Novice
Stanovanje, v katerem Hermann Fritz živi z ženo Gertrude, je spričo poletne vročine zatemnjeno in hladno. Zgradila ga je avstrijska pošta, katere podružnico v Podkloštru je Hermann Fritz kot direktor vodil do leta 2004, ko se je upokojil. Hermann se je po vojni leta 1948 rodil delavskim staršem v Krnici. Predniki so bili kajžarji z nekaj zemlje, možje so delali kot gozdni delavci, predvsem pa kot rudarji v Plajberku, Rajblju in v nekdanji tovarni svinca na Ziljici. »Možje so se iz rudnikov vračali v soboto zvečer, v nedeljo po maši pa spet šli z vrečko koruzne moke, nekaj zaseke, kar so potem cel teden kuhali v žgance ali polento, to je bilo precej trdo življenje.« Oče je zaradi zastrupitve s svincem umrl star 31 let, ko je bilo Hermannu šest let. Z ženo Gertrude, po rodu Dunajčanko, je poročen 52 let. Prvič jo je tedaj 16-letni mladenič srečal kot turistko v Krnici in se z njo poročil leta 1972, star 24 let. V zakonu so se jima rodili trije otroci, danes pa z ženo uživata v družbi štirih vnukinj.
Na skromnem domu Fritzovih je bila doma glasba. »Predniki so bili odlični pevci in inštrumentalisti, mati in tete so prepevale v cerkvenem zboru, stari oče je igral na citre, dedov brat je bil organist v Šentpavlu, oče pa je bil sijajen pevec,« pripoveduje Hermann. Prvo glasbilo, star harmonij, je dobil od dedovega brata, »na njem sem iskal akorde, še preden sem znal brati in pisati«. Hermannov stari oče je bil 60 let mežnar v Šentpavlu, njemu se ima zahvaliti za doživljenjsko povezanost s cerkvijo, pravi. »Takrat še latinski obredi v cerkvi, pa tudi teologija so me zelo zanimali in do 16. leta sem mislil, da bom postal duhovnik.« Dolgo je oblikoval Duhovno misel na takratnem radiu Dva-Agora. »Trudil sem se, da ne bi pridigal, raje sem prinašal doživljaje iz vsakdanjega življenja.« Hermann Fritz je danes organist v Šentpavlu in Štefanu na Zilji, nekoč je orglal tudi v fari Blače. Po upokojitvi je Fritz končal študij teologije. »Štiri leta študija spadajo med najlepša leta v mojem življenju, bil sem povsem prost pritiska in živčnosti.« Študij je končal z odliko, pridobil je tudi izobrazbo za diakona, a je bilo to zanj razočaranje. »Imel sem občutek, da se tam vzgajajo višji ministranti, podložni vnanji formi, pogrešal pa sem duhovno poglobljenost.«
Hermann je po zaslugi vplivnega prelata Rudolfa Blümla, po rodu Ziljana iz Krnice, po končani ljudski šoli v Šentpavlu obiskoval Slovensko gimnazijo v Celovcu, takrat še brez lastnih prostorov. »Najprej smo stanovali v Mohorjevi, nato pa v dijaškem domu Heimlinger na Velikovški cesti. Ta je bil nekoč hotel, v času mojega bivanja pa napol ruševina. A za nas je bil to dom, v katerem smo se ogromno naučili, predvsem po zaslugi Franceta Cigana, ki je vodil hišo. Profesor Cigan je bil človek, ki mi je ogromno dal, predvsem sem mu hvaležen za glasbeno izobrazbo.« Slovensko gimnazijo je Hermann obiskoval skupaj z Valentinom Inzkom, Tonijem Opetnikom in pokojnim Markom Jernejem. »V razredu smo imeli fantovski zbor, tamburaško skupino, pa tudi naš bend Sonny Boys. Dve leti pred maturo smo začeli nastopati po vaseh južne Koroške, z bendom smo med počitnicami za denar igrali po gostilnah, na žegnanjih in porokah. Z denarjem, ki smo si ga tako priigrali, smo celemu razredu financirali maturantsko potovanje.« Kako pa se je kot Ziljan počutil v Celovcu? »Če si šel po cesti, so že vedeli, da gredo Slovenci v gimnazijo, saj smo bili večinoma bolj revno oblečeni.«
Hermannu Fritzu priznanja za njegovo kulturniško delovanje ni dala katera od koroškoslovenskih organizacij, ampak društvo Gibanje Kultura-Natura iz Slovenije. »Nekoč sem se v Našem tedniku v pismih bralcev redno razburjal nad tem, da sta Podjuna in Rož zmeraj postavljena na visok podstavek, medtem ko je Zilja vedno nekje ob robu. To me je nekoč zelo bolelo. Ko sem prišel na gimnazijo, so me sošolci, ki so se med sabo pogovarjali v podjunskem narečju, nagovorili, da povem kaj v svojem hribovskem, ponagorskem narečju ziljščine. Odprl sem usta in začel govoriti tako, kot sem bil navajen od doma. Nekateri so se mi nato posmehovali, kar me je bolelo in sem se zaprl vase.« Fritz ta postranski status Zilje znotraj koroškoslovenskih zadev podkrepi z razdelitvijo funkcij: »Vse bolj so znamenite funkcije zasedene z ljudmi iz Podjune in Roža, kar je po svoje logično, saj je tam več govorcev slovenščine. Ziljani nismo le manjšina v razmerju do Nemcev, ampak smo tudi manjšina med koroškimi Slovenci.«
V čem pa Hermann vidi svoje poglavitne zasluge? Po eni strani v slovarju ponagorskeega ziljskega narečja, dostopnega navadnemu človeku. Po drugi strani pa: »Kar me najbolj veseli, je, da sem malo pripomogel k temu, da je danes povsem normalno, da se Ziljani nekam postavimo in zapojemo po slovensko. Tega danes ni treba več nikomur pojasnjevati ali opravičevati, ampak je to skoraj samoumevno. Ne more biti, da bi naše pesmi peli v dolini Mele ali v Podjuni, pri nas pa ne!«
V njegovi rojstni hiši v Krnici danes živi sin Hermann ml. z družino.
Iz rubrike Po Koroškem preberite tudi