Elisabeth Ratschnig: Vsaka vrsta nasilja, duševnega ali telesnega, je kaznivo

Elisabeth Ratschnig: Nasilje je vsaka kršitev duševne ali telesne integritete človeka. Se pravi, vsaka duševna in telesna ogroženost, ki jo človek začuti. Lahko je to poniževanje, grožnje, kontroliranje, ignoriranje in tudi vsaka vrsta prisile. Spolna prisila pa je usmerjena na najintimnejši del osebe. Vrh nasilja je, da nekdo drug odloča o življenju ali smrti določene osebe.

Pri tem vprašanju vidim nevarnost, da prehitro obsodimo vse moške. Vem, da je večina moških dobrega značaja in se res trudi za zgledno ter usklajeno družinsko življenje. Mislim, da se odgovor skriva nekako v naši biologiji. Moški trup ima močnejše mišičje in s tem tudi večjo fizično moč. Verjetno, če postane zelo napeto, je uporaba te prednosti za nekatere moške edino sredstvo za preživetje. Drug razlog je verjetno v zgodovini patriarhata. Vsi poznamo izreke, kot so »fant se ne joče« ali »saj si mož, bodi močan«. Patriarhat ne dopušča, da bi moški bili šibkejši ali da bi kazali čustva.

Na to vprašanje težko odgovorim, ker verjamem, da je človek v bistvu dober. Motivi so gotovo raznoliki. Dinamika v ozadju pa običajno kaže zelo podobne vzorce. Cilj je demonstracija moči ob izgubi kontrole nad situacijo oziroma nad neko osebo.

Na drugi strani pa moramo po­gledati vpliv medijev, kjer je nasilje zelo močno prisotno. V medijih je le malo prikaza načinov ukrepanja, kako lahko nasilje preprečimo ali kako bi lahko izginilo iz našega sveta.

V odnosih je pomemben stalni medsebojni pogovor o tem, kako si želimo živeti partnerstvo. Opažam, da se ženske hitro prilagodimo partnerstvu ter pogosto krivimo same sebe. Že na začetku odnosa se lahko kažejo prvi znaki dinamike nasilja. Na primer partner, ki nenehno želi vedeti, kje je ženska. To vedenje lahko pomeni, da jo nadzoruje, ali pa, da jo ima res zelo rad. Odgovor na to vedenje lahko dobimo skozi razvoj odnosa ali v pogovoru s partnerjem, če poskusimo razčistiti motive.

Začetki nasilja se lahko kažejo tudi v tem, da partner začne kritizirati prijateljice in prijatelje ali družino partnerke. Ženska se hitro prilagodi in vse bolj zanemarja odnose s prijateljicami oziroma s svojo družino, kar jo gotovo vodi v odvisnost od partnerja. Če je nasilje v odnosu zelo izrazito, pa ostane le še obveščanje policije ali umik v varno hišo za ženske. Ta korak je za ženske zelo težak, saj si pogosto želijo ostati v odnosu, v katerem so. Vendar je to edina pot, ki lahko resnično reši njihovo življenje.

Najvažnejše je, da vzpostavimo varnost in odvzamemo ženski odgovornost. Odgovornost je vedno pri storilcu. Skupaj poskušamo krepiti zaupanje vase in spodbujati možnosti sprememb.

V skrajnem primeru nasilja moramo takoj poklicati policijo. Če pa sumimo, da neka oseba doživlja nasilje, ji ponudimo pogovor in možnosti podpore. Na tem mestu bi navedla konkretne oblike pomoči v primeru nasilja, kot so na primer: Helpline za ženske – 0800 222 555 / www.frauenhelpline.at, ženska in družinska svetovalnica, moška svetovalnica, Center proti nasilju (Gewaltschutzzentrum) ter Varna hiša za ženske (Frauenhaus).

Po mojem mnenju je Avstrija na mnogih področjih uvedla ukrepe, ki naj bi zmanjšali nasilje nad ženskami in dekleti. Tu želim omeniti Zakon o varstvu pred nasiljem (Gewaltschutzgesetz) in kampanjo »Orange the World«. V politiki pa še vedno vidim veliko odgovornost, kar se tiče ekonomskega nasilja. Plače žensk oziroma v poklicih, kjer delajo večinoma ženske, so res nizke. Istočasno to pomeni, da ženske prejemajo nizke pokojnine. Iz ekonomskega vidika torej še vedno obstaja precejšnja nevarnost, da postanejo ženske neposredno odvisne od moža.

Na splošno se je v zadnjih letih število prošenj za svetovanje povečalo, tako tudi v primerih nasilja nad ženskami. Mislim, da povečanje teh številk ne pomeni, da je nasilje nad ženskami naraslo, temveč da je postalo bolj vidno.  

Menim, da se mnogi primeri nasilja ne prijavijo, ker se nasilje dogaja v ožjem socialnem okolju. Vemo tudi, da so dokazi za obtožnico pred sodiščem večkrat nezadostni ter da pogosto stoji izjava proti izjavi. Dodatno je za žrtev korak pred sodišče lahko povezan z močno psihično obremenitvijo in večkrat vodi k retraumatizaciji.

Vse, kar se aktivno izvede v javnosti ali kjerkoli, se opozori na nasilje nad ženskami in dekleti, je korak v smer preprečevanja nasilja. Pomembno je poimenovati nasilje in poudariti, da je vsaka vrsta nasilja kaznivo dejanje. Moramo širiti možnosti vedenja, ki ne vsebuje nobene vrste nasilja ali agresivnosti. V bistvu zakon »Samo Ja pomeni Ja« daje točne smernice o tem, kako ravnati, če kdo reče ne.

Osebno bi si želela, da bi že v pogovornem jeziku krepili mir. S tem želim izraziti, da naj uporabljamo spoštljiv jezik do žensk. Jezik izražanja v javnem prostoru in tudi v politiki bi moral postati bolj zglednega značaja, s poudarkom na sodelovanju, razumevanju in sočutju. Vsebine v medijih in na spletu naj bi predstavljale bolj pozitivne in umirjene podobe.

Svojo zgodbo nam je zaupala žrtev nasilja, ki želi ostati anonimna. Ime smo spremenili.

Lili S: Mlada sem bila, ko sem prvič doživela spolno nadlegovanje — stara sem bila, če se prav spominjam, 13 let. Takrat se je v razredu zgodilo, da je nek fant dekleta neprimerno otipaval. Še danes natančno vem, kakšen je bil občutek – bruhanje, slabost in umazanost. Težko je z besedami opisati tak občutek. Nehal je šele, ko ga je ena od sošolk začela tepsti. Drugič se je zgodilo, ko sem se prvič »zaljubila«. Takrat še nisem vedela, kaj pomeni zdrav odnos. Danes se tega mnogo bolje zavedam in vem, da me je fant uporabil, kot je sam želel. Spomnim se, ko sem prvič šla z njim v posteljo – vse me je bolelo spodaj. Povedala sem mu to, a ni odnehal. Rekel je, naj potrpim, da bo kmalu konec. Od takrat naprej nisem več želela spati z njim. On pa mi je vedno govoril, da je spolnost najpomembnejša stvar v odnosu. Nisem hotela, da bi me zapustil, a tudi nisem več želela spolnih odnosov z njim. Velikokrat sem se mu upirala, a je postajalo vse huje. Nenehno me je spraševal, če bi spala z njim, prosil me je tako dolgo, da mi je šlo vse skupaj že na živce. Začela sem razmišljati, da bom pač teh 5-10 minut zdržala, samo da bom imela potem mir. To sem storila večkrat, a nisem pričakovala, da se bo občutek gnusa vedno znova vračal. Spet sem se počutila umazano in prenehala jesti. Občutek bruhanja sem nosila s seboj vsak dan. Najin odnos je trajal šest mesecev, nato je šel z drugo. Čeprav sta od takrat minili že dve leti, imam še vedno težave pri vzpostavljanju novih odnosov.