Fotografski zapis Triviuma

Lidija Gregorič živi v Mali vasi s priznanim kitaristom Janezom Gregoričem. Spoznala sta se že v otroškem vrtcu. Pozneje sta se kot občana Globasnice včasih srečala na prireditvah, saj je bil Janez že kot mlad fant aktiven glasbenik. Številni Korošci se še spominjajo skupine štirih fantov pod imenom 4J. Na nekem plesu sta se skupaj zavrtela in zaljubila. Takrat se je 18-letni Janez odpravljal na študij v Gradec, Lidiji pa je bilo šele 16 let. Učila se je v podjetju Krivograd, kmalu pa se je tudi ona odpravila v Gradec, se zaposlila v modnem butiku in do rojstva prvega otroka delala kot tajnica v podjetju Carfema. Pravi, da so bila graška leta zelo lepa, ko pa se je leta 1993 napovedal naraščaj, sta mlada zakonca začela iskati primerno hišo na Koroškem. Prav na dan, ko sta se iz porodnišnice vrnila s prvo hčerkico, se je mlada družina vselila v novi dom. 

Lidija Gregorič pravi, da v njuni vezi glasba sprva ni bila v ospredju, pozneje pa je tudi ona »zrasla« z glasbenim ustvarjanjem in s kulturnim življenjem. Dve leti po rojstvu Sare se je rodila še Mira in ker sta dekleti odraščali z očetom, ki je imel glasbo vsepovsod okoli sebe in je kitaro igral tako redno, kot si drugi ljudje umivamo zobe, ni čudno, da sta tudi hčerki postali uspešni glasbenici. Pa je bilo vedno lahko? Brez nesebične podpore, neštetih voženj na konservatorij v Celovcu, spodbude in vadbe zagotovo ne bi bilo nič. Mlada mamica se je zaposlila v podjetju Rutar in kmalu je bila odgovorna za dekoracijo Rutarjevih poslovalnic v Avstriji, pa tudi v Ljubljani in Mariboru. To je zahtevalo dobro koordinacijo maminih službenih voženj, očetovih koncertnih terminov in obveznosti odraščajočih hčerk. Pred 18 leti se je Lidija Gregorič odločila za spremembo in se zaposlila kot asistentka v ordinaciji splošne zdravnice dr. Domej v Šmihelu. Ko se spominja, kako je bilo, ko sta hčerki še živeli doma, pravi: »Naša hiša je bila polna glasbe. Tudi ko sta deklici zvečer že ležali v postelji, sta rekli, naj pustim vrata odprta, da sta slišali očeta, kako vadi kitaro. Pozneje so v hiši živeli trije glasbeniki in večkrat vadili pri odprtih vratih, včasih tudi istočasno, pa to ni nikogar motilo.«

Sredi avgusta celotna družina Gregorič oblikuje Trivium (14. avgust 2025, 18.00, Sveta Hema pri Globasnici). Od leta 2021 Janez Gregorič oder prepušča hčerkama in drugim umetnikom, vseeno pa imata oba z Lidijo polne roke dela, da vse teče kot po maslu. »To je naš družinski dogodek. Janez oblikuje program in je v stiku z umetniki, jaz pa prevzamem organizacijo: pišem vabila, rezerviram sobe ipd. Avgust je naš mesec. Avgusta sva se spoznala, avgusta sva se poročila in avgust je še vedno tisti mesec, ko se hčerki vrneta domov in ko si vzamemo čas za srečanja z umetniki vseh generacij. Najprej pripravimo Trivium, potem pa že intenzivno pripravljamo glasbeno delavnico Sonus. To je naša razširjena družina, saj se glasbeniki vračajo iz leta v leto.«

Ostaja čas za konjičke? Z možem sta se zapisala umetnosti. Že od skupnih začetkov zbirata likovno umetnost, ki krasi domačo galerijo. Sicer pa Lidija rada fotografira. Ob 25-letnici Triviuma predstavlja zbirko fotografskih posnetkov v knjigi, ki jo lahko beremo oz. gledamo od spredaj in od zadaj. Želite videti razvoj prireditve od začetnega leta 2000 ali izvedeti, kdo je kdaj sodeloval pri sv. Hemi? Potem začnite zadaj. Če pa vas zanima fotografski zapis zadnjih let, začnite listati spredaj. 

»V prvih letih še ni bilo veliko fotografij, pozneje pa sem začela fotografirati v smislu arhiviranja. Več ljudi mi je reklo, da imam občutek za pravi trenutek, ko je treba pritisniti na sprožilec.« Nova knjiga je z besedili minimalistična, vendar zelo bogata z motivi. Ti ne zrcalijo le umetnikov in njihovih stvaritev, temveč v gledalcu budijo spomine na dogodke in posebno vzdušje, ki je zajelo obiskovalce ob prepletanju glasbene, besedne in likovne umetnosti pri sv. Hemi. Eden najljubših motivov krasi platnico: v ozadju neskončno modro nebo, v ospredju pa kamnit cerkveni zvonik s pisano zastavo, ki jo je za prireditev oblikovala Zorka L. Weiss. Avtorica pravi, da so fotografije njen notranji album, ko misli na preteklost, pred očmi vidi posnetke dogodkov. 

Za vsako leto naredi ožji izbor slik, iz tega pa še dokončni izbor »fotografskega zapisa«. Vseeno pa ostaja skromna: »Nisem umetnica, zato ne posegam v posnetke. Včasih jih malo osvetlim in obrežem, sicer pa ostajajo takšni, kot sem jih v določenem trenutku ujela. Nova knjiga je torej slikovna dokumentacija.«