Doživela je dve Kubi – raj in brezno: Pogovor z Mercedes Miriam Vargas Iribar

4.4.2024 Ana Grilc
Mercedes Miriam Vargas Iribar se je rodila leta 1971 v Guantanamu na Kubi. S sestro dvojčico Miriam Mercedes se je izobrazila v plesu ter plesni pedagogiki. Po selitvi na Dunaj […]

Novice

Mercedes Miriam Vargas Iribar se je rodila leta 1971 v Guantanamu na Kubi. S sestro dvojčico Miriam Mercedes se je izobrazila v plesu ter plesni pedagogiki. Po selitvi na Dunaj je leta 1996 postala članica ansambla Serapions v gledališču Odeon. Je docentka na dunajski Filmacademy. Aktualno sodeluje pri produkciji »Das große Heft« v Odeonteatru. 

Skupaj s sestro dvojčico delate kot plesalka pri ansamblu Serapion v gledališču Odeon na Dunaju. Zakaj ste se odločili za to poklicno pot?

Že kot otrok sem vedela, da hočem postati plesalka. Vedela sem, da hočem na oder. Če sva pred odhodom iz hiše čakali na starše, sva s sestro vedno ali na cesti ali na strehi peli in plesali, da je čas hitreje minil. Z enajstimi leti sva delali sprejemni izpit za baletno šolo v Guantánamu na Kubi. Jaz sem bila sprejeta, sestra pa ne. Iz ljubezni do nje tudi jaz nisem hotela obiskovati šole. Po petem sprejemnem izpitu sem se potem odločila, da bom začela sama obiskovati šolo. Sestra me je podpirala, a to ločitev sva občutili kot nekakšno smrtno obsodbo. Ona je ostala na najini prejšnji šoli. Ni se dobro počutila. Potem ko ji je neki fant med poukom odrezal čop, se je odločila za drugo življensko pot. Vedno je zelo dobro slikala in potem je bila sprejeta na oddelku za upodabljajočo umetnost. Potem sva skupaj obiskovali akademijo. Najina mati pa ni vedela, je, da sva vedno spet naskrivaj menjali vlogi. Ona je obiskovala plesni pouk, jaz  pa seminarje za umetnost. To sva tako dolgo počeli, dokler ni bila dobro pripravljena za naslednji sprejemni izpit. Vprašala sem torej profesorico za ples, ali moja sestra lahko ponovi sprejemni izpit. Opravila ga je in končno sva obe bili dijakinji plesne akademije!

Kakšna je bila vaša plesna izobrazba?

Baletno akademijo sva s sestro obiskovali štiri leta. To je bila nižja stopnja umetnostne akademije. Potem sva naredili sprejemni izpit na državni umetnostni univerzi (ENA) v Havani. Okoli 700 dijakov in dijakinj iz vseh kubanskih šol se prijavi na to univerzo, sprejmejo pa le 20 študentov – deset žensk in deset moških. S sestro sva sanjali o tem, da nama bo obema uspelo priti na to šolo. In uspelo nama je! Tam sva se izobraževali kot plesalki in plesni pedagoginji.

Kako se je vaše sodelovanje z gledališčem Odeon začelo? Kako ste doživeli selitev v Avstrijo?

Pri 23 letih sem bila članica ekipe plesnega gledališča. Povabljeni smo bili na manjšo turnejo po Evropi. Turneja je bila zelo lepa in zanimiva, ampak močno sem trpela zaradi ločitve od sestre ter od svoje hčerke, ki je bila tedaj stara dve leti. Leta 1996 je ekipa potem navezala stike z Odeonteatrom. Nastopili smo na Dunaju in nato je gledališče Odeon zaposlilo kar celotno ekipo. Nato sta se tudi moja sestra in hčerka preselili k meni.

© Novice

Izobraževanje ste nadaljevali na dunajski univerzi. Kako ste doživeli čas študija?

Že ko sem končala diplomski študij na Kubi, sem vedela, da hočem še študirati. Tedaj to ni bilo možno, ker sem začela delati v plesni ekipi in sem potem poklicno potovala. Toda želja po znanju ni prenehala. Ko sem se preselila na Dunaj, sem se odločila za študij romanistike. Zaključila sem diplomski študij in opravila tudi doktorat v romanskem jezikoslovju. Bilo je seveda naporno, saj sem delala istočasno v gledališču. Hčerka je tedaj sicer že bila najstnica, ampak hotela sem biti tudi prava mama. Vse to spraviti pod streho ni bilo enostavno, ampak kljub temu me je veselilo.

Ste docentka na Filmacademy ...

Od leta 2019 sem delala kot docentka za vede o gibu na dunajski Filmacademy. Zelo rada poučujem. Zdaj že okoli 40 let stojim na odru. Poučujem bodoče igralce in igralke. Moja naloga je, da jim krepim samozavest, tako da lahko stopijo na oder. To ni enostaven korak. Igralci in igralke se bojijo ali pa se sramujejo. Nekateri so zelo dobro pripravljeni, toda ko stojijo na odru, postane občinstvo prava pošast. V pouku se naučimo strategije, s katerimi lahko strahove premagamo. Veseli me, da lahko mladim s svojimi izkušnjami pomagam. Sestri in meni je važno posredovati mlajšim generacijam ter lastnim otrokom to, kar veva in znava.

Vaša hčerka Gabriela Garciá-Vargas je zdaj prevzela vlogo komisarke Marielle Colombo v »Bozen-Krimi«. Kako ste posredovali ljubezen do odra ter umetnosti v lastni družini?

Gabrielin oče je gledališki režiser in igralec. Gabita, to je moj vzdevek zanj, se je torej rodila v gledališki svet. Že z enim letom je stala na odru. Njen oče je namreč za neko produkcijo potreboval dojenčka. Ampak tudi med vajami je vedno bila zraven in se je igrala na odru. Ko smo se preselili na Dunaj, bila je stara šest let, sem jo pa jemala s sabo v Odeonteater.

Zame je bilo važno, da ve, da si lahko izbere katerikoli poklic. Ona pa je vedno hotela postati igralka. Naredila je torej diplomski študij v igralstvu. Igrala je že v več filmih, nadaljevankah in tudi v gledališču. Zdaj igra vlogo komisarke in po vsakem snemanju se srečna oglasi. Čisto navdušena je nad ekipo!

Kako ocenjujete situacijo žensk v gledališču?

To je zelo težavna tematika. Zelo vesela sem, da nikoli nisem doživela nasilne situacije v poklicnem kontekstu. Številne kolegice v branši so se s tem že soočile. To je pokazala tudi nova dokumentacija »Gegen das Schweigen (Proti molku), v kateri je okoli 200 ljudi, ki delajo v gledališču ali pri filmu, pripovedovalo o zlorabi moči, nasilju in nedovoljenih posegih s strani režiserjev in znanih igralcev. Večina prizadetih je žensk. V vsaki ženi vidim svojo mamo, svojo sestro in svojo hčerko. Te osebe nadvse ljubim. Zato tudi postanem neverjetno jezna, če slišim, kako se z ženskami ravna, tudi če posameznice ne poznam. Mislim, da je zelo važno, da pride na dan, kaj se v tej branši dogaja. Ta sistem se mora končati.

V čem se življenje v Avstriji najbolj razlikuje od življenja na Kubi?

Na Kubi ljudem primanjkuje materialnih resursov. Hrana in tudi nastanitev sta pogosta problema. V Avstriji imaš boljši dostop do teh stvari. Življenje je glede na ta aspekt bolj udobno. Ampak Kuba je zelo bogata z emocijami, solidarnostjo in principi. Ogrodje življenja na Kubi je ljubezen. To se čuti, če si na Kubi. Moje celotno sorodstvo živi na Kubi in vsako leto jih obiščem. Če sem tam, so vsa vrata odprta. Zbujajo nas sosedje. Pridejo mimo, da skupaj spijemo kavico in se pogovorimo o svojih skrbeh. Ljudje so si res blizu.

Zdaj imam seveda tudi v Avstriji svojo družino ter prijatelje in prijateljice. Na začetku, ko sem bila še sama v Avstriji, sem se počutila zelo osamljena. Na Kubi se nikoli ne počutiš samega, ker si ves čas vpleten v življenje ljudi okoli sebe. Vedno jim hočeš pomagati in oni ti hočejo vedno pomagati. Nobenega problema ne rešiš sam, rešiš ga skupno.

Kakšna je aktualna situacija na Kubi?

Zame zelo boleča. Sem hči revolucije. Odraščala sem z njo in tako sem tudi doživela najlepša leta Kube. Mislim, da smo bili razvajeni otroci. Vse smo dobili od Fidela Castra. Dobili smo brezplačno izobrazbo, zdravstveno oskrbo itd. Za nas je bil to paradiž. Po razpadu Sovjetske zveze je Kuba doživela ogromno krizo. Po smrti Castra je vse splavalo po vodi. Čutim mnogo negotovosti v sebi. Kam se razvija naša država? Ni horizonta. Ne vemo, kam gremo. Samo vemo, da gre ljudem na Kubi slabo. S prijateljico sva razvili humanitarni projekt. Vsako leto se peljem z zdravili in živili na Kubo. Na ta način poskušam vsaj nekaj družinam pomagati. Ampak s tem projektom lahko pomagam 50, 100 ljudem. A kaj bo z ostalimi 11 milijoni ljudi na Kubi? Kaj bo s tistimi, ki nimajo niti hrane niti elektrike? US embargo obstaja že več kot 60 let, pod Trumpom se je še zaostril. To je situacijo na Kubi močno poslabšalo. Embargo ovira razvoj Kube. To je zame zelo boleče. Doživela sem dve Kubi – raj in brezno. Upam, da bodo ukinili embargo, da se bo Kuba lahko razcvetela in da bodo ljudje lahko spet zgradili dobro življenje.

Kakšno vlogo igra materinščina za vaše življenje?

Materinščina je zame zelo pomembna. Je skrivališče, pribežališče, zavetje. Toda zdaj živim že dlje časa v Avstriji, kot sem živela na Kubi. Že 30 let živim na Dunaju. Opažam, da se je nemščina vselila vame. Zelo hitro menjam iz enega jezika v drugega. Tu in tam mi tudi zdrkne kakšna nemška beseda v španski stavek. Literarna besedila večinoma pišem v španščini.

S kakterimi projekti se ukvarjate v gledališču Odeon?

V začetku marca smo zaključili plesno gledališko produkcijo »Salto vitale«. Produkcija je nastala tako, da smo vprašali publiko, katero igro bi radi še enkrat videli oz. katerih iger se najbolj spomni. Ljudje so odgovorili s spomini na scene iz različnih produkcij, ki pa niso bile med seboj povezane. Na tej osnovi smo izdelali novo igro. Je torej reinscenacija igre, ki tako nikoli ni obstajala. Bila je res lepa produkcija.

Zdaj ansambel dela na koprodukciji z režiserko Jacqueline Kornmüller. Delamo igro »Das große Heft« Ágote Kristóf. Igra govori o dvojčkih, ki ju da mama med vojno svoji babici na podeželju. Tam se morata naučiti preživeti. To samovzgojo dokumentirata v velikem zvezku. 18. aprila praznujemo premiero.

Iz rubrike Po Koroškem preberite tudi