Gregej & Avrelija Kotnik: Dva pevska angelčka iz Libuč

Že cela večnost je od tega, ko so v Libučah imeli kar štiri gostilne: v Zgornjih Libučah pri Leimischu in Blažeju, v Spodnjih Libučah pri Marinu in Hrustu. In ko so imeli tudi dve trafiki: v Zgornjih Libučah pri Rihtarju, katere nekdanja dolgoletna lastnica Tončka Tschernitz bo naslednje leto, 14. junija 2025, obhajala 100. rojstni dan, v Spodnjih Libučah pa pri Svaniču. 

Pri Svaniču se je v družini Marije in Gregorja Kotnik rodil tudi sin Gregej. Tudi njemu je usoda namenila visoko starost: 27. oktobra bo obhajal 90. življenjski jubilej. Doraščal je kot šesti od desetih otrok, njegova mama je bila doma iz Šmihela, njegov oče pa iz Vogrč. V 1. svetovni vojni je oče postal invalid in bil v prvi avstrijski republiki tajnik občine Blato, ki je takrat imela svojo pisarno v nekdanji legendarni pliberški gostilni pri Kronwirtu (Zdravja). Pozneje je bil celih 25 let občinski nastavljenec tudi sin Gregej, zaposlen pri pliberški občini kot šolski hišnik, potem ko je po ukinitvi domače kmetije leta 1958 nekaj časa delal v podjetjih Leitgeb v Sinči vasi in Glawar v Libučah. 

Ljubezen do družine z ženo Avrelijo (82), Povodnovo hčerko v Spodnjih Libučah, piše Gregej Kotnik z zlatimi črkami. Babica in dedej Gregejeve izvoljenke sta prišla iz Leš v sosednji Sloveniji. Pri Ledru na Ponikvi pod Matjaževo Peco sta imela nekaj let v najemu gostilno, dokler nista kupila hiše pri Povodnu v Spodnjih Libučah. Leta 1944 jima je nacionalsocialistična politika vzela dom in ju pregnala na nemški Hesselberg. Vnukinja Avrelija, Povodnova Reli, kot jo domačini tudi radi imenujejo, in Gregej sta se poročila na dan sv. treh kraljev 1963 in postala sta starša otrok Richarda, Renate, Alfonsa in Wernerja. Še preden sta se poročila, je Gregej začel zidati hišo, toplo zavetišče za vso družino. Pa je prišel žalosten dan, ki se je Avreliji in Gregeju za vedno vtisnil v spomin: 14. junij 1982, ko se je sin Richard na vožnji na delo smrtno ponesrečil.

Na vprašanje, kako sta prebolela ta krut udarec, sta v pogovoru z Novicami odgovorila: »Še vedno pridejo trenutki, ko te prevzamejo žalostni spomini. Toda na srečo veš: življenje mora iti naprej. Pri tem sta nama v veliko oporo vera in družina. Predvsem pa sva najbolj vesela, da otroci in vnuki živijo pošteno življenje.«

V veliko oporo in veselje jima je tudi prepevanje domačih narodnih in cerkvenih pesmi. Petje spremlja Gregeja Kotnika in ženo Avrelijo od njune zgodnje mladosti. »Moje prve pevske izkušnje so bile,« pripoveduje Gregej Kotnik, »ko smo peli pri majniku, po šmarnicah pa v sosednjem Močilnikovem hlevu. Dokler nas ni slišal legendarni pliberški organist Silvo Mihelič in nas povabil v cerkveni zbor.« Avrelija, ki šteje med stebre libuškega cerkvenega zbora, pa se spominja: »Začela sem peti skupaj s pokojno Hartmannovo Marico in z Lenčko Kralj. Nekoč smo leteli k majniku, sedaj pa v cerkev težko dobiš koga. Za libuški cerkveni zbor vidim črno. Na srečo nam pridejo, sploh če je pogreb, pomagat Marija Matschek, Stropnikova Tilka in Mandl­nova Zalka.«

Tako črno njen mož Gregej ne vidi za petje v Libučah. Ni čuda, saj velja tudi za pevca libuškega moškega zbora »Kralj Matjaž« prve ure. Že kmalu po vojni je bil med prvimi pevci libuškega moškega zbora, predhodnika matjaževcev, ki ga je vodil Franc Lienhard (1910–1993), legendarni »oče petja v Libučah«. Otožno se spominja tudi živahnega vaškega življenja v prejšnjih časih (»če greš danes po vasi, ne vidiš človeka«). Žena Reli pa z veseljem ugotavlja: »Lepo je videti mlade družine, če govorijo slovensko. Naši otroci so se vsi slovensko učili.« Pri matjaževcih je Gregej pel drugi tenor, »dokler mi je dopuščal glas«. Žena poudarja: »Rad je hodil na vaje,« sam pa jo hudomušno »dopolnjuje«, da je po vajah »prezgodaj hodil domov«. 

Danes še posebej uživata, če slišita domače pesmi po radiu in z zgoščenk. Predvsem pa jima velja velika zahvala. Gregej in Reli se sicer ne postavljata v ospredje,toliko dragocenejše pa je njuno dolgoletno delo za dobrobit domače kulture in skupnosti.