Feliks Wieser ob svoji 75-letnici: »Čas nas bo povozil, če bomo samo ohranjali, kar imamo«

8. marca leta 1950 rojeni Feliks Wieser je podpredsednik Slovenske gospodarske zveze (SGZ), poleg tega bo še nekaj let vodil svoje podjetje Drava Trading d.o.o. To se ukvarja s prodajo papirnih izdelkov, projektnim menedžmentom in rabo okolju prijaznih virov energije, predvsem sekancev. V zadnjih letih se je Wieser pri SGZ posvečal razvoju projekta MAJ – Mreža Alpe-Jadran. MAJ je namenjen mladim zamejcem od 15. do 21. leta starosti, aktivnim v strukturah slovenskih narodnih skupnosti v Avstriji, na Hrvaškem, v Italiji in na Madžarskem. Feliks Wieser je eden od soavtorjev leta 2019 ustanovljene pobude SKUP, dolgoletni protagonist, pa tudi spremljevalcev razvoja oz. stagnacije slovenske narodne skupnosti in širše avstrijske politike do manjšin. Svojemu nasledniku na mestu predsednika ZSO Marjanu Sturmu recimo očita, da je »brez mandata celotne narodne skupnosti pogovore o manjšinskih zadevah, ki so v pristojnosti zvezne vlade, vodil z ekstremno desnimi organizacijami«. Sin koroškega partizana Feliksa Wieserja poudarja, da se je »v Slovenjem Plajberku, od koder izvira naš rod, kar 26 ljudi pridružilo partizanom«. Skrbi ga predvsem velikopotezno odkupovanje velikih zemljišč v Karavankah s strani raznih koncernov, upad funkcionalnosti slovenskega jezika med koroškimi Slovenci, pa tudi ohranjanje statusa quo znotraj manjšine. Ta status quo zadeva tako politične organizacije koroških Slovencev kot tudi pomanjkanje napredka v razmerju Republike Avstrije do manjšin, ki jih država priznava. V rednem stiku je »z vsaj petimi mladimi v vsakem od treh študentskih klubov v Celovcu, na Dunaju in v Gradcu«. V Sloveniji vplivnim ljudem, v ozadju dejavnim na presečišču politike in gospodarstva, rečejo strici iz ozadja. Komentar Feliksa Wieserja:  »Od mladih nog sem socializiran s problemi slovenščine, izseljevanja, partizanstva in boja za naše pravice. Še vedno sem aktiven na področju papirne industrije, nikoli nisem skrival ne svojega prepričanja, funkcij ali česa drugega.«

Razburljivo poglavje Wieserjevega poklicnega življenja je obdobje na prehodu iz 80. v 90. leta, ki je bilo hkrati čas osamosvajanja Slovenije in privatizacije nekdaj družbene lastnine pri sosedih, »prihvatizacije«, kot ji pravi Wieser. To je bil tudi čas nebrzdane ekspanzije nekdanje deželne banke Hypo Alpe-Adria na države, nastale iz nekdanje Jugoslavije. »To so grde zgodbe. Med drugim mi je eden od direktorjev Hypo Alpe-Adria ponujal osem milijonov nemških mark za odkup Valkartona iz Logatca. Če potrebujete denar, kar pridite k meni, mi je dejal in nastavil roko, v smislu 'mi damo tebi ugoden kredit, za kar hočemo okoli deset procentov provizije'. Drava Trading d.o.o. bi brez lastnih sredstev postal lastnik papirniškega podjetja iz Logatca, a nisem pristal na to.« 

»V svinčenih letih okoli ortstafelšturma sem bil kot funkcionar aktiven v manjšinski politiki. Potem je prišla faza, ko smo kot mladina videli, da poskuša avstrijska politika enostavno odsedeti naše sklicevanje na 7. člen ADP, v upanju, da bo asimilacija že naredila svoje. Vedno spet sem slabe volje, ko gledam nekatere organizacije, ki se borijo edino za ohranitev statusa quo, poleg tega pa še malo sanjajo, kako je bilo nekoč. Čas nas bo povozil, če bomo poskušali samo ohranjati to, kar imamo. S tem si že vnaprej izgubil, saj gre vse okoli naprej. Zakaj se tako razveselimo obljub vsake nove vlade, vsakega obiska ministra? V Srbiji poznajo reklo 'obećanje ludom radovanje', torej 'obljube so radost neumnih'. Vztrajati bi morali pri tem, kar o naših pravicah in zaščiti piše v Avstrijski državni pogodbi.« Tako razmišlja Wieser, ki meni, da je »škandal, če dežela Koroška letos res ne načrtuje nobene obeležitve 70-letnice ADP«. 

Razgledanega in odkritega, a tudi taktičnega sogovornika moti »upad funkcionalnosti slovenskega jezika v javnosti«.  »Na letošnjem Slovenskem plesu mi je funkcionarka osrednje organizacije dejala, da na sodišču ne bi nikoli zahtevala slovenščine. A cilj našega manjšinskega šolstva, pa tudi medijev bi moral vendar biti, da bodo lahko naši ljudje slovenščino uporabljali tudi na sodiščih in občinskih uradih. Če jezik nima funkcionalnosti v javnosti, živi jezik tako kot v starih časih samo v cerkvi, v društvih in doma. A če lahko 40 naših lovcev položi lovski izpit v Sloveniji, bi moralo vendar biti možno, da se nas tudi več poslužuje teh slovenskih obrazcev na občinah. Seveda morajo občine zaposliti vsaj eno v slovenščini podkovano osebo, ki lahko strankam pomaga pri izpolnjevanju vlog. Saj so občine vseskozi imele nastavljene ljudi, ki pri izpolnjevanju vlog pomagajo nemško govorečim starejšim kmetom. Vse naše organizacije bi morale 5, 10, 20 let vztrajati pri tem, da mora vsaka občina na veljavnostnem območju dvojezičnega šolstva imeti vsaj enega, če ne dva v slovenščini kvalificirana uradnika. Če bi vztrajali, bi ga zdaj že imeli.«