
Silvia Orasche se je leta 1974 kot Silvia Oschina rodila staršema, ki sta oba delala pri pokojnem grofu Thurnu-Valsassini, oče na žagi, mama pa v gozdu. Kasneje se je mama zaradi zdravstvenih težav zaposlila kot čistilka v kapelški šoli. Silvia ima dva brata in tri otroke, živi pa sama v občinskem stanovanju v Železni Kapli. »Ko sem bila še majhna, sem sanjala, da bom šivilja, dokler si nisem poskusila res sama sešiti obleke zase. Potem sem vedela, da to ni zame in sem prišla na to, da bi bila lahko frizerka.« Leta 1989 je 15-letna Silvia začela delati pri pokojnem mojstru Schwarzu, »ta je bil nemško govoreč iz Romunije in je bil tukaj v Kapli zelo znan frizer«. Enkrat na teden se je Silvia z avtobusom vozila v frizersko šolo v Celovec, pri mojstru Schwarzu je ostala tri leta, dokler se ni izučila za frizerko. »Seveda je bilo tedaj čisto drugače kot zdaj, predvsem bolj strogo. Če zdaj vidim naše vajenke, že smejo kar vse prijeti pa glave umivati in z ljudmi tudi čisto drugače govorijo. Moj vajeniški čas je bil drugačen čas, poln rešpekta in vikanja. S strankami se je lahko pogovarjal samo mojster, me vajenke sploh nismo imele besede. Recimo glavo sem smela prvič umiti svoji nekdanji učiteljici na glavni šoli, ki smo se je vsi bali, saj je bila zelo stroga. Ona je rekla, no, boš pa ja ti. Pa je pa šefica rekla, a misliš, da res naj?«
Silvia Orasche ima danes 51 let, je mama treh odraslih sinov in vdova po pokojnem možu Marjanu. Veliko ji pomenita petje in glasbena umetnost, pa tudi branje. Čeprav je imela v otroštvu odpor do knjig, danes najraje bere kriminalke slovenskega avtorja Tadeja Goloba, v nemščini pa rada prebira irsko pisateljico Lucindo Riley. Prostovoljno dela v novi knjižnici v Hiši kulture – farni dvorani. Zelo rada potuje s SPD Valentin Polanšek. Z Obirčani je Silvia obiskala Pariz in Istanbul, letos gredo v Zagreb.
Potem ko se je Silvia v Železni Kapli izučila za frizerko, se je zaposlila v večjem frizerskem salonu v Celovcu, ki je po dveh mesecih Silvijinega službovanja odprl podružnico v Velikovcu. Tam je delala do poroda prvorojenega sina Romaria; ko je prišel na svet, je bilo Silvii 20 let. Dve leti kasneje, ko je bil že na poti sin Mitja, sta z očetom Marjanom Oraschejem stopila v zakon. Preselila sta se na njegov dom v Lepeni, kjer sta delala na majhni kmetiji. Mož je bil poleg tega zaposlen pri pliberškem Alpetouru, medtem ko je Silvia skrbela za otroke in živino. »Moževa kmetija je bila majhna s komaj šest hektarji zemlje. Veliko smo sodelovali z društvom Coppla kaša, se ukvarjali s cateringom in prodajo kmečkih izdelkov. Vmes se je rodil še najmlajši sin Igor. Prodajali smo zelenjavo, svežo in vloženo, pa tudi vložene gobe, domači kravji sir in posušena zelišča za čaje. Izdelke smo ponujali tudi na Kapelški koči na Obirju, ki sva jo z možem za tri leta prevzela v upravljanje. S tem sva se ukvarjala do moževe smrti. Imel je tumor v glavi in je od tistega, ko je izvedel zanj, pa do smrti minilo komaj osem mesecev.« Marjan Orasche je umrl leta 2006. »Zelo hvaležna sem pokojnemu Hanziju Smrtniku, ki mi je stal ob strani, predvsem pa tastu in tašči, ki sta mi pomagala na kmetiji.« Kočo pod Obirjem sta do izteka pogodbe leta 2009 vodila skupaj s svakom. Potem ko Silvia 16 let ni delala v svojem poklicu, jo je leta 2010 nagovorila njena zdajšnja šefica Marianne Lamprecht, lastnica frizerskega salona Schnittstube v Železni Kapli. »Vprašala me je, ali ne bi prišla delat k njej, pa sem rekla, ja kaj pa si misliš, ko tako dolgo nisem strigla. Ona pa je odvrnila, naj ne pozabim, da me pozna. In tako sem dobila službo, ki jo opravljam še danes.« Njena šefica tedaj še ni imela salona v Kapli, kjer so že delovali trije frizerji, a je bila prepričana, da bo zmagal in preostal najmočnejši, in res je. Septembra bodo prevzeli tudi salon frizerke, ki je doslej delala v kapelškem zdravilišču. Silvia je del ekipe Schnittstube, v kateri je sedem nastavljenih frizerk, dela pa pet ur na teden. Svojim strankam je na razpolago v torek in petek popoldne. Po pokojnem možu ji pripada pokojnina, »sreča je, da imam vse, kar potrebujem, takih želja, ki si jih ne bi mogla izpolniti, pa nimam«. »To še smem kot kvazi penzionistka zraven zaslužiti. V bistvu gre za tako malo denarja, da ne more od njega država nič zahtevati. (...) Pokojnega moža ne čutim na pokopališču. Njegovo prisotnost čutim pri nas v Lepeni pri kapeli ob stari šoli, na žegnanju v Šentlenartu, pa pri smučanju, če se smučam s svojimi fanti – tam vedno čutim, da je z nami.«
Prosti čas Silvia preživlja na dolgih sprehodih po naravi s prijateljicami, poleg tega pa veliko vlogo v njenem življenju igrata glasba in književnost. »Najljubše mi je, če kar od tu lahko s trga odidem, da se ni treba z avtom peljati. Moja najljubša gora je Topica, seveda pa tudi Obir in Ojstra. Poleg tega pojem pri Kliki in pri cerkvenem zboru v Kapli.« Če bi bila še enkrat mlada, bi Silvia postala poklicna pevka, danes pa nabira znanje za zborovodkinjo na tovrstnem tečaju v Tinjah. »Mislim, da bi šla študirat glasbo. Zelo rada hodim na koncerte, pri srcu mi je tudi klasična glasba. Nekaj časa sem se učila igranja klavirja pri Tomažu Boškinu. Sicer nisem talent za klavir, znam pa brez problemov dati pravi akord za intonacijo.« Prve pevske korake je Silvia napravila z dekliško pevsko zasedbo, ki jo je vodila Monika Novak-Sabotnik. »Moje prijateljice so tedaj vse nosile dolge lase. Nobena si ni niti špičk postrigla in nisi imel česa vaditi na njih, tako da imam več izkušenj s striženjem moških las.« Cerkvenemu zboru se je Silvia pridružila, ko ji je bilo 16 let, nastopala pa je tudi v folklorni skupini SPD Zarja. Posebej starejšim Kapelčankam in Kapelčanom, ki sami ne morejo več v naravo, kot so lahko nekoč, Silvia redno polepša njihov čas s statusi na WhatsApp, v katerih objavlja fotografije s svojih sprehodov v naravi. »In ljudje so tako hvaležni, neverjetno, sploh tisti, ki ne morajo več hoditi. Po teh neurjih se je namreč v naših krajih marsikaj spremenilo.«
Iz rubrike Pogovor preberite tudi