Vladimir Smrtnik:

Vladimirja Smrtnika je življenje opremilo z marsičim lepim in posebnim. Verjetno pa tudi z izzivom, da bi darove znal deliti z ljudmi in svetom. Namig življenja je razumel. Kot izvrsten pevec s Smrtnikovimi brati dosega srca soljudi, kot regionalni politik ima odprto uho za želje in težnje občanov, skrben družinski oče je in ohranil si je modrost, da sta pokončna hrbtenica in odprtost duha zlata vredni.

Če bi se sporazumela, da si prehodil približno pičlo polovico svoje poti, je tam nekje v sredini življenja tudi primerna priložnost za vmesno bilanco. Katere dogodke bi s pogledom nazaj uvrstil med svoje svetle trenutke in katere med manj vesele?
Vladimir Smrtnik: Hvala za »vmesno bilanco na pičli polovici«. (se nasmeje!) Mislim, da bo že kar dvotretjinska bilanca, čeprav še ne čisto! – Če vprašuješ za svetlimi trenutki, lahko rečem, da se je res nabralo marsikaj zanimivega, o čemer se splača kaj reči. Začel bom pri zame najpomembnejšem – to je moja družina. Resnično sem ponosen na svoje tri čudovite otroke in na svojo ženo Betino, ki prav danes, ko je izšla ta številka Novic, praznuje tudi okrogli življenjski praznik: Zato ji s tega mesta iz vsega srca čestitam.

Hvaležen sem svojim staršem, ki so mi omogočili dobro izobrazbo. Pomemben delež pri tem je imel tudi moj nepozabni prvi učitelj Valentin Polanšek, ki je spodbujal mlade Obirčane in Korčane, da se naj izobražujejo, da naj gredo na Slovensko gimnazijo.

Po maturi  sem se odločil za študij prava. Leta 1995 mi je potem uspel skok v deželno službo. Ponosen sem, da sem takratni objektivizacijski postopek, ko je šlo za mesto v biroju za slovensko narodno skupnost, končal na prvem mestu – to brez vsakršne podpore kake politične stranke. Obratno! Že takrat sem bil aktiven v narodnih organizacijah in gotovo ne glavni favorit deželne politike za tisto službeno mesto. Zatem je sledilo še nekaj zanimivih in odmevnih službenih postaj v deželni upravi, leta 2006 pa sem pristal v oddelku za okoljevarstvo, kjer se tudi še danes ukvarjam z vodnim pravom, naravovarstvom in gorsko zaščito.

Vesel sem, da mi je v obdobju predsednikovanja  EL (2003 do 2014) uspelo stranko modernizirati in jo preobraziti iz narodne v regionalno stranko. Svetel trenutek zame pa je bil brez dvoma tudi 12. 11. 2014, ko smo v gostinski koči pod Peco ustanovili Regionalno listo Bistrica (REgi). To je edina lista na Koroškem, kjer se nemško in slovenskogovoreči skupno-gemeinsam trudijo za dobrobit neke regije. Model sprave, sodelovanja in skupnosti!

In seveda je razveseljivo zame, da se v Smrtnikovi rodbini preliva slovenska pesem iz roda v rod.
O manj svetlih trenutkih pa kdaj drugič, gotovo jih je tudi bilo nekaj, vendar, močno prednjačijo pozitivni in razveseljivi.

Eden aktualnih povodov za najin pogovor je tudi nedavna predstavitev nove zgoščenke in koncert Smrtnikovih bratov v Škocjanu, ki nedvomno sodijo med kulturne ambasadorje ne le v domačih kapelških grapah in na dvojezičnem Koroškem, temveč tudi med oboževalci njihove pesmi drugod. Kako je bilo na predstavitvi zgoščenke?
Za Škocjan smo se odločili, ker leži v centru dvojezičnega ozemlja. Pred prireditvijo smo se zmenili, da ne bomo delali bogve koliko reklame za koncert, ker sicer ne bo dovolj prostora v dvorani za naše neštete prijatelje. To smo govorili tudi malo za hec, bilo pa je res tako. V tednu je bilo 500 vstopnic razprodanih in večer je bil poln lepih emocij: na odru smo stali z legendarnimi Modrijani, virtuoznim harmonikarjem Tomažem Boškinom in, kar me še posebej veseli, z naslednjo generacijo pevskih skupin v naši rodbini – z Dekleti Smrtnik. Bilo je nepozabno!

Kot pevec s svojimi brati že desetletja dosegaš srca ljudi doma na Koroškem in zunaj naših meja … saj vem, da nosim sove v Atene! Kako pa bi sam opisal vašo zvenečo zgodbo in kaj se ti je trajno vtisnilo v spomin?
Pesem ne pozna meja, to je res in sem dokaz za to dobil neštetokrat v teh 33 letih odkar nastopamo v Kvartetu/Kvintetu. Neverjetno je bilo zame doživljati, kako pesem more premikati gore, kot se temu lepo reče. Dosegli smo res srca ljudi in to ne le doma, pač pa, kar nas še posebej veseli, tudi med nemškogovorečimi. Mislim, da smo s pesmijo ogromno premaknili na bolje v tej deželi in hvaležni smo za to, da nas ima naša publika rada in da smemo tako ponesti pesem »od srca do srca«, kar je tudi naslov naše zadnje zgoščenke, ki jo še lahko kupite – še ni razprodana! (smeh).
Bilo je veliko izjemnih doživetji. Ko smo lani imeli koncert na Tirolskem – v Elmauu blizu Kitzbühla –, smo se na poti tja ustavili tudi v svetovnoznani gostilni Stanglwirt, kjer so že bili gostje domala vsi znani zvezdniki. Ko smo potem v gostilni pri mizi zapeli, je to slišal tudi šef hiše Balthasar Hauser. Za nastavljence povsem nenavadno, je prisedel k mizi in sedel pri nas dolgo časa ter samo poslušal. Jedli in pili smo nato vse na račun hiše, bil je navdušen nad posebnim zvokom naših pesmi. Po takih doživetjih si rečem, no, pa smo morali že narediti par zadev pravilno, sicer do takih doživetji in odmevov ne bi prišli.

Drugo polovico srca si že v zgodnjih letih zapisal političnemu delovanju. Poleg vodenja biroja za slovensko narodno skupnost dežele Koroške si več let predsedoval deželni Enotni listi in jo prepoznavno sousmerjal.
Kako gledaš retrospektivno na ta politična poglavja in kako ocenjuješ položaj deželne EL danes?
Kot veš – saj sva marsikaj tudi skupno začrtala v mlajših letih že v Železni Kapli – je moje politično vodilo bilo vedno odpiranje in povezovanje. Mislim, da je model »narodne stranke«, kakršna je bila EL povsem utemeljeno v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, v spremenjenih okoliščinah okoli nas in v soseščini preživet. Nadomestiti ga mora načelo regionalnosti in trdno sem prepričan, da ima filozofija regionalne stranke veliko prihodnost. Kritikom tega pristopa, ki brez dvoma tudi so, sem vedno dejal, da je samo dobra regionalna politika najboljša manjšinska politika. Če ne bomo poskrbeli, da bodo ljudje imeli delo, infrastrukturo itd. v naših dvojezičnih občinah, če ne bo uspelo ustaviti odseljevanja, tudi narodna skupnost v teh krajih ne bo preživela.

Zdaj si podžupan občine Bistrice pri Pliberku, kjer tudi živiš s svojo družino. Kateri so projekti in ideje, ki jih s sotrudniki in listo REgi skušaš pospeševati in uresničevati v svoji občini v pliberški regiji?
Izredno pomembno je zame predvsem, da se uveljavi in zasidra »ideja REgi«! Torej koncept sodelovanja ljudi iz različnih svetovnonazorskih taborov in obeh narodnih skupnosti za dobrobit dvojezične regije. Pri sestavljanju liste nismo gledali, kdo je bolj iz slovenske in kdo bolj iz nemškogovoreče skupnosti, šlo je za to, da se skupno trudimo za to, da bo razvoj naše občine in regije pod Peco pozitiven, da se bo krepilo gospodarstvo in bomo ohranili delovna mesta, svojo  kulturno in jezikovno identiteto, običaje in tradicijo. Pri tem delu smo dosledni, pravijo vsi, ki zadeve opazujejo, pa tudi izredno uspešni.

Ravno aktualno nam je uspel mali čudež: gradil se bo šolski center (investicija 4 milijone), kjer bo pod eno streho vse, kar potrebuje mladina. Pa tudi vadbeni prostor za našo Godbo na pihala, ki nanj čaka že 20 let. To je velik uspeh REgi, kajti ostali dve frakciji sta hoteli graditi zgolj zavetišče. Ta zgrešen načrt je bil že skoraj pod streho, a mi je uspelo prepričati uradnike v deželni vladi, da je bolje in dolgoročno tudi cenejše graditi veliko varianto, torej šolski center, kjer bo vse pod eno streho. Uradniki so mi potem pomagali o tem prepričati še župana in občinski odbor.

Politična in psihološka situacija na Koroškem se je v zadnjih letih spremenila, v marsičem na boljše za slovensko manjšino. Katere impulze in okoliščine smatraš za pomembne in odločilne, da je ta razvoj bil mogoč?
Tu je gotovo več elementov: prvi, da se je rešilo vprašanje dvojezične topografije. Tu gre velika zasluga bivšemu deželnemu glavarju Gerhardu Dörflerju, ki je tvegal svojo politično kariero za rešitev tega vprašanja. Seveda pa se je za to, da se je rešitev sprejela tudi na terenu, moralo med prebivalstvom veliko premakniti v pozitivno. Ogromno so prispevala naša društva, ki že desetletja pripravljajo teren za boljše sožitje, veliko storijo naši župniki in cerkvene ustanove, mnogo tudi lokalna politika in institucije, kot je Dom v Tinjah, izredno veliko pa tudi naši pisatelji kot Florjan Lipuš, ki mu čestitam za Avstrijsko nagrado za literaturo, ali Maja Haderlap, ki je imela izjemen govor ob 100 letnici Republike.

Zasluge pa ima tudi veliko kritizirana »konsenzna skupina«. Marjanu Sturmu je uspelo »razorožiti« KHD in s tem domovinske organizacije. Izdrl jim je zobe, kar nam na terenu argumentativno in politično  koristi.

Imamo slovenskogovoreče župane mdr. v Pliberku, Bilčovsu, Selah, prvič v zgodovini pa je uspelo, da so nekaj stolov županov in podžupanov osvojili kandidati samostojnega političnega gibanja. Prvi je bil kot župan uspešen v Železni Kapli Franc Jožef Smrtnik, tvoj brat in prav tako pevec bratov Smrtnik, drugi pa poleg podžupanov, med katerimi si tudi sam, v Globasnici Bernard Sadovnik. Kako težo prisojaš tem uspehom?
Postati župan na večinski listi že ni enostavno, postati župan na samostojni listi pa je bilo do nedavnega skoraj nemogoče. Kot sem že dejal, skupaj smo vsi morali pripravljati teren za to. Gotovo je veliko pomagalo mdr. odpiranje EL, ki sem ga, in na to sem ponosen, začrtal in izvedel v obdobju svojega predsednikovanja deželni EL. Ti uspehi samostojne politike so izredno važni, saj so funkcije po občinah bistveno pomembnejše za našo skupnost kot kak deželni poslanec ali poslanec v Evropskem parlamentu. Na terenu lahko konkretno pomagamo ljudem. Kompetenca in moč županov je velika, mnogo lahko storijo tudi za vidno dvojezičnost. Vsa čast Francu Jožefu, ki dela v Kapli več kot zgledno. Moram pa priznati tudi, da občudujem npr. župana Maierhoferja v Bilčovsu, ki rad in pogosto tudi javno govori res lepo slovenščino. Prav tako se pozitivno razvijajo zadeve npr. v Pliberku, kjer občino vodi socialdemokratski župan. Škoda, da tem še razmeroma redkim dobrim zgledom ne sledijo še drugi. Mislim pa, da smo na dobri poti in bomo po občinah s političnimi uspehi neodvisnih regionalnih list prisili še ostale v bolj odprto politiko!

Kako gledaš na narodnopolitično situacijo Slovencev pri nas na Koroškem danes? Katere pobude, koncepte in rezultate smatraš za po-srečene in kaj je nesodobno, preživeto ali brez perspektiv?
Zdi se mi, da so organizacije take kot so danes relikt nekih povojnih ideoloških delitev in zaradi tega nezanimive predvsem za mlajšo generacijo. Če tu ne bodo prišli do novih prijemov, jih bo pozobala zgodovina. To je morda trdo povedano, a je odsev realnosti. Če koga vprašam na podeželju, ali rabimo še tri politične organizacije, bo kvečjemu začudeno pogledal. Včasih se mi skoraj do-zdeva, da bo Cerkev prej odpravila celibat, kot koroški Slovenci »trotirnost«. Veliko boljše je delo kulturnih central, ki se dopolnjujeta vsebinsko in kar solidno sodelujeta. Za važno smatram tudi podporo central terenu, odlično delajo kulturni domovi in treba bo poskrbeti za ustrezne finančne tokove v to smer. V redu se mi zdi dejavnost Slovenske gospodarske zveze, ki se trudi za čezmejno sodelovanje, pogrešam pa dobre koncepte za mladino: Ni političnega šolanja, dobrih akcij in konceptov, kako navdušiti mlade za delo v naših strukturah.

Žalostna pa je tudi medijska slika. Če nismo več v stanju izdajati niti enega tednika, je to po mojem velik poraz politike osrednjih organizacij. Pri Novicah pa pogrešam, da ni več poročil iz dejavnosti po občinah.

Kaj so tvoji osebni cilji in vizije za prihodnost? Kaj si želiš za oba naroda na Koroškem in za pripadnike drugih narodnosti, ki živijo med nami, in kaj naj bi bila naša skupna vizija za alpsko-jadransko regijo, ki je tudi domovina večine slovenskega naroda?
Želim še naprej aktivno sooblikovati politiko v domači občini in doseči na naslednjih volitvah čim boljši rezultat! Trudil se bom za spravo med ljudmi in za pozitivno sožitje kot pevec in politik. Ne smemo dopuščati sovraštva do tujega, čeravno razumem določene bojazni. Vendar je nestrpnost vedno povzročila veliko gorja. Boril se bom proti odseljevanju iz naših dolin. Lepo je 2000 koroških Slovencev v Celovcu in morda 1000 na Dunaju ali v Ljubljani. Rabimo pa naše ljudi predvsem tudi doma. In ker zapiranje vase politično, gospodarsko in kulturno ni pravi pristop, mora biti naša vizija v še tesnejšem povezovanju, izmenjavi in sodelovanju v celotnem prostoru Alpe Jadran.                               Emanuel Polanšek