Volkshilfe Österreich, ustanovljena leta 1947, je družbeno-socialna organizacija v Avstriji ter internacionalno izvaja, podpira in ustanavlja profesionalne socialne in socialnomedicinske projekte ter ustanove. Volkshilfe sestavlja devet samostojnih organizacij iz avstrijskih zveznih dežel. Centralno koordinacijsko mesto je Volkshilfe Österreich.
Erich Fenninger je zvezni generalni direktor Volkshilfe Österreich ter predsednik odbora Sozialwirtschaft Österreich (SWÖ). Fenninger je izobražen socialni delavec, znanstveni svetovalec za socialno delo v višji strokovni šoli St. Pölten, član odbora avstrijskega komiteja za socialno delo (ÖKSA) in govornik Platforme za človeško azilno politiko. Njegova delovna težišča sta revščina otrok ter človekove pravice. Pogovor o revščini, ukrajinski vojni ter delu Volkshilfe.
Od leta 2004 ste zvezni generalni direktor Volkshilfe. Zakaj ste se odločili za to poklicno pot?
Zelo zgodaj sem začel delati pri Volkshife v Nižji Avstriji. S 27 leti sem tam postal generalni direktor. Tedaj nas je bilo približno 250 sodelavcev. Leta 2004 sem potem prevzel mesto na zvezni ravni. Tu je zaposlenih okoli 1500 ljudi.
V bistvu pa sem se izobraževal na področjih socialnega dela in vede o socialnem delu, kar me je močno zaznamovalo. Filozofija in cilj našega dela sta ustvariti dobro življenje ter izboljšati življenjsko kvaliteto ljudi. Pogosto so ljudje, s katerimi delamo, masivno strukturalno zapostavljeni. To zapostavljanje je treba končati ali vsaj zmanjšati. Tudi globalna definicija socialnega dela postavlja dobro počutje oz. blaginjo ljudi v ospredje, saj gre za osvoboditev ljudi.
1,5 milijona ljudi je v Avstriji ogroženih od revščine. Kdaj je določena oseba prizadeta od revščine?
Revščine ni enostavno definirati. Večinoma si najprej ogledaš zaslužek. Za enočlansko gospodinjstvo v Avstriji je prag, po katerem te ogroža revščina, pri 1371 evrih na mesec. Živimo v komercialnem svetu. Za zadovoljitev primarnih življenjskih potreb, kot so to npr. hrana, oblačila, stanovanje, potrebujemo denar. Dalje potrebujemo denar, da se lahko sploh udeležimo v družbi. Razlikujemo med absolutno revščino, ki med drugim vsebuje brezdomstvo in lakoto, in relativno revščino, ki se definira v primerjavi z življenjskim standardom ter povprečnim dohodkom v tej državi. V Avstriji imamo večinoma relativno revščino. Toda v mojih raziskavah se je izkazalo, da imamo tudi vsaj začasno absolutno revščino. Pomanjkanje denarja v naši družbi vodi do izključevanja in revni ljudje so izolirani. Revščina prežema vsa področja življenja.
V Avstriji je 368.000 (23 %) mladincev in mladink ter otrok ogroženih od revščine. Kako opišete otroško revščino?
Raziskovanja kažejo, da otrokom iz družin, ki so na meji revščine, ob koncu meseca primanjkuje kvalitetna prehrana. Otroci to fazo imenujejo »čas toasta«. Vidimo, da imajo revni otroci manj prijateljev. Na primer: ne morejo povabiti prijateljev na rojstni dan, ker doma ni dovolj prostora ali pa ni denarja za obisk. Udeležba v društvih je tudi otežkočena. Društva so danes pogosto komercializirana in starši morajo plačati določeno vsoto denarja, da je otrok lahko član društva. To vpliva tudi na nadaljnjo izobrazbo. Revni otroci ostanejo v šoli tudi manj časa. Starši jih pri šolskem delu ne morejo podpirati, ker sami nimajo formalne izobrazbe ali pa nimajo časa, denarja za inštrukcije pa ni. Otroci imajo tudi pogosto že zgodaj zdravstvene probleme, ki so večinoma že kronični. Sčasoma vidimo tudi, da se otroci sprijaznijo s situacijo in vidijo revščino kot del življenja. Otroci se torej naučijo načina življenja, ki se ravna po preživljanju, na pa po interesih. Mnogo želja ne formulirajo, ker vedo, da ni dovolj denarja zanje. Počutijo se odgovorni za to, da celotna družina preživi. Če vprašaš otroke, kaj si želijo, rečejo: brezskrbnost. Brezskrbnost pa definirajo kot zadovoljitev primarnih življenskih potreb – stanovanje, hrana, sodelovanje. Za bodočnost si večinoma želijo le, da bi jim njihovo bodoče delo, drugače kot staršem, omogočilo takšno življenje.
Razvili ste model, s katerim bi Avstrija lahko postala prva država, ki je premagala revščino otrok. Kako deluje ta model?
Avstrija je zelo bogata država. Nesprejemljivo je, da je toliko otrok prizadetih od revščine. Otroci si ne morejo izbrati, v kakšnih ekonomskih razmerah živi njihova družina in tudi ne morejo kompenzirati pomanjkanja finančnih sredstev. To dejstvo kaže, zakaj je treba otroke s strani družbe podpirati.
Model je v bistvu zelo enostaven. V Avstriji imamo otroški dodatek in podpobne dopolnilne prejemke. Toda ta sredstva niso namenjena boju proti revščini. Ideja je torej stabilna, finančna varnostna mreža za otroke. To bi se lahko npr. doseglo preko osnovnega varovanja za otroke. Glede na dohodek družine bi se lahko potem zvišala vsota denarja oz. znižala, če starši dovolj zaslužijo. Vsota denarja mora biti dovolj visoka, da otroci ne samo preživijo, temveč da se lahko tudi udeležijo v družbi. To bi olajšalo finančni pritisk, ki ga otroci doživljajo, ter jim omogočalo, da se dobro razvijejo. Model poudarja, da so otroci subjekti – imajo otroške ter človekove pravice in treba jih je spoštovati.
Volkshilfe izvaja mnogo iniciativ – od humanitarne pomoči do projektov na področjih azila in integracije. Na katerih trenutno delate?
Na eni strani delamo mnogo z mladimi, ki so od revščine prizadeti. Večinoma se z donacijami olajša akutna situacija. Mi pa trenunto izvajamo drug model. Podpiramo otroke dolgoročno s 100 evri na mesec in socialni delavci jih spremljamo. Vidimo, da se pri otrocih pokaže jasno izboljšanje – od zdravstvenega stanja do šolske situacije.
Na drugi strani je trenutno pomoč za Ukrajino zelo v ospredju. Tudi sam sem se vedno spet peljal v Ukrajino, da bi organiziral pomoč na primeren način. Pomembno je, da se donacije uporabi tam, kjer najbolj pomagajo.
Zaradi donacij za Ukrajino ste organizirali več koncertov. Zakaj ste se odločili za kulturno prireditev kot sredstvo?
Prepričan sem, da kultura ljudi nagovori na poseben način. Pomembno je, da se socialno in kulturno ukvarjamo z družbo. Zato vedno cenim sodelovanje z umetniki in umetnicami, ki to v svoji praksi uresničujejo. Menim pa tudi, da so dogodki, kot so kulturne prireditve ali tudi demonstracije, zelo važne za zavedanje problemov ter za izražanje zahtev in želja.
Vedno spet slišim od oseb iz Ukrajine, da se počutijo zelo osamljene, občutek imajo, da so sami. Ko smo prirejali koncert, smo poslali mnogo slik ljudem v Ukrajini. Tako so prizadete osebe lahko videle, koliko ljudi se z njimi solidarizira. Tega efekta ne smemo podcenjevati.
Kakšne izkušnje ste naredili, ko ste bili v Ukrajini?
Volkshilfe je večinoma aktivna na zahodu Ukrajine. Pošiljamo pomoč v Černobil in pomagamo pri obnovi uničenih hiš v Buči.
Trpljenje je veliko. Dolgo smo upali, da v Evropi ne bomo več doživeli vojne. Zdaj je vojna tu. Ljudje so obupani. Izpostavljeni so bojnim operacijam, ki jih travmatizirajo. Moški morajo v vojsko, ženske in otroci morajo bežati. Mnogo žensk je zbežalo na zahod Ukrajine. Sredi dneva se oglasi sirena in ljudje se morajo skriti, da ščitijo lastno življenje.
Zavzemate se proti hierarhiziranju beguncev. Kako pride do tega in zakaj je to del pomemben za vas?
Vojna v Ukrajini nas v Avstriji posebno prizadane, ker je tako blizu. To je razumljivo.
Važno pa je, da se zavedamo, da je vojna povsod strašna. Oseba, ki je ogrožena v Siriji, je tudi človek. Za vse ljudi morajo veljati človekove pravice. Človekove pravice so univerzalne, neodtujljive in nedeljive. Človek ima pravico do varnega življenja. Treba je prevzeti odgovornost za vse ljudi.
Na svetu še nikoli nismo imeli toliko vojaških in nasilnih konfliktov kot zdaj in še nikoli niso vložili toliko denarja v oborožitev kot zdaj, na leto 200 000 miljard dolarjev. Treba je opraviti z mislijo, da oborožitev ustvarja mir, zdaj je ravno nasprotno. Vedno več ljudi mora bežati – trenutno je po vsem svetu okoli 80 milijonov oseb zbežalo iz domačega kraja. Vzrok bega so pogosto avtoritarni sistemi dežel, diktature, preganjanje in vojna.
Kako sta povezani klimatska kriza in revščina?
Živimo v družbi rizika. Vidimo, da kumulirata premoženje in skrajno bogastvo, rizike pa se prenese na ljudi, ki živijo v skromnih socioekonomskih razmerah. 50 odstotkov človeštva producira 10 odstotkov emisij, ostalih 50 odstotkov pa čez 90 odstotkov. Tudi glede na ta aspekt ljudje niso enaki. Skrajno bogati pospešujejo uničenje okolja ter klimatsko krizo, ostali pa morajo živeti s posledicami. V Afganistanu in Siriji npr. segrevanje klime že povzroča beg s podeželja. V središčih aglomeracije pa se seveda množijo konflikti. Menim, da kmalu ne bo več razlike med bojem proti uničevanju zemlje ter bojem proti revščini. Tisti, ki ustvarjajo revščino, in tisti, ki uničujejo zemljo, so namreč večinoma iste osebe.
V Avstriji 400 skrajno bogatim pripada ena tretjina privatnega premoženja. Kaj mislite o obdavčenju bogatih?
Mislim, da je to potrebno. To ni vprašanje zavisti. Ljudje poskusijo vse, da prikrivajo bogastvo in ustvarjajo iluzijo, da je to privatna zadeva. Toda to ni res. Skrajno bogati oblikujejo naš svet. Naša predstava o demokraciji ni: Ena oseba, ena ladja. Temeljna ideja je, da lahko vsak sooblikuje družbo. Toda to ni več dejstvo. Ljudje z majhnim dohodkom nimajo istega vpliva na družbo kot bogati. Študije tudi opozarjajo, da od revščine prizadete osebe manj volijo, imajo občutek, da njihov glas nima moči. Bogati lahko lobirajo za lastne interese, politika pa te interese pogosto zadovoljuje. To je demokratično-politični problem. Vidimo tudi, da družbe, v katerih je mnogo skrajno bogatih, tendirajo k oligarhiji. Posledica tega so avtoritarne strukture. Moramo preprečiti, da skrajno bogastvo ogroža demokracijo. Raziskave tudi kažejo, da so družbe, v katerih so si ljudje bolj enaki glede na to, kako živijo in koliko imajo, bolj srečne.
