Te dni je Hannes Leimisch iz Libuč obhajal 40. pomlad. Zelo mu je pri srcu, da ne bi utihnilo vaško življenje. Med drugim je imel idejo, da se priredi jutri, 11. februarja, že desetič – kvartopirski turnir v spomin Stanku Jelenu.
Vaško življenje vedno bolj umira. Zapirajo šole, mnogo gostiln ne vidi več možnosti za preživetje, svoje pa je prispevala tudi korona, ki se ni izkazala samo kot zahrbten virus, temveč prav tako kot ubijalka družbenega življenja v sproščeni domači skupnosti. So pa tudi ljudje, ki imajo čut in voljo za preživetje vaške skupnosti.
Med tiste, ki jim je živahno vaško življenje zelo pri srcu, šteje Hannes Leimisch iz Zgornjih Libuč. S svojim prijaznim pri-stopom zna nagovoriti druge, da s posebnimi akcijami ohranijo spomin na vaščane ali prispevajo k lepoti kraja.
Te dni je Hannes obhajal 40. pomlad. Rodil se je 31. januarja 1983 v družini Helge ter Walterja Leimisch. Ima brata Walterja ter sestro Sabino, soprogo mizarskega podjetnika Bernharda Skiasa na Blatu. Njegova mama Helga izhaja iz znane Dumpelnikove rodbine v Štebnu pri Globasnici, njegov oče pa je Walter iz Zgornjih Libuč, ki je 12. januarja 2009 umrl v komaj 57. letu starosti. Hannes sam je zaposlen v podjetju Mahle in šteje med klasične delavce, katerih je vedno manj in ki bi si zaslužili več pozornosti in podpore.
Pozornosti in podpore je Hannes Leimisch bil deležen, ko je februarja 2012 v gostišču Bernarda v Zgornjih Libučah prvič organiziral kvartopirski turnir v spomin Stanku Jelenu. V soboto, 11. februarja letos bo ta turnir desetič in doživel bo okrogli jubilej. Vsakič se ga udeleži okoli 30 igralcev, na zmagovalce pa čakajo lepe nagrade.
Iz Volinove lipe Volinov križ
»S Stankom Jelenom sva bila prijatelja,« odgovarja Hannes v pogovoru z Novicami na vprašanje, kaj ga je spodbudilo za ta projekt. »Že kot otrok sem mu rad pomagal na njegovi kmetiji pri Volini v Zgornjih Libučah. Sicer pa je Stanko v svojem prostem času rad igral s prijatelji, mdr. s Šulnovim Francem (†2004).« Stanko Jelen, rojen 5. aprila 1940, umrl 17. oktobra 2011, je kot dvoletni otrok doživel kruto usodo pregnanstva v nacističnih taboriščih Hesselberg in Eichstätt in bil pozneje, tako kot Hannes, tudi velik prijatelj libuških matjaževcev.
Toda kvartopirski turnir je več kot samo uživanje ob igranju kart. Za Hannesa Leimischa je bilo od vsega začetka jasno, da gre del izkupička v vaške in dobrodelne namene. V neposredni soseščini zgornjelibuške podružnice je stala nekoč mogočna Volinova lipa, stara 150 let in bila pod naravno zaščito, dokler ni leta 1990 postala žrtev hudega viharja.
Ostalo je samo še njeno deblo. Takoj se je takrat še živeči Stanko Jelen z medtem že rajnimi prijatelji Čapelnikovim Markom, Alfredom Keuschnigom in Stankom Berchtoldom odločil, da naredijo iz debla vaško znamenje – Volinov križ. Polagoma ga je načel zob časa. Zato je Hannes Leimisch zbral na treh turnirjih toliko denarja, da je župnik Ivan Olip lahko 24. avgusta 2016 blagoslovil križ, ob pevski spremljavi libuških matjaževcev. Hannes: »Zbrana in uživala je vsa vas.« Nič manj so bili Libučani veseli, ko so Hannes in njegovi tovariši obnovili tudi vseh osem mostov v Zgornjih Libučah, z izkupičkom turnirja pa so prav tako podprli podpore potrebne domačine.
In kaj Hannes najbolj pogreša? »Šolo v Libučah. In Libuško žegnanje, kjer sem kot otrok rad pomagal.« Zelo si želi, da bi v Zgornjih Libučah ostala gostilna in da bi domačini držali skupaj. Matjaževce zelo rad posluša. Zelo mu je pri srcu tudi Slakova pesem »En ptiček je priletel«. Pri tem pa močno upa, da se ne bi uresničila zadnja kitica Slakove pesmi: »Vse pusto je in prazno in polja so kot kras, utihnile so ptice, utihnila je vas.«
