Ervin Hladnik Milharčič je eden v tujini najbolj prepoznavnih slovenskih novinarjev, ki velik ugled uživa tudi v domovini. Rojen je bil leta 1954 v Novi Gorici, svojo novinarsko pot pa je začel na radiu Študent v Ljubljani. Nadaljeval jo je na tedniku Mladina, kjer se je konec osemdesetih proslavil s članki, kritičnimi do partijske in vojaške oblasti v nekdanji Jugoslaviji. Ob izbruhu vojne je postal vojni dopisnik iz Bosne in Hrvaške, od koder je sprva poročal za Mladino, kasneje pa za dnevnik Delo. Od leta 1994 do leta 2000 je kot dopisnik Dela z Bližnjega vzhoda živel med Kairom in Jeruzalemom. Leta 2000 je postal dopisnik iz Združenih držav Amerike, od koder se je v Slovenijo kot urednik Sobotne priloge Dela vrnil leta 2004. To funkcijo je opravljal do leta 2006, trenutno pa predvsem o zunanji politiki piše za Dnevnik.
Slovenski novinar, odlični poznavalec zunanje politike Ervin Hladnik Milharčič se je v Celovcu mudil skupaj z nekdanjim predsednikom Zveze socialistične mladine Slovenije, kasnejšim predsednikom parlamenta in kulturnim ministrom Jožefom Školčem. Oba sta na povabilo Slovenske prosvetne zveze v četrtek, 4. novembra, v knjigarni Haček v kontekstu 30-letnice samostojnosti Republike Slovenije predstavljala vlogo Zveze socialistične mladine pri osamosvojitvi.
Z Ervinom Hladnikom Milharčičem se je pogovarjal Tomaž Verdev.
Med vojno, ki je sledila razpadu Jugoslavije, ste od blizu kot vojni reporter spremljali dogajanje v Bosni, na Hrvaškem, na Kosovu in v Srbiji. Če se pomudiva pri Bosni, ki jo je vojna najbolj prizadela: tam je 13 let, od leta 2009 do 2021, funkcijo Visokega predstavnika v Bosni in Hercegovini zasedal koroški Slovenec Valentin Inzko. Kako ocenjujete njegov mandat oziroma to, kar je bilo v Bosni in Hercegovini doseženo v teh trinajstih letih? Je šlo za premajhne pristojnosti Urada Visokega predstavnika ali pa je Daytonski sporazum, s katerim se je končala vojna v Bosni in Hercegovini in ki uvaja funkcijo Visokega predstavnika, morda slaba podlaga za normalno delovanje države v miru?
Ervin Hladnik Milharčič Valentin Inzko se je ves svoj mandat moral ukvarjati s težavo, ki mu jo je z Daytonskim sporazumom zapustil Richard Holbrooke. Gre za to, da je eni od entitet, za katero so se odločili, da obstaja v Bosni in Hercegovini, za razliko od ostalih, ki tega niso dobile, dal ime Republika. S tem je bila že v ime vpisana ambicija po državnosti. Inzko se je ves svoj mandat moral ukvarjati s tem, kako upravljati z državo v imenu Evropske unije in Združenih narodov, pri tem da mu en segment, to je Republika Srbska, na podlagi Daytonskega sporazuma odreka pravico do vmešavanja v njegove zadeve, češ da gre za državo. Vsi drobni uspehi in drobni porazi so po mojem mnenju izhajali iz te napake ob oblikovanju konca vojne v Bosni in Hercegovini, ki ni imel ambicije biti začetek miru, temveč ustaviti vojno. Inzko je v zadnjem trenutku z močjo, ki mu jo daje Evropska unija, pokazal, da lahko vsili vsaj prekinitev kulta vojnih zločincev.
Čeprav po zakonu, ki prepoveduje zanikanje genocida nad Bošnjaki, po Bosni in Hercegovini pa se množijo stene s podobami obsojenih vojnih zločincev kot gobe po dežju?
Da. Zato ker je problem Evropske unije v tem, da jo je strah posredovati. Evropska unija ima v rokah zelo močna sredstva za posredovanje. Gre za takoimenovana evropska sredstva. Če bi Evropska unija ukinila vse financiranje Republiki Srbski in Republiki Srbiji, bi se tam politika hitro spremenila, ker gre bolj kot za domoljubne ideje o državah za poslovne manevre.
Zakaj, menite, je Valentin Inzko omenjeni zakon, ki sankcionira zanikanje vojnih zločinov nad Bošnjaki in slavljenje obsojenih vojnih zločincev, izpod mize potegnil v zadnjem tednu svojega mandata?
Ne želim interpretirati, kaj je Inzko nameraval. Učinek pa je po mojem dober, saj je odvzel legitimnost celi seriji imen in podob.
Kaj v vaših očeh pomenijo trditve iz onega famoznega non-papirja o potrebi po dokončanju razpada Jugoslavije? Kdo bi rad imel tako »dokončanje« razpada in kaj bi to pomenilo za države, nastale po razpadu Jugoslavije?
Od vsega začetka je nerazumljivo, zakaj se je predsedniku Slovenije na obisku pri predsedstvu Bosne in Hercegovine zdelo potrebno, da omenja razdružitev Bosne in Hrecegovine po etničnih mejah, kaj takega pa lahko pomeni samo nevarnost še ene vojne. Edino korist od tega bi potencialno lahko imeli Srbi v Republiki Srbiji, ki bi s tem povečala ozemlje. V kolikor projekt Velike Srbije še stoji, bi lahko tak razvoj pomenil njegovo izpolnitev. A zdi se, da bi tovrsten razhod prinesel bistveno večjo destabilizacijo celotne regije, od katere ne bi imela pretiranih neposrednih koristi niti Srbija, razen če bi dolgoročno zopet vzpostavila status hegemona. Ni pa jasno, kako bi to koristilo gospodarskemu in političnemu razvoju te države.
Bi Evropska unija ravnala strateško modro, če bi kljub vsem problemom, ki jih Bosna in Hercegovina nedvomno ima, kot naslednjo državo v Unijo sprejela prav Bosno in Hercegovino?
Ta trenutek je to politična fantazija. Evropska unija bi ravnala strateško modro, če bi sprejela vse države, nastale po razpadu Jugoslavije. Seveda, če bi zares z gospodarsko, s politično in če je treba tudi z vojaško pomočjo vsilila liberalizacijo političnega prostora. Taka intervencija bi prišla prav tudi kakšni državi, ki je že članica Evropske unije. Ampak to je vprašanje moči Evropske unije, ki je v tej zadevi nima. Evropska unija se je tej moči namreč odpovedala, s tem pa tudi možnosti reševanja problemov. Njihovo reševanje je EU prepustila Združenim državam, Rusiji, in če je treba, tudi Kitajski. To pa niso države, ki bi jim bili interesi lokalnega prebivalstva na prvem mestu.
Je z brezglavim umikom Združenih držav iz Afganistana konec izvažanja demokracije po svetu?
Celotna okupacija Afganistana, v kateri je sodelovalo pol planeta oziroma vse države članice zveze Nato, je ena bolj nesrečnih epizod v zgodovini intervencij v države, ni pa izolirana. Mislim, da so se Američani iz Afganistana umaknili zato, ker je koristnost okupacije ponehala. Umaknili so se, ker je bilo jasno, da če bi bil tam kakršenkoli načrt za trajno učinkovanje na afganistansko družbo, ta ni uspel. Uspel pa ni zaradi tega, ker so ga zaupali vojski. Vojska pa je skrajno neučinkovit mehanizem za oblikovanje civilne družbe. Mislim, da umik iz Afganistana ne pomeni, da bo zaradi tega NATO v krizi, s par manevri oblikovanja javnega mnenja bo zadeva relativno hitro pozabljena in o Afganistanu bodo ostali samo še miti. Dejstvo pa je, da je bila vojna zgubljena in da je intervencijo treba šteti med poraze. Dosedanje intervencije v arabskem svetu kake veličastne zmage niso prinesle ne v Iraku ne v Libiji ne v Jemnu in ne v Siriji. Američani imajo zagotovo logiko koristi, ki jih vodi pri intervencijah. Nerazumljivo pa je, zakaj države članice EU mislijo, da take intervencije koristijo njim, saj je edina možna korist v pridobitvi naklonjenosti ameriških administracij.
V Celovcu ste kot letnico začetka osamosvojitve Slovenije postavili v leto 1974. Je to zaradi tega, ker je bila omenjenega leta sprejeta nova ustava SFRJ?
Ja, zaradi ustave, ki je dala republikam večje pristojnosti, kot so jih imele prej. Tudi pokrajini Vojvodina in Kosovo sta s to ustavo dobili formalno avtonomijo v razmerju do Srbije.
Če se je osamosvajanje Slovenije začelo leta 1974, ali se je že končalo?
Tukaj je po mojem potrebno obrniti perspektivo. Običajno se sprašujemo, zakaj je Jugoslavija razpadla, kako je razpadla in podobno. Možno pa je na zadevo pogledati tudi z druge strani, namreč da je bil to proces nastajanja novih držav. Če pogledamo države, ki so nastale po razpadu Jugoslavije, nobena pri tem ni bila posebej uspešna. Seveda so razlike v razvoju držav, a so te razlike dediščina razlik, ki so obstajale že v nekdanji Jugoslaviji. Dejansko iz tega ni nastal niti en projekt zgledne liberalne demokracije, na katerega bi lahko bil kdorkoli od voditeljev teh držav upravičeno ponosen.
Če je prihodnost Slovenije v modelu, ki ga trenutna slovenska oblast vidi čez mejo v Budimpešti, kakšne blagodati to prinaša Slovenkam in Slovencem?
Nobenih. Mogoče se to, da so banke v lasti madžarskih bank, splača, mogoče je vdor madžarskega kapitala koristen za delodajalce. Za splošno družbeno korist ni videti, da bi kaj pomagalo, politično pa je precej uničujoče.
Slovenija se je Evropski uniji pridružila zaradi obljube blagostanja in varstva pravic posameznika. Kako je s tem danes?
Mislim, da ta obljuba varnosti in blagostanja še vedno velja. Sil, ki jo najedajo, je na vseh koncih in krajih veliko. Ampak mislim, da vsaki krizi – in kriza slovenske politnične družbe je zdaj še kar očitna – sledi mobilizacija, ki zahteva drugačno stanje. Glede na to, da je Slovenija danes imitacija Madžarske, in glede na to, da je sedanji slovenski vladi uspelo v dveh letih narediti to, kar je Viktorju Orbanu uspelo v enajstih, bi pričakoval, da bo opozicija v dveh letih zmogla rekompozicijo političnega prostora. V tem smislu, da bi opozicija na naslednjih rednih volitvah, ki bodo konec aprila naslednje leto, s programom obljubila normalizacijo političnega prostora v okvirih liberalne reprezentativne demokracije. Samo to je treba narediti, več od tega ne potrebuješ.
Izvirate iz Nove Gorice, tekoče govorite italijansko in dobro poznate italijanski politični prostor. Italija je v zadnjem desetletju, pa tudi že prej doživela pošteno prevetritev političnega prostora. Kolapsu krščanske demokracije je v začetku devetdesetih let sledila era Silvia Berlusconija, ki je bil na čelu Italije od leta 1994 do neslavnega padca leta 2011. Sledil je vzpon Gibanja petih zvezd in nekdanje Severne lige, pod vodstvom Mattea Salvinija samo še Lige, ki je zaznamoval obdobje med leti 2011 in 2020. Kje je Italija danes?
Italija je za časa notranjega ministra Salvinija za hip bila videti kot ena od neliberalnih držav, ki so obkolile Slovenijo. Zdelo se je, da bo Salvini na svojem pohodu postal premier in Italijo po madžarskem vzoru preoblikoval v neliberalno demokracijo. Kaj se je nato zgodilo? Kapital v podobi Zveze industrijalcev (Confindustria) je ugotovil, da mogoče za njihovo poslovno življenje iliberalna demokracija ni najboljša. Posredovali so tako, da so z velikim navdušenjem povabili Maria Draghija, direktorja Evropske centralne banke, naj prevzame vlado in uredi politične in ekonomske razmere tako, da bo Italija ostala v okvirih normale, ki so jih vajeni, in prepriča ljudi, da je to koristno. In zdi se mi, da Draghi zdaj to tudi počne.
Medtem ko raste popularnost neofašistične stranke Fratelli d´Italia pod vodstvom Giorgie Meloni …
Stranka Giorgie Meloni ni v vladi, zelo uspešna je na podeželju, v mestih pa ne. Mislim, da je njihova uspešnost v dobršni meri pogojena prav z dejstvom, da niso v vladi, da ne sprejemajo nobene odgovornosti za svoje izjave in obljube, medtem ko so drugi vključno s Salvinijem in Petimi zvezdami v težavah, ker morajo za svoje veličastne obljube sprejemati politično odgovornost, predvsem za njihov neuspeh.
Mislim, da Italija ni še pred politično revolucijo, čeprav je nekaj časa tako kazalo. Predvsem zaradi tega, ker bo Draghi zdaj razpolagal z ogromno količino milijard, ki jih mora razporediti po državi.
Mislim, da bo z ekonomskimi ukrepi, pa tudi s podkupovanjem, če bo treba, pomiril politične strani in stranke prisilil v sodelovanje z njim.
Za konec pa še vprašanje, ali katerega koroškega Slovenca ali katero Slovenko tudi osebno poznaš?
Prvi koroški Slovenec, s katerim sem imel stik in ga z veseljem ohranjam še danes, je Lojze Wieser.
Z veseljem klepetam z njim in spremljam njegove knjižne projekte. Čeprav danes v Sloveniji pravijo, da njegovi prevodi slovenske literature niso prevodi v nemščino, ker so izdane v Avstriji, je Lojze človek, ki je v nemščini izdal največ slovenskih del, tako da sem vesel tega prijateljstva. Fascinira me še nekaj koroških Slovenk in Slovencev, recimo avtorica Enciklopedije koroškoslovenske kulturne zgodovine Katja Sturm-Schnabl, ki mi je v intrevjuju odprla svetove, za katere nisem vedel, da obstajajo. Pa tudi Haderlapove zelo spoštujem, tako na področju literature kot tudi gledališča.
