Franc Pečnik: Še danes mi pravijo DM-Francej

Pri Prosenu, »na sončni strani« Male vasi pri Globasnici, je Franc Pečnik (74) 29. januarja 1951 ugledal luč sveta. Po ljudski šoli se je v podjetju Štefana Gregoriča (†) izučil za kovača in inštalaterja, takoj nato pa je kmalu odšel v Nemčijo, kjer je leta 1978 v Grafenwöhru postal samostojen podjetnik. Poleg dela je tudi velik ljubitelj avtomobilov in se lahko med drugim pohvali z 20 starodobnimi avtomobili, 30 osebnimi avtomobili, tremi tovornjaki in petimi traktorji. Imel pa je tudi nevsakdanjo priložnost, da je smel biti za volanom prvega avtomobila nemške vlade, s katerim se je nekoč vozil prvi zahodnonemški kancler Konrad Adenauer.    

Franc Pečnik: Star sem bil 19 let, »kriv« pa je Fric Hrast – Amričev Fric. Začel sem kot holcar (drvar) na meji z Nizozemsko. Naslednja postaja v moji holcarski »karieri« je bila pokrajina Siegerland (Nord­rhein-Westfalen), nato v gozdovih pokrajine Hoher Westerwald – dokler se nisem sprva zaposlil v tovarni cevi v Holzhausnu, nato v svetovno znani strojni tovarni Zenith v Neunkirchnu, prav tako v deželi Nordrhein-West­falen. V Zenithu sem servisiral letala, ki so bila namenjena šolarjem za pilota. Tudi sam sem pilotiral poskusno, čeprav nisem imel letalskega izpita.        

Ko sem delal v podjetju Zenith, sem spoznal podjetnika, ki se je ukvarjal z oznakami na cestah (Straßenmarkierungen), cestnimi ograjami ter z drugimi varovalnimi napravami. Pridobil me je za sodelovanje, prav v času, ko je v tedanji Zahodni Nemčiji t. i. Bader-Meinhof-Bande povzročala strah in trepet. Naše podjetje je iznašlo avtomobilsko tablico, ki bo zagotovila večjo varnost na cestah. Toda pri politikih, takrat so vladali socialdemokrati skupaj z liberalci, nismo uspeli. Edini, ki nas je podprl, je bil predsednik bavarske deželne vlade Franz Josef Strauß.

Razvijanje produktov mi je sploh v krvi: tako sem pomagal tudi pri projektu, ko je šlo za recikliranje starih gum, ki so jih nato uporabljali v hlevih z jahalnimi konji. Prav tako se s ponosom spominjam, da sem smel sodelovati v razvojnem oddelku mednarodno znanega podjetja Hilti v Lichtensteinu. Nima vsak te sreče. 

Leta 1978. Moje področje so bile mdr. montaže in ograje na mostovih. Imel sem deset sodelavcev, delali smo v vseh državah EU, v glavnem v Nemčiji in Avstriji. Rekli so o meni, da sem »papež ograj – Geländerpapst«. S sinom Jürgenom sva sama, brez pomoči drugega podjetja, zgradila podjetniško zemljišče, za kar je bilo treba posekati veliko gozda, podjetje pa sem označil tudi z dvojezičnim napisom: Kleindorf – Mala vas. Danes delam že več kot eno leto sam in hočem dočakati zlato obletnico svojega samostojnega podjetja.   

Bilo je 22. avgusta 1992. Vozil sem avtomobil. Na ameriškem vojaškem vežbališču Oberpfalz Grafenwöhr na Bavarskem me je skoraj do smrti povozil oklepnik (Panzer). Če se ne bi pravočasno razpasal in se vrgel na desno, ne bi rešil glave. 

Po treh mesecih, 11. novembra 1992, sem bil spet v firmi. 

Prihajam iz zavedne družine. Oče je bil iz Črne, mama pa je v koncentracijskem taborišču Ravensbrück za las ušla smrti. Bila je že na poti v plinsko celico, pa se je naskrivaj pridružila skupini, ki je prihajala z dela. 

Vedno, med drugim po telefonu, danes prav tako preko Slovenskega društva upokojencev Pliberk. Povezan sem z domačim krajem od prvih let, ko sem se podal v Nemčijo in redno prihajal domov s svojim avtomobilom znamke BMW.  Domačini mi še danes pravijo: DM-France, čeprav že dolgo ni več nemških mark. V Mali vasi sem zgradil tudi hišo.

Ne. V Nemčiji imam družino, hišo in tudi kmetijo. 

Da sem tudi na tujem ostal zaveden Slovenec.