Helga Mračnikar je leta 1953 rojena prevajalka, slavistka, urednica in dolgoletna poslovodkinja nekdanje Drave – založniške in tiskarske družbe z o. j., to se pravi knjigarne in tiskarne ter založbe Drava. Je tudi supervizorka in – kot sama o sebi pravi – tudi »hčerka svoje mame in mama svoje hčerke in od leta 2019 tudi stara mama. Letos oktobra je Helga Mračnikar pri celovški Mohorjevi izdala knjigo Mamin glas. V njej bomo odkrili življenjsko zgodbo njene mame Elizabete Sitter, Odrijeve Lizi z Male Gore v Bilčovsu oziroma Kocijanke iz Plešerke. Skoraj vse o Elizabeti Sitter boste izvedeli v knjigi Mamin glas, mi pa vam v nadaljevanju želimo približati Helgo Mračnikar.

Postaje na njeni življenjski poti so Hodiše oziroma Plešerka, kjer je preživela otroštvo, Celovec, kjer je obiskovala Slovensko gimnazijo, Salzburg, kjer je v 70. letih študirala, in Ljubljana, kjer v zgodnjih 80. letih tri leta živela s hčerko Andrino, preden se je vrnila na Koroško. S svojim možem, znanim psihoterapevtom Klausom Ottomeyerjem danes živi v Plešerki. Helga Mračnikar je študirala v Salzburgu, kjer se je tudi prvič zaposlila.

Helga Mračnikar: Salzburg sem kot 18 letna študentka doživljala kot veliko osvoboditev. Tam ni nikogar brigalo, kateri jezik govoriš na cesti, pa tudi mednarodno vzdušje, pogojeno s turizmom, mi je zelo odgovarjalo. Tu sem bila aktivna v solidarnostnem komiteju za koroške Slovence, pa tudi zaposlila sem se – še med študijem – prvič v Salzburgu, kjer sem otroke priseljencev in beguncev učila nemščino kot tuj jezik. En razred sem poučevala jaz, drugega pa Mirko Wakounig. Otroci, ki niso znali dovolj nemško za vstop v šolo, so imeli obvezno pripravljalno leto, jaz sem poučevala otroke v starosti od 6 do 10 let, Mirko pa od 10 do 14 let. To je bil tim. »Schulversuch«, razreda sta se imenovala »Bunte Klasse«, ker so v teh razredih bili otroci skoraj vseh narodnosti: Indijci, Kitajci, Vietnamci, Turki in seveda otroci iz bivše Jugoslavije. Žal pa se je projekt bolj klavrno končal. Ravnateljica je, ko se je selila s svojo šolo v novo poslopje, vztrajala na tem, da se tudi najina dva razreda, ki sta bila do takrat dislocirana v nekem starem šolskem poslopju, preselita v novo šolo, tam je bilo 10 ali 12 ljudskošolskih razredov, žal pa si je ravnateljica najina dva razreda želela na svoji šoli samo zato, da se je lahko z njima hvalila pred javnostjo. V praksi pa je zahtevala, da začnemo s poukom četrt ure kasneje, da se eni in drugi otroci ne bi srečavali v avtobusu, odmorov nismo smeli imeti istočasno z drugimi razredi, da v avli ne bi prišlo do srečanj: Zaradi tega sva Mirko in jaz po skoraj desetih letih odpovedala službo.

Kako danes gledate na svoj in Handkejev prevod Lipuševe knjige »Zmote dijaka Tjaža«?

V tem času sem promovirala iz slavistike, pedagogike in filzofije, zaključila študij z disertacijo o znameniti in zaslužni reviji Mladje in istočasno sem več kot leto dni prevajala skupaj s Petrom Handkejem Lipuševo knjigo »Zmote dijaka Tjaža«, o kateri nekateri menijo, da je povzročila nekakšen preobrat dojemanja koroško-slovenske kulture v Avstriji. Da se je s to knjigo začel proces priznavanja, da je koroška, slovenska literatura del avstrijske književnosti.

Iz Salzburga ste se s hčerko v začetku 80. let preselili v Ljubljano, če se ne motim?

V Salzburgu oziroma Halleinu se je rodila moja hčerka Andrina, s katero sem se, ko je bila nekaj mesecev stara, preselila v predmestje Ljubljane. V Ljubljano sem se odselila, ker sem mislila, da moram dalj časa preživeti v slovensko govorečem prostoru, da se tolikanj utrdim v slovenščini, da bom sposobna z otrokom govoriti vedno in dosledno slovensko. V mojem, našem narečju je takrat bila vsaka tretja beseda nemška, ker nam slovenski izrazi niso bili več v zavesti. Da rečem samo hladilnik, vodovod, pralni stroj, prepražnik itd., vse pač, kar je prišlo do nas preko nemščine in to je bilo vse povezano z modernizacijo , s takoimenovanim napredkom, za katerega nam nihče ni dal slovenskih besed. Kje naj bi se vsega tega lahko naučili? V ljudskih šolah takratnega časa? Te so bile od nekdaj usmerjene v to, da otrokom posredujejo čim več nemščine.

Kakšna je bila Ljubljana v začetku 80. let?

Pred selitvijo v Ljubljano sem bila najmanj trikrat za teden dni v Ljubljani na seminarju slovenskega jezika na Filozofski fakulteti. Na teh enotedenskih obiskih se mi je Ljubljana zelo dopadla, odprto mesto z bogatim kulturnim življenjem, kjer so ljudje razpravljali o umetnosti, o knjigah, o umetniških filmih, poznali so – kar je zame bilo popolnoma novo – režiserje po imenu. S hčerko pa sem potem imela tam tudi druge in drugačne izkušnje, ker sva navsezadnje bili in ostali tujki, nekako sumljivi, kaj pa hočeta tukaj? Ampak bile so tudi prisrčne izjeme in teh ne bom nikoli pozabila, saj mi pomenijo več kot vse druge … Z Andrino sem veliko hodila ven, npr. na gostinske vrtove ob Ljubljanici, in tedaj sem se prvič srečala s slovensko ksenofobijo, z občutkom večvrednosti večinskega prebivalstva predvsem do ljudi iz južnih republik nekdanje Jugoslavije. Spoznala sem, da je neumnost doma v vseh jezikih sveta.

Ste bili v tem času tudi politično angažirani?

Iz Ljubljane sem se vrnila v Celovec, kjer sem nazadnje konec šestdesetih let obiskovala Slovensko gimnazijo. Sodelovala sem v novo ustanovljenem, nadstrankarskem komiteju proti ločitvi otrok po etničnih kriterijih. Organizirali smo celo vrsto demonstracij, največjo na Dunaju pred Uradom zveznega kanclerja, diskusije na podeželju, pa razne druge akcije. Na primer smo ženske najele majhen avtobus in se peljale na Dunaj. Bilo nas je kakih petnajst, ki smo v parlamentu protestirale proti zakonu, ki so ga tega dne sprejeli in ki je v veliki meri upošteval ločitev otrok. In so varnostniki in policaji imeli opravkov, da so nas spravili ven, ker smo se oklepale ograje in se branile zapustiti prostor. Tako da se danes lahko pohvalim s tem, da so me nekoč nasilno odstranili iz avstrijskega parlamenta …

V Celovcu ste kar dolgo vodili založbo in tiskarno Drava. Kako se spominjate tega obdobja? 

V osemdesetih letih sem se zaposlila v knjigarni »Drava-Naša knjiga«, ki se danes imenuje »Haček«. Nekaj let navrh sem prevzela vodstvo založbe in potem, nekaj let pozneje, še poslovodstvo celotnega podjetja, torej tudi tiskarne. Na ta čas imam lepe spomine, saj smo kot kolegi in kolegice bili zelo povezani in vsi trije oddelki so vzajemno sodelovali, saj drugače ne bi bilo mogoče, da sem v tem času izdala nekaj sto knjig, čeprav sem v založbi bila v glavnem sama. Najlepše spomine imam na sodelovanje s Fabjanom Hafnerjem … Izdala sem Cankarjeva Izbrana dela v nemščini, v prevodu Erwina Köstlerja, in celo vrsto slovenskih avtorjev v nemščini, »Prišleki« Lojzeta Kovačiča v treh delih, v prevodu Klausa D. Olofa »Die Zugereisten« pa so bili prava uspešnica. Pa še bi lahko naštevala. Pogoji za delo so bili zelo težki in seveda sem jaz kot pravnoveljavna odgovorna za podjetje to težo najbolj občutila, ampak sem se vedno motivirala tudi s tem, da s svojim delom in naporom ne izdajam samo lepih knjig, temveč vzdržujem kar nekaj slovenskih, dvojezičnih delovnih mest in to sredi Celovca.«

Danes delate kot supervizorka, kako je prišlo do tega?

Ko sem se od Drave poslovila najprej v »Altersteilzeit« in prepustila vodstvo podjetja drugim, sem se vpisala v izobraževalni program dunajske izobraževalne ustanove, ki je takrat v Krivi Vrbi ponujala triletni tečaj za supervizijo, coaching in razvoj organizacij (Supervision, Coaching und Organisationsentwicklung). Svoje mastersko delo sem pisala o medkulturnih konfliktih v bolnišnicah in v negi. Potem sem se še vpisala na poletni ali letni tečaj za medkulturni konfliktni menedžment na Dunaju. In danes sem vesela, če me tu ali tam potrebujejo kot supervizorko. V Tinjah že nekaj let sodelujem v izobraževalnih tečajih za (dvojezične) asistente in asistentke v jaslih in vrtcih.

Vaša mama je umrla leta 2013 in je še doživela kompromis o dvojezičnih krajevnih napisih. Kako je ona doživljala bratenje protagonistov ortstafelšturma in sam kompromis?

Naša mama in njena sestra Toni sta takrat poklicali Marjana Sturma »na zagovor« k sebi domov. Da se je ta vabilu odzval, da je res prišel, sta mu šteli v dobro. Sicer sta se pa Marjan Sturm, ki je bil moj sošolec v gimnazijskih letih, in moja mama že od takrat poznala. Povedali sta mu, da nasprotujeta tako dialogu kot tudi kompromisu s KHD-jem. Da ju moti, da že spet hajmatdienst odloča ali soodloča o ustavno zajamčenih pravicah Slovencev. Da želita, da se dvojezične table postavijo tja, kjer so pred ortstafelšturmom že stale. Npr. v Hodišah. Mami in teta sta pripovedovali, da jima je Marjan obljubil, da se bo za to zavzel, ampak Hodiše do danes nimajo dvojezične table, hodiški kompromis je tak, da Hodiše nimajo nobene table, tudi enojezične ne. Edino omejitev hitrosti na 50 km/h kaže na to, da se na tem mestu začenja območje vasi (oziroma brezimenske) občine.