Hartmannove sestre oz. Hartmann´ce so doma na različnih poklicnih področjih in krajih. Glasbenica in igralka Katarina je v času pandemije ustanovila novo glasbeno ekipo »JASA«. Natalija je 2017 ustanovila gledališko društvo KuKuKK, kjer dela kot vodja produkcij ter posrednica za šole. Simona je socialna pedagoginja in dela v dnevnem varstvu v Mohorjevi ljudski šoli. Mihaela je bolniška sestra v bolnišnici za otroke St. Anna na Dunaju. Pogovor o doživljanju zadnjega leta v različnih kon­tekstih, o pandemiji in družinskem življenju. 

Katarina, ustanovila si novo sedmoglavo glasbeno skupino »JASA«. Kako je nastala?

Katarina: Ideja, da bi sestavila glasbeno skupino, je že stara. Z začetkom pandemije je mnogo projektov izpadlo, pa sem si mislila: zdaj ali nikoli. Komponist Manfred Plessl me je potem povezal s koroškimi glasbeniki. Med pandemijo sem napisala nekaj pesmi in skomponirala tudi glasbo. Ravno snemamo  prvi album in smo veliko časa v studiu. Ko bo spet varno, nameravamo iti na turnejo in igrati v živo. Prvi album smo hoteli predstaviti maja v mestnem gledališču v Celovcu, a kot kaže, bo treba vse skupaj prestaviti na jesen. 


Katarina s svojo novoustanovljeno skupino JASA

Nekatere pesmi so tudi v slovenščini. Kako si doživela proces pisanja in kaj je posebnost slovenskega jezika v glasbi?

Katarina: Pisati sem začela pred štirimi leti, pa spet nehala. Letos pa sem se intenzivno lotila pisanja in mi je šlo zelo dobro od rok, čeprav težko pišem besedila, v komponiranju sem bolj izurjena. Ob pisanju v slovenščini mi je poetični jezik delal težave, pa mi je malo pomagal Miha Vrbinc. Meni zelo ugaja, da sta prisotna oba jezika. V zadnjih letih sem v bistvu le z družino oz. na Koroškem lahko uporabljala slovenski jezik. Živela sem na Dunaju, igrala sem v nemščini in moj partner je iz Nemčije. Zdaj, ko sem preživela več časa na Koroškem, sem se tudi v umetniškem delu hotela bolj posvetiti slovenščini. Z materinščino sem pač bolj povezana. Dvojezičnost odpira nova vrata za ta projekt. Pesmi se tematsko  ukvarjajo npr.s trenutnim položajem. Po eni strani gre za zaustavitev, po drugi pa za skupnost in sožitje. Druga tema je ljubezen, ki je vesoljna tema za vsakogar. Ena pesem se npr. ukvarja z ljubeznijo do domovine. 

Natalija, skupno s Sabine Kristof-Kranzelbinder si leta 2017 ustanovila gledališko društvo Kukukk (Kunst und Kultur aus Kärnten/Koroška – umetnost in kultura iz Koroške). Kako je prišlo do ustanovitve?

Natalija: Sabine je prišla k meni z idejo, da bi ustanovili novo društvo. Tedaj sem bila ravno med študijem in mislila sem si: »Zakaj ne?«.  Nisem še vedela, kam me bo vodila pot. Res sem vesela in hvaležna, da je to tedaj uspelo. Tudi zdaj med korono sem tukaj zaposlena in delamo, kolikor pač gre. Delo je na splošno zelo intenzivno. Na leto imamo tri do štiri produkcije, ravno zdaj sem v Kammerlichtspiele. Danes imamo neke vrste premiero, ki jo bomo tudi snemali. Odločili smo se, da v živo ne bomo več nastopali. V Kammerlichtspiele je program že do jeseni določen in če bi prelagali, bi ne imeli več terminov. Predstava, ki jo zdaj snemamo, je moderna verzija Rdeče kapice. Posnetek je za nas, ne bomo ga dali v splet. Radi bi, da bodo ljudje prišli k nam v gledališče, kar seveda zdaj ni mogoče. Naslednji projekt bi bil »Gruber geht«, ki smo ga lani dvakrat igrali. Preložili smo termine in zdaj upamo, da bomo lahko marca spet nastopali.  


Dve gledališčnici: Natalija Hartmann in Sabine Kristof-Kranzelbinder 

Kako ocenjuješ položaj za umetnike in kulturne delavce med pandemijo?

Natalija: Morali smo postati fleksibilnejši. Nekatere institucije so svoje produkcije itak že preselile v splet. Moram pa reči, da nad tem nisem navdušena. Prepričana sem, da je treba gledališče doživeti v živo, gledališče živi od občinstva. Tudi danes ob premieri  opažam, da teater ne živi prav, ker ni občinstva.  Položaj je  za kulturnike res težaven, ker ne moreš načrtovati. Ne veš, ali bo to, kar velja danes, veljalo tudi jutri. Gledališče oz. kultura nima lobija in nekako se čutiš, kot da te je vlada pustila na cedilu. Razumem, da je težko predvideti, kako se bo situacija razvila, a zdajšnja situacija je za kulturo neznosna. Res manjka komunikacije in jasnosti s strani vlade. Sicer so finančne podpore, a glede organiziranja in načrtovanja nimam občutka, da to koga zanima.

Simona, po izobrazbi si socialna pedagoginja in trenutno delaš v dnevnem varstvu v Mohorjevi ljudski šoli. Kako je s položajem v šoli?

Simona: Zelo težavno je. Zdaj se že skoraj eno leto vrstijo lock­-downi, učenja v izmenah, učenja na daljavo itd. Tudi zdaj imamo precej dijakov in dijakinj v šoli in v varstvu, ker morajo starši enostavno delati. Za otroke sprva sploh ni bilo enostavno. Težko jim je bilo npr. dopovedati, da morajo  med seboj držati razdaljo. Strinjam se z Natalijo – ta menjava položajev in ukrepov je res problematična. 


Simona Mandl, roj. Hartmann v šoli (desno)

Kateri so bili v zadnjem letu posebni doživljaji zate?

Simona: Marca, ko je bil prvi lock-down, deloma sploh ni bilo otrok v varstvu, morda eden ali dva. To je bilo res zanimivo, ker sem se potem res koncentrirala na tistega otroka. Pot na delu je tudi bila res čudna.  Ko sem tedaj peš hodila na delo, so bile ceste čisto prazne. Prišla sem v Mohorjevo in nikogar ni bilo, kot bi bilo mesto duhov.  Sredi maja je potem spet več otrok prišlo v šolo in v varstvo in hiša je spet zaživela. Otroci so se zelo hitro navadili na ukrepe. Zanje je npr. čisti avtomatizem, da si nadenejo maske, če zapustijo skupino. Jaz ves čas nosim masko. Sprva je bilo za otroke čudno in vprašali so me, zakaj je to potrebno in ali morajo tudi oni nositi maske. Eden od otrok je takoj odgovoril, da jih hočem ščititi s tem, da nosim masko. To me je res veselilo, ker tako tudi vidiš, da so starši in pedagogi iskreni do otrok. Zdaj točno vedo, zakaj nosimo  maske in zanje to ni problem. Tudi točno vedo, pri kateri razdalji morajo nositi masko. Tudi z dezinficiranjem rok so zelo natančni. 

Mihaela, si bolniška sestra v bolnišnici za otroke St. Anna na Dunaju. Kako si lahko predstavljamo tvoj delovni vsakdanjik?

Mihaela: Delam na specialnem oddelku, kjer opravljamo transplantacije perifernih, krvotvornih matičnih celic in kostnega mozga. Takšne transplantacije se npr. dela pri ljudeh, ki imajo levkemijo. Otroci ostanejo kar nekaj tednov pri nas v izolaciji. Zelo strogi smo glede higiene. V času pandemije so ukrepe sicer poostrili, a v glavnem se pri nas ni veliko kaj spremenilo. Že prej smo vstopali v sobe le z masko in zaščitnim ovojem. Oddelek je majhen. Imamo deset postelj, a pet do šest bolniških sester. Nega otrok je zelo intenzivna in oskrbujem enega ali dva otroka na dan. Pomagam otroku pri prhi, gledam na infuzije, prebiram mu knjige, igram se z njim, gledam, da se ne čuti osamljenega itd. Glede delovnega časa moram biti zelo fleksibilna. Če kdo izpade, moraš vskočiti. Uradno delam 40 ur na teden, a naš delovni teden traja od ponedeljka do nedelje. Služba se začne ob 6.45h in se konča ob 19.15h, pogosto pa grem iz službe šele ob 20.30h. Vsaj en konec tedna na mesec imam zase, lahko se zgodi, da so trije vikendi natrpani z delom. Včasih imam na mesec pet do šest nočnih služb. Zdaj sem tudi že šest let pristojna za praktikante in nove bolniške sestre na oddelku.  


Mihaela Hartmann je bolniška sestra v bolnišnici St. Anna

Kako ocenjuješ ugled poklica bolniških sester v javnosti, predvsem ob pandemiji?

Mihaela: Mislim, da se ugled ni kaj dosti spremenil. Primanjkuje bolniških sester in negovalcev oz. negovalk. Poklic bi moral postati atraktivnejši, ampak področju nege vlada že leta dolgo namenja vedno manj denarja. Pri nas v bolnišnici nismo imeli nobene okužbe s korono, ker imamo možnosti zaščite, imamo maske, ovoje itd. V domovih za ostarele je bilo več primerov, da so se ljudje okužili drug od drugega. Ni bilo dovolj možnosti za zaščito, ker primanjkuje denarja za nego. To je res neznosno. Starejši se ne morejo več sami ščititi in zato je naša naloga, da jih ščitimo. To bi moralo biti primarno za nas in za vlado. 

Hartmannce, kako ste doživele zadnje leto in kaj so za vas bili posebni doživljaji?

Simona: Na začetku je bilo zelo težko, ker ni bilo mogoče iti domov. Jaz sem se peljala domov, ampak stala sem le pred hišo in govorila s starši, ki so bili na balkonu. Tudi rojstne dneve staršev smo tako praznovali. Mesece nisem vstopila v hišo. Okoli maja, junija smo potem spet lahko šle domov. Izredno lep je bil božič. Vse smo bile doma in je bil zelo emocionalen praznik. Drugi višek leta je bil, da sem se preselila v Libuče. 

Mihaela: Posebno je zame, da so pri nas doma vrata vedno odprta. Ta družinska skupnost je res nekaj enkratnega. Če delam na Dunaju, se lahko zanesem na to, da bodo sestre obiskovale starše in da nikoli ne bodo brez ene od nas. Zelo težko je bilo, ko nismo mogle prav obiskovati staršev in se mogli objeti. Če grem zdaj domov, se vsak dan testiram. Upam, da se bomo lahko kmalu vsi cepili in spet prešli v normalnost.  

Natalija: Zaradi staršev smo se zelo pazile in smo strogo upoštevale ukrepe. Ker smo rade in veliko doma, je ta čas bil res  težak. V družini smo se pogosto srečali po zoomu ali whatsappu. Zame osebno je bil eden viškov leta, ko sem zaključila svoj master študij. Bil je ravno trenutek, ko smo se smeli srečati in z družino smo praznovali na univerzi. Tudi božič je bil zelo lep. Vse smo se testirale, preden smo šle domov. To je bilo malo čudno, a če sebe in druge tako lahko ščitim, to rada naredim. Čudno je bilo, da za veliko noč nismo bili skupaj. To je v bistvu tradicija in oče je tudi 40 let pripravljal šunko za ta praznik. Časi so nenavadni, ampak najvažnejše je, da ne obupamo. Boljši časi bodo prišli.    

Katarina: Strinjam se z Natalijo in Simono. Zame osebno je bilo v zadnjem letu lepo, da sem imela mnogo angažmajev na Koroškem. Bila sem skoraj celo leto tukaj. Ko je bilo spet mogoče, je družina vsaj skupaj na vrtu sedela. Vesela sem, da sem trenutno tukaj. Stanujem pri Nataliji in zabavno je z njo.                                                 

NAROČI