Emancipiran pogled

13.4.2022 Ana Grilc

Roxanna-Lorraine Witt je svetovalka za preprečevanje radikalizacije in za digitalno dekolonizacijo, aktivna tudi na področju boja proti rasizmu. V svojem znanstvenem delu raziskuje procese radikalizacije na spletu. Do leta 2020 je vodila referat za izobraževanje v dokumentacijskem in kulturnem centru nemških Sintov in Sintinj ter Romov in Rominj. Witt je ustanoviteljica platforme RSWO (RomaSintiWIreOnline) in avtorica projekta Romblog Academy. Predseduje društvu save space, ki se zavzema za intersekcionalnost, digitalizacijo in opolnomočenje. Ob 8. aprilu, na svetovni dan Romov in Rominj, smo se z gospo Witt pogovorjali o situaciji manjšine Sintov in Sintinj, o njenih projektih in boju proti rasizmu. 

Nastopali ste z branjem na prvem kulturnem dnevu Sintov in Sintinj v Avstriji, ki ga je prirejalo društvo Newo Ziro. Zakaj so takšne prireditve pomembne?

Kulturni dan Sintov in Sintinj je prostor srečanja. Naše izkušnje kažejo, da predsodki nastanejo, ker sploh ne obstajajo neki realni prostori, v katerih bi se lahko večkrat marginalizirane skupine in dominantna družba srečali. Ljudje živijo v lastnih mehurčkih in iz teh ne pridejo ven – ne glede na to, ali so to getoizirane »manjšine« ali pa elitne skupine. Vedno samo slišijo neke govorice ter pripovedovanja o »drugih« in iz tega si potem ustvarijo mnenje. Na primer, ljudje me pogosto vprašajo, kakšna pravila obstajajo v »klanih« Sintov in Sitinj. Sama se potem vprašam, zakaj imamo mi »klane«, druge osebe pa imajo družine. S tem se poskuša vzrok za rasizem potisniti na manjšino. V strokovnem jeziku to imenujemo »etnizacija socialnih problemov«. Imeti emancipiran pogled na manjšino pomeni, da se ne vidiš krivega za lastno diskriminacijo. 

Kot znanstvenica sem prepričana, da naj bi tudi mnenja temeljila na dejstvih in realnosti. Šele tam, kjer se ljudje srečajo in izmenjujejo, lahko nastaneta empatija in razumevanje. To pa sta osnovi za demokratično sožitje. Toda škoda je, da morajo te prostore večinoma ustvariti marginalizirane skupine. Skupine, ki so glede na dostop in resurse privilegirane, bi lahko veliko lažje odprle svoje prostore in tako spoznale nove perspektive. 

Ste soustanoviteljica društva »Romblog«, ki zdaj prireja spletno akademijo. Kaj ponuja ta program?

Različne skupine Romov in Rominj ter Sintov in Sintinj imajo t. i. »oral history«. To pomeni, da znanstvenost in znanje pri nas nista bila posredovana preko pisne kulture, ampak preko medgeneracijskega pripovedovanja oz. govorne kulture. Nacionalsocializem ni le fizično uničeval ljudi, ampak jim je ukradel tudi identiteto. Z ubijanjem tistih ljudi, ki bi običajno posredovali identiteto, kulturo in jezik, je nastala velika luknja. Ta zgodovinska luknja vse do danes povzroča negotovost. Proti tej negotovosti se želimo boriti. Nismo večne žrtve. Imamo mnogo znanja in kompetenc in tudi večina se lahko od nas uči. Odkar smo tu – namreč 1000 let v Evropi, 700 let v Nemčiji, 300 do 400 let v Avstriji – merodajno sooblikujemo splošno družbeno kulturo. Mislim, da je tu še veliko več možnosti, toda za to potrebujemo platforme.

Društvo Romblog sva ustanovili Gilda-Nancy Horvath in jaz. Z Gildo sva razmišljali o tem, da bi radi prikazali digitalne vsebine. Projekt naj bo dostopen za vse in naj okrepi ljudi. Ta okrepitev pomeni tudi, da ljudje ne izgubijo lastne identitete. Želeli sva ustvariti možnost za kulturno-avtentično izobrazbo, ki jo združujeva z modernimi sredstvi. Platforma je digitalna. V času pandemije je postalo jasno, da digitalnost močno povezuje ljudi. Skupno učenje pa je najbolj uspešno in zabavno. 

Romi in Rominje ter Sinti in Sintinje dolgo niso imeli istega dostopa do izobraževanja kot večinsko prebivalstvo. Posebno v času okoli druge svetovne vojne otroci iz manjšine niso imeli možnosti oz. niso smeli obiskovati šol. Kako je vaša družina doživela ta čas?

Več članov in članic moje družine so nacisti deportirali. Na dveh starih tetah so izvajali eksperimente. Imeli smo »srečo«. V številnih družinah so bile pobite celotne generacije. Temi šola in izobraževanje sta igrali drugovrstno vlogo. Ne zato, ker nam ne bi bili pomembni, temveč ker so obstajale prepovedi. Šola je v našem spominu pogosto kraj uničevanja. Spomnimo se, koliko ljudi se je iz šol deportiralo v koncentracijska taborišča. Ali koliko otrok je prišlo iz šole v prazen dom, ker so njihovo celotno družino že deportirali.

Zrasla sem pri svoji babici, ker je moja mama morala veliko delati. Čudila sem se, da je moja babica ves dan reševala križanke. Nisem razumela, zakaj so te tako zanimive. Moja babica dolgo časa ni znala brati in pisati. V času nacionalsocializma se je družina skrila in babica ni mogla obiskovati šole. Po vojni pa je bila nemška družba vesela, da se Romi in Rominje ter Sinti in Sintinje niso vrnili. Šele v 1970. letih, ko je nastalo gibanje za državljanske pravice, so se ljudje spomnili preživelih. Moj dedek je potem, po poroki, mojo babico naučil pisati in brati. Tako je bila vesela, da se je želela ves dan ukvarjati s tem novim znanjem.

Ko sem bila majhna, je bilo družini zelo pomembno, da se zgodaj naučim pisati in brati. Še preden sem prišla v šolo, so z mano vadili abecedo. Rekli so: »Z našim otrokom tega ne boste storili.« Travma je zelo globoka. Mislim, da ta želja, naj gre otrokom bolje kot je šlo njihovim staršem, manjšino zelo povezuje. 














Kako reagirate na to, če nekdo popolnoma odklanja pogovor o rasizmu?

Če se govori o rasizmu, vedno najdeš vsaj eno osebo, ki pravi: »V resnici je problem, da o rasizmu govoriš. Če se ne bi ves dan osredotočala na rasizem in če ne bi vse ljudi videla kot enake, ta problem sploh ne bi obstajal.« To je vrh nesmiselnosti – problem ni, da se govori o rasizmu, problem je, da obstaja. Če na to opozoriš, nisi tat oz. tatica. 

Prijatelji in prijateljice s Kosova ali iz Makedonije mi pripovedujejo, da so njihove družine žive zažgali. S tem so zrasli. Ko pridejo v Avstrijo ali Nemčijo, pa jim ljudje rečejo, naj se vrnejo, saj je tam »varna« država. Zapreti oči in na neki način ubijanje prepustiti zunanjim silam je tudi nadaljevanje nasilja. Zato sem vedno prestrašena, ko ljudje rečejo: »To se je končalo pred 76 leti.« Za mnoge je to še danes realnost. 

Kako ocenjujete aktualne politične strategije za izboljšanje situacije manjšine Sintov in Sintinj ter strategije proti anticiganizmu?

Pogosto se pri strategijah glede romske skupnosti vidi Rominje in Rome ter Sinte in Sintinje kot problem. To je popolnoma nesmiselno. Problem seveda ni v tem, da se sami diskriminiramo! Potrebovali bi strategijo za gadže (to so ljudje, ki ne pripadajo romski skupnosti). Tri generacije po holokavstu imajo številni v sredini naše družbe isto mišljenje kot njihovi stari starši. Ideologij se ni enostavno znebiti. Ukrepe proti rasizmu le redko upoštevajo, to, da je treba opravljati socialno delo pri ljudeh, ki izvajajo diskriminacijo. 

Potrebujemo strategijo, ki nagovori večinsko prebivalstvo, vodi k dialogu in poruši notranje zidove. Vprašanje je: »Kako lahko ustvarimo skupno kulturo spoštovanja in nenasilnosti?« 

Napisali ste prispevek za knjigo »Rassismus. Macht. Vergessen.«. Kako je nastala knjiga?

Knjiga je nastala zadnje leto v sklopu kampanje »Kein Schlussstrich«. To je bila gledališka in umetniška kampanja, ki je potekala na celotnem ozemlju zvezne dežele. Izhodišče kampanje je bilo, da opažamo, da vedno, ko gre za Rome in Rominje ter Sinte in Sintinje v Nemčiji ali Avstriji, večina vpraša: »Kdaj pa bo tega končno konec? Ali nismo poravnali naših dolgov?« Toda našim družinam so odvzeli lastnino in v taboriščih se je njihovo delo izkoriščalo. Tudi tega nam nikoli nihče ni vrnil. Še danes ljudi pogosto skrbi, kako naj plačujejo grobove. Črte ne moreš potegniti pri zadevi, v kateri ne prevladuje »nikoli več«, temveč »še vedno«. 

To se je v Nemčiji videlo v NSU-kompleksu, ki je bilo neonacistično teroristično združenje, potem v zadnjih petih letih pri NSU 2.0 in tudi pri atentatih v Halleju in Hanauu. V Halleju je mlad, beli fant, ki se je na spletu radikaliziral, napadel judovsko sinagogo. V Hanauu je polovica umrlih in ranjenih pripadala romski skupnosti oz. skupnosti Sintov in Sintinj. 

Vaš prispevek ima naslov »Gadjé-Rassismus. Ein analytischer Perspektivwechsel auf Kontinuitäten menschenfeindlicher Ideologien in weißer Kultur und Identität«. Kako ste se lotili dela?

Organizatorka me je vprašala, če bi skupaj z osebami iz skupnosti Romov in Rominj ali Sintov in Sintinj napisala prispevek. To se mi je zdelo nekako čudno in vprašala sem, ali se vsi prispevki pišejo kolektivno. Odgovor je bil, da naj bi bil le naš prispevek kolektivno napisan. Teme naj bi bile rasizem, preteklost, spomin itd. O tem bi lahko napisala tri knjige in oni to pričakujejo na desetih straneh. Manjšine morajo vedno dvakrat več razlagati in dobijo le polovico prostora. Vzeti si prostor in vidljivost je pomemben proces emancipacije. Na koncu sem napisala lasten prispevek z največ stranmi v knjigi. 

V tem prispevku pišete o »drugem preganjanju« Sintov in Sintinj ter Romov in Rominj. Kaj vsebuje ta pojem?

Obstaja pripoved oz. pravljica, da se je po letu 1945 preganjanje romske skupnosti ter Sintov in Sintinj nehalo. Potem je bilo vse dobro in vladala je demokracija. Iz naše življenjske resničnosti pa vemo, da ni tako. Vsak Sint in vsaka Sintinja lahko pripoveduje zgodbe o tem, kako je bil sam, ali pa o tem, kako so bili starši v šoli šikanirani, kako niso dobili delovnega mesta ali stanovanja, ker družinsko ime »izda« pripadnost k manjšini, kako se jim je odrekel status »prizadetih od nacionalsocialističnega režima«. Šele v 1970. in 1980. letih se je priznalo, da nismo bili zločinci in zločinke, ki se jih je »upravičeno« usmrtilo, ampak žrtve holokavsta. To kontinuiteto opišem s pojmom »drugo preganjanje«. 

Kaj se mora upoštevati v aktualnem manjšinskem diskurzu? 

Kulture so pluralistične, ampak pluralistične so tudi kulture v dominantni družbi belcev in belk. Če potuješ v Spodnjo Avstrijo, boš doživel drugo kulturo kot v drugih avstrijskih krajih. Tako je tudi pri Sintih in Sintinjah ter Romih in Rominjah. Vsaka skupnost je zelo heterogena in se sestavi iz različnih skupin, z različnimi zgodovinami, jeziki in kulturami. To je treba spoznati. V Evropi imamo moto »združeni v raznolikosti«. To pomeni, da imamo skupne cilje in vrednote, čeprav spoštujemo, da smo zelo različni ljudje. Intersekcionalost je normalnost – ne glede na to, katero skupnost si ogledamo. Proti ljudomrznosti, ki se nanaša na manjšinske skupnosti, se je treba boriti za intersekcionalnost. Treba je upoštevati raznolikost ljudi, če želiš, da koncept opolnomočenja zares deluje.

Iz rubrike Po Koroškem preberite tudi