Dokumentarni film Žony na konje (Ženske na konje): Ženske postrežejo gostom, medtem ko moški jahajo po vaseh

Konstantin Vlasich: Pred tremi leti sem bil kot novinar gradiščansko-hrvaškega časopisa Novi Glas pri lužiških Srbih. Tam sem spoznal hip-hop skupino Kolektiw Klanki. Glasbenice v raznih pesmih tematizirajo tradicije manjšine – med drugim tudi velikonočno jahanje. Velikonočno jahanje je v srbski manjšini zelo pomembna in tudi skorajda reprezentativna tradicija.
Hrvatski Akademski Klub (HAK) je v zadnjem letu imel filmski projekt. Vprašal sem Lukasa, ali bi sodeloval pri filmu. Poznava se iz časov, ko sem bil praktikant pri ORF-u. Mislila sva, da bova naredila prispevek, dolg maksimalno 15 minut. Po štirih dneh snemanja pa sva imela dovolj materiala za pol ure.

Lukas Lottersberger: Baje velikonočno jahanje izvira iz poganskega običaja. Nekoč so spomladi jahali na polje, da bi se prosili za dobro žetev. Tudi danes še jahajo na polje, vendar samo še kot uvod v pravo velikonočno jahanje. Zaradi širitve krščanstva so tradicijo namreč reinterpretirali. V obliki, ki jo danes poznamo, jahajo lužiški Srbi iz domače vasi v sosednje vasi in pri tem pojejo pesmi, ki razglasijo vstajenje Kristusa. Ta tradicija je  zelo povezana s srbsko manjšino in je tudi masivna turistična atrakcija. Če se pred jahanjem voziš tam okrog, vidiš, da povsod stojijo ljudje in čakajo na jezdece.

KV: To je katastrofa za vsakega, ki se hoče na velikonočno nedeljo z google mapom peljati skozi Lužico. Če iščeš jezdece, lahko samo slediš konjskim figam.

KV: Najdaljši intervju sva naredila na veliko soboto, medtem ko so ženske krasile konje, pripravljale domačijo in kuhale. Priprave trajajo več dni. Na velikonočno nedeljo ženske postrežejo gostom, medtem ko moški jahajo po vaseh. Opazil sem, da tudi ženske, ki kritizirajo,da ženske ne smejo sodelovati pri jahanju, pomagajo pri pripravah za velikonočno nedeljo.

LL: Pripave res večinoma opravljajo ženske. Moške medtem vedno spet vidiš jahati po cestah, da se navadijo na konja. Izvedela sva tudi, da številni moški sploh ne znajo jahati oz. prvič jahajo prav za to tradicijo. Zato so vaje tudi zares potrebne.
Seveda je to, kar smo mi pri snemanju doživeli, samo trenutni posnetek. Pri velikonočnm jahanju je glede na vloge moških in žensk vse precej starinsko, čez leto pa manjšina ne vztraja pri teh togih spolnih vlogah.

KV: Povedali so, da diskusija ni nič novega. Že 30 let razpravljajo o tem vprašanju. Pripravljenost moških vključiti ženske pa nikoli ni bila tolikšnja, da bi se kaj spremenilo.

LL: Mislim, da so v tej diskusiji trije aspekti: feministični, verski in manjšinsko-identitetski.

KV: Od nasprotnikov vključevanja žensk sva vedno spet slišala, da je to verska tradicija in v primeru, da bi ženska jezdila z njimi, bi morala biti to ultra- verna oseba. Več jezdecev, s katerimi sva govorila, pa reklo, da sploh niso verni. Tu se torej meri z dvema meriloma.
Aktivistke pa pravijo, da če opravljajo vse priprave, naj bodo tudi vidne v glavnem delu tradicije.
Govorila sva pa tudi z bolj konservativnimi ženskami, ki so v tem vprašanju videle  nevarnost, da se tradicionalne vloge zamenjajo – če  bodo postale žene velikonočne jahačice, bodo pač moški morali nositi ženske noše. Odkrito rečeno, ta miselni proces se mi je zdel malo čuden.

KV: Na to vprašanje lahko odgovorim z anekdoto: poslala sva povpraševanje za medije na gremij manjšine, v katerem sva prosila za intervju s članom oz. članico. Nekaj minut kasneje sva dobila odpoved. Razlog je bil, da sva v mailu gendrala, torej uporabljala spolno-senzibilen jezik. Intervju pa naj bi se ukvarjal z  reprezentacijo, ki obstaja pri lužiških Srbih in Srbkinjah! Kasneje so se nekateri iz gremija le javili in so bili pripravljeni za intervju. Ampak zanimivo je bilo, da se ponekod nekateri moški skorajda zadušijo, če se uporablja beseda feminizem. Tudi Novi glas je izgubil nekaj abonentov in abonentk, ker gendramo. Mislim, da so tako v manjšinah kot v večinskem prebivalstvu te tendence in primeri.

KV: Število govornikov v Lužici upada, zanimivo pa je, da je zanimanje mladih za velikonočno jahanje neprekinjeno. Ta tradicija deluje kot opredelitev za lužiški jezik. Pri velikonočnem jahanju se lahko ljudje pokažejo kot del manjšine.

LL: V Lužici se lahko vsak posameznik lahko razglasi za lužiškiga Srba oz. Srbkinjo, kakor je določeno v t. i. srbskem zakonu (Sorbengesetz). Te identitete ti tudi nihče ne sme odreči.

LL: V filmu sva želela prikazati celoten spekter mnenj. Dokumentarec se osredotoča na ženske, tako na tiste, ki so bolj tradicionalno usmerjene kot tudi bolj progresivne. Pri predstavitvah so ljudje zelo živahno diskutirali. Pri prireditvi v prostorih Kluba slovenskih študentk*študentov na Dunaju je bilo tudi nekaj lužiških manjšincev in smo nato v razpravi lahko tudi v živo slišali različna mnenja. Vesel sem, da film povzroča diskusije!

KV: Predvsem filmske ustvarjalke iz lužiško-srbske manjšine so se s to temo že ukvarjale. Midva sva naredila film iz zunanje perspektive in sva imela drugačen pristop. Imela sva prednost, da sva lahko do vseh oseb stopila nevtralno, ker jih enostavno nisva poznala in oni nas ne. O gradiščanskih Hrvatih takega dokumentarca ne bi mogel narediti. Veliko pregloboko bi bil v tematiki.

LL: Zelo hvaležna sva tudi, da so nas ljudje tako prisrčno sprejeli in bili pripravljeni z nama govoriti. Bilo je izredno zanimivo poglobiti se v ta svet!