temveč tudi osebnost in energija

Evan Parks, pravnuk Pavleta Kernjaka, se je rodil 1997 v Kaliforniji, kjer je doraščal dvojezično, slovensko-angleško. Danes študira na Koroškem klarineto in klavir. Njegova velika strast pa je hip-hop. Pogovor o hip-hopu, življenju na Koroškem in še marsičem zanimivem.

Celovec Če hodiš z odprtimi oči skozi Celovec, v tem malem mestu presenetljivo redno srečaš zanimive ljudi. Mnogo jih je med študenti konservatorija, danes zasebna glasbena univerza Gustav Mahler. Tako imenovani »konze« študenti popestrijo študentsko in hkrati slovensko sceno v Celovcu, saj jih mnogo prihaja iz Slovenije. Redno nastopajo v kavarni Palvlvs in v klubskih prostorih KSŠŠK, kamor tudi redno zahajajo in skrbijo za dobro vzdušje. V teh krogih sem prvič srečal simpatičnega Evana Parksa, mladega fanta iz Kalifornije, ki me je takoj presenetil z odlično rožansko slovenščino s kalifornijskim akcentom. Povedal mi je, da je vnuk Pavleta Kernjaka. Kontakt sva zgubila, ker pa Celovec ni tako velik, da bi ne naletel dvakrat na eno osebo, pa sva kontakt preko ovinkov znova vzpostavila in Evan mi je povedal več o svoji veliki strasti, o hip-hopu. Skupaj s producentom Viktorjem Pelepchuckom in dj-em Maxom Grosseckom tvori hip hop zasedbo The Icon.

Si raper skupine The Icon. Kako bi opisal glasbeni žanr vaše zasedbe?

Naš žanr je hip-hop. Ampak ko produciramo glasbo, poslušamo in vgradimo vse glasbene žanre. Kdor si posluša naš album Cosmetics, bo slišal mešanico hip-hopa, RnB in tudi malo popa ter alternativne glasbe. Pesmi piševa producent Viktor Pelepchuck in jaz. Mnogokrat delamo celo noč od osmih zvečer do jutranjih ur. Najprej naredimo template, torej akustični del pesmi, nato pišemo tekst in jaz poskusim pesem rapati. V bistvu delamo in delamo, dokler pesmi niso dokončane. Skupaj smo producirali zelo veliko pesmi – že več kot 200, ki jih večinoma še nismo objavili. Objavljenih je bilo doslej samo dvanajst skladb. Torej en album in dva singla.

Kako dolgo vaša skupina že obstaja?

Naša skupina obstaja že tri leta. Zadnji dve leti smo producirali naš prvi album Cosmetics, ki smo ga objavili avgusta 2019 in je zelo uspešen na raznih platformah za poslušanje glasbe. Na Apple Music imamo na primer 100.000 streamov. 

Torej pretežno se vaša glasba najde na platformah kot so to Apple Music ali Spotify. Imate tudi kako CD, je to danes še aktualno?

(Evan se nasmeji) Ne, CD-ja na žalost nimamo. Pred nedavnim smo posneli tudi naš prvi video Mamacita, ki ga najdete na YouTube. Od 20 sodelujočih je bila polovica Slovencev in koroških Slovencev. Snemanje na Koroškem pa je bilo zelo luštno. 

Kaj so značilni motivi v vaših pesmih?

Velikokrat ljudje zakrijejo svoj pravi obraz za šminko. Pri albumu Cosmetics naj nas ljudje spoznajo brez šminke, kakršni smo. Deset pesmi govori o motivih in temah, ki so bile v tem času važne v življenju naše skupine. Bodisi problemi s prijateljico, egoizem, jeza. V pesmih nočemo rapati kar nekaj, temveč ostati in pokazati kdo smo. Tistim, ki jim naša glasba ni všeč, dopade, pač rečem – ok, na žalost. Vsaj smo, kdor smo. Zgleda, da funkcionira, saj nam uspeh daje prav.

Kaj načrtujete za prihodnost?

Imamo velike cilje, mdr. hočemo iti na turnejo in si želimo, da bi ljudje spoznali našo glasbo. Največji cilj pa je, da bi ljudje našo glasbo in umetnost poslušali in razumeli. V statistikah vidimo, da nas poslušajo po vsem svetu, na vseh kontinentih, od Rusije do Kanade. To ni slabo, če pomisliš, da smo vse pesmi producirali na Koroškem, pri nas doma in pri prijateljih. 

Kaj pa koncerti in nastopi v živo?

Pred 2000 ljudmi smo igrali na Fete D’Ete visokošolske zveze ÖH v Celovcu. Posebno zabaven pa je bil nastop v klubskih prostorih KSŠŠK. Vsega skupaj smo doslej imeli deset nastopov. Načrt pa je, da bi po koronakrizi več nastopali v živo.

Sploh obstaja razvita hip-hop scena na Koroškem?

Ne bi rekel da ni scene na Koroškem. Hip-
hop scena je majhna in aktivna. Čeprav bi si velikokrat od publike ne pričakoval, da so ljubitelji hip-hopa, me pri vsakemu nastopu znova presenetijo, zraven pojejo in plešejo. Mislim da je vzrok za to, da hip-hop ni samo glasba, temveč tudi osebnost in energija. Naša glasba ima energijo, ki jo ljudje razumejo in ki jim je všeč. Zato smo tudi na Koroškem priljubljeni. Hočemo, da naša glasba, vseeno kje smo, pri publiki funkcionira, bodisi v Kaliforniji ali na Koroškem. V Celovcu obstaja majhen prostor Urban Lab, kjer se vse giblje okoli hip-
hopa. Tam so vsak teden prireditve in je vsakič polno mladih ljudi.

Rodil si se leta 1997 v Kaliforniji in doraščal dvojezično …

Moja mama je koroška Slovenka in je z mano govorila samo slovensko. Razumel sem vse, ampak odgovovarjal zmeraj v angleščini. Včasih sem poskusil s staro mamo govoriti slovensko po telefonu. Zdaj ko sem tukaj govorim slovensko z družino in imam kontakt s Slovenci. Mama je kar se tiče slovenščine bila res dosledna in hotela, da znam slovensko, če kdaj pridem na Koroško. Govorim neke vrste rožansko-kalifornijsko narečje. 

Si vnuk skladatelja, organista in zborovodje Pavleta Kernjaka in glasba je v družini zelo prisotna …

Dedek in pradedek sta bila zelo znana glasbenika. Tudi po očetovi strani je v družini mnogo glasbenikov in tudi moja sestra poje.

Poznaš dedkove pesmi kot Rož, Podjuna, Zila ali Katrca?

Poznam pesmi in jih pojemo zmeraj za božič. Z mojo mamo vred je moj ded Pavle Kernjak imel petnajst otrok, tako, da po-
stane kar precej polno, če imamo družinsko srečanje. V Kaliforniji smo imeli tudi CD Slovenskega okteta, na kateri so bile pesmi dedka. 

Kako to, da si začel študirati na Koroškem?

Z sedemnajstimi leti sem zaključil koledž in sem načrtoval, da pridem za eno leto na Koroško. Ugajalo mi je, ko sem spoznal drugačen in majhen nov svet. Hodil sem na konservatorij in tam imel zelo dobre učitelje. Po enem letu sem se vrnil v Kalifornijo in tam bil sprejet na univerzi.  Kmalu sem uvidel, da to ni nič zame in sem se spomnil dobrega časa na Koroškem. Vrnil sem se na Koroško in zdaj študiram tukaj klarineto in klavir za glasbenega učitelja in za igranje v orkestru.

Na konservatoriju imaš veliko kontakta do Slovencev …

Vsak dan srečavam na konservatoriju tudi Slovence, saj mnogo študentov prihaja iz Slovenije. Začetkoma ne vedo, da sem koroški Slovenec in najprej govorimo angleško. Potem govorim slovensko, kar je ponavadi zabavna situacija, za nekatere pa domala majhen šok. Mnogi se vprašajo, kako to, da govorim slovensko, pa jim povem, da sem koroški Slovenec.