Učitelj Hermann Rogger oživlja občino Sexten/Sesto. V šolskem združenju Pustertal, dolini Pustrice, je pristojen za organizacijo projektov, ki se osredotočajo na pospeševanje talentov. Kot del kuratorske ekipe Rudolf-Stolz-muzeja pripravlja razstave ter organizira številne projekte z mladimi na kulturnem in umetniškem področju. Projekt »1000 Bäume«, ki se ukvarja z zaščito gozdov, je bil odlikovan od Ö1 iniciative »Reparatur der Zukunft«. Je soustanovitelj nagrade »Claus«, ki odlikuje mlade novinarje in novinarke in je mladinska verzija nagrade za izredno novinarstvo v spomin na novinarja Clausa Gattererja. Pogovor o letošnji podelitvi nagrade »Claus«, o delu v muzeju ter raznih projektih med Južno Tirolsko in Koroško.
V sklopu podelitve nagrade za izredno novinarstvo v spomin na Clausa Gattererja podeljujejo tudi nagrado za mladinsko novinarstvo »Claus«. Kako je ta novinarska nagrada za mladince in mladinke nastala in kako poteka natečaj?
Hermann Rogger: Bivšo nagrado »Prof. Claus Gatterer-Preis« so začeli podeljevati leta 1985 naprej. Nagrada za dijake in dijakinje »Claus« je nastala po iniciativi našega deželnega svetnika za izobrazbo, šolo in kulturo Philippa Achammerja. Pred štirimi leti sva kolegica s pedagoškega oddelka direktorata za izobraževanje Bozen/Bolzano/Bulsan Beatrix Christanell in jaz razvila koncept za ta natečaj. Ideja za tem je, da omogočaš mladim, ki se zanimajo za novinarstvo, vstopiti v miselni svet Clausa Gattererja.
Na natečaju sodelujoče spremljajo strokovnjaki, novinar ali novinarka ter medijski tehnik ali tehničarka. Novinar pomaga mladim pri odločitvi za tematiko, pri pisanju scenarija, strukturiranju intervjujev itd. Medijski tehnik pa pomaga pri tehničnem udejstvovanju. Na razpolago da tehnično opremo, mikrofone, kamere itd. Navsezadnje pa morajo mladinci in mladinke ustvariti prispevke sami. Natečaj se vedno začne jeseni s celodnevno delavnico in potem strokovnjaka pomagata majhnim skupinam ali posameznim osebam. Sodelujoči imajo do aprila čas, da sestavijo radijski ali filmski prispevek. Naša žirija potem podeli točke za prispevke. Oseba z največ točkami dobi nagrado »Claus« ter pripravništvo pri ORF na Dunaju.
Zakaj je ta mladinski natečaj pomemben in kaj povzroči?
Zelo me veseli, ko vidim, koliko truda in časa vlagajo mladi. Intenzivno se ukvarjajo s temami, rešerširajo, obdelajo material in ga spravijo v pravo obliko. Lepo je tudi, da se krog udeležencev in udeleženk stalno veča. Sprva so sodelovali dijaki in dijakinje šol Brunecka/Brunico/Bornech. Zdaj so se pa udeležile tudi šole iz Schlandersa/Silandro, Sterzinga/Vipiteno in iz Lienza.
Nagrada omogoča mladim narediti prve izkušnje na področju novinarstva in to ob spremljavi izkušenih novinark in novinarjev. Vidijo, da se njihovo delo ceni, dobijo pa tudi vpogled v delo starejših novinarjev in novinark.
Mislim, da preko te izkušnje lahko postane poklic novinarja ali novinarke realna opcija za mlade. Zmagovalec ali zmagovalka natečaja s pripravništvom lahko naredi že kar prvi korak na poklicni poti. Ta realni okvir zaznamuje vse naše projekte. A tudi če ne zmagaš, si del skupnega procesa. Dijaki in dijakinje se zares poglobijo za pol leta v določeno temo, oblikujejo delo in ga potem predstavijo javnosti. Menim, da od tega procesa lahko mnogo odneseš.
S kakšnimi temami so se mladinci in mladinke letos ukvarjali?
Teme pripevkov naj bi bile v smislu Clausa Gattererja. V ospredju so torej tematike, ki se jih pogosto spregleda, pa skupine ali posamezniki, ki so zapostavljeni oz. strukturalno šibkejši. Letos so si mladinci in mladinke izbrali zelo raznolike teme, npr. minimalizem, cerkev v krizi, kaj je umetnost, nasilje v družini in do žensk, mamila in mladi, gorsko kmetijstvo na Južnem Tirolskem, transport živali, življenje LGBTQ-oseb na Južnem Tirolskem, vojna v Ukrajini itd.
Letos je v natečaju zmagala dijakinja Lea Marie Steinwandter. Kaj je izstopalo pri prispevku mlade novinarke?
Zmagovalka je naredila radijski prispevek z naslovom »Kultura v krizi«. Intenzivno se je ukvarjala s položajem kulture v zadnjih dveh letih, torej na višku pandemije koronavirusa in po njej. Ogledala si je proces prebujanja kulture in posledice, ki jih je daljši čas brez dostopa do kulture povzročil pri ljudeh. V prispevku se izkaže, da ljudem ne gre dobro brez kulture. Opravila je intervjuje s štirimi osebami z različnih kulturnih področij.
Nadaljevalni projekt, ki je nastal iz natečaja, so tim. Claus-tandemi. Kaj je vsebina tega projekta?
Zadnje leto je nastala ideja o medkulturnih tandemih. Tandemi so nadaljevalni projekt Clausa. Večina dijakov in dijakinj, ki so letos sodelovali pri Clausu, se je prijavila tudi za ta projekt. Mladinci in mladinke iz Južne in Vzhodne Tirolske bi tvorili majhne ekipe s koroško-slovenskimi dijaki in dijakinjami. Vsaka ekipa potem dobi mladega novinarja ali novinarko za mentorja oz. mentorico. Septembra se bodo sodelujoči peljali za tri dni na Dunaj. Tam se bodo udeležili vodstva skozi ORF ter seje državnega zbora v parlamentu, kjer bo tudi tiskovna konferenca. Potem bodo ekipe in mentorji oz. mentorice hodili po Dunaju in rešerširali za filmski, radijski ali časopisni prispevek. Rezultate projekta bodo potem naslednje leto predstavili kot okvirni program ob podelitvi Clausa.
Kaj vam pomeni Claus Gatterer?
Še kot otrok sem spoznal Clausa Gattererja, saj je tudi on bil iz Sextna/Sesta. Tedaj so vedno gledali njegovo oddajo Teleobjektiv. Bil je res pogumen – upal si je nagovoriti teme, ki jih tedaj nihče drug ni obdelal in ki so jih družba in mediji običajno spregledali. Vedno se je zavzemal za socialno šibke, marginalizirane skupine, za ljudi, ki jim ni šlo dobro. Mislim, da je to nekaj, kar bi morali tudi danes posnemati.
Iniciativa Ö1 »Reparatur der Zukunft« je izbrala vaš projekt »1000 Bäume« skupaj s štirimi drugimi iz 43 projektov iz več kot 20 držav. V sklopu tega so predstavili in odlikovali projekt na inovacijskem festivalu v Gradcu. Kako je projekt nastal?
Projekt je v bistvu bil koncipiran kot projekt za pospeševanje talentov. Ideja je nastala v sodelovanju s pruskimi vrtovi v Potsdamu. Prvotno je bilo načrtovano, da si dijaki in dijakinje iz Sextna ogledajo in fotografirajo pruske vrtove, ki so svetovna kulturna dediščina. Dijaki in dijakinje iz Potsdama pa naj naredijo isto s svetovno naravno dediščino Dolomiti. Nato bi slike razstavili na kongresu v Potsdamu. Zaradi pandemije to ni bilo mogoče. Ime »1000 Bäume« je nastalo iz tega, ker je direktor vrtov hotel posaditi 1000 dreves. Jeseni 2018 je nevihta »Weiher« uničila zaščitni gozd za Burgerjevo domačijo. Hoteli smo motivirati mladino in otroke, da pomagajo pri obnovi tega gozda ter jih senzibilizirati za pomen zaščitnega gozda. Izklicali smo torej projekt »1000 Bäume«. Sestavili smo spletno stran z videi za različne starostne skupine. Pozvali smo dijake, naj pošljejo sliko ali besedilo. Za vsako tako vlogo naj bi posadili drevo. Zaradi digitalnega formata je projekt dobil povsem lastno dinamiko in sodelovalo je mnogo ljudi. Navsezadnje je sodelovalo 142 vrtcev in šol iz Južne Tirolske, Vzhodne Tirolske, Koroške, z Dunaja, iz Salzburga, Gradca, Nemčije, Poljske itd. Ob koncu projekta smo posadili več kot 1800 dreves.
Ste del vodne in kuratorske ekipe Rudolf-Stolz-muzeja. Rudolf-Stolz-muzej je edini muzej na Tirolskem, ki je posvečen umetniku ali umetnici. Kako je prišlo do ustanovitve muzeja?
Zgodba Rudolfa Stolza je povezana z zgodovino Sextna med prvo svetovno vojno. Sexten je tedaj bil vas ob meji z Italijo. Potem ko je Italija maja 1915 napovedala Avstriji vojno, je Sexten bil naenkrat vas na fronti. Moški, ki so bili sposobni služiti v vojski, niso bili doma, bojevali so se npr. v Srbiji ali Galiciji. Ob napadu Italije je devet ljudi iz vasi umrlo in prebivalstvo se je odločilo, da zapusti vas. Vas je bila potem uničena. Tri leta nihče ni živel v Sextnu, šele leta 1918 so se ljudje vrnili. V teku petih let so vas zgradili popolnoma na novo, tudi cerkev. Povabili so znane tirolske umetnike, da so oblikovali cerkev, pokopališče in arkade. Tedaj so prišli v Sexten tudi bratje Stolz, Ignaz, Albert in Rudolf, da bi tukaj umetniško ustvarjali. Rudolf Stolz je ustvaril znano fresko »Mrtvaški ples«. Leta 1929 je tedanji župan povabil Rudolfa Stolza spet v Sexten, da bi oblikoval hotel »Drei Zinnen«. Leta 1943, ko je bil Bozen med drugo svetovno vojno bombardiran, je župan potem sprejel Stolza, njegovo ženo in pet hčerk v svojo hišo. Stolz je potem do smrti ostal v vasi. Ob njegovem pogrebu so se hčerke in zeti odločili, da mu bodo zgradili muzej, ki so ga nato odprli leta 1969.
Kuratorsko in ogranizacijsko delo za muzej opravljate na prostovoljni bazi. Kako ste postali član vodne in kuratorske ekipe muzeja?
Leta 2004 so muzej na novo odprli. Tedaj je že nekaj časa spal kot Trnuljčica. Ni bilo kaj dosti obiska in tudi poslopje je bilo že bolj zanemarjeno. Pooblastili so vnuka Rudolfa Stolza Johannesa Watschingerja, zdravnika občine Karla Mayra in mene, da naj spet oživimo muzej. Začeli smo organizirati posebne razstave in tudi pregradili poslopje. Danes prirejamo dve razstavi na leto. Poleti pripravimo razstavo na določeno temo in zberemo dela raznih umetnikov, pozimi pa pripravimo razstavo enega samega umetnika ali umetnice. Večinoma sodelujemo pri priravljanju razstav skupaj z zasebnimi zbiralci, galerijami in umetniki. V muzeju torej vidiš umetnine, ki jih ponavadi ne vidiš nikjer.
Katero razstavo si lahko aktualno ogledamo v muzeju?
Naša aktualna razstava se imenuje »Wunderbaum, wunder Wald«. Ob vhodu v muzej smo kot instalacijo postavili drevesa. Za vsako osebo iz Sextna, ki bo letos dopolnila 18. leto, smo postavili drevo. Mnogo mladih je prišlo na otvoritev in zelo so se veselili, da so na koncu razstave dobili podarjeno drevo. Na razstavi si lahko ogledaš slike uničenega gozda po nevihti »Weiher« ter razna dela umetnikov na temo drevo. Na koncu razstave pa je predstavljen projekt »1000 Bäume« in obiskovalci si lahko ogledajo dela otrok in mladincev.
