Lidija in Hanzi Oraže sta se poročila zelo mlada. Takrat je župnik Vavti zapisal: »Otroci se ženijo.« Zanimivo bi bilo vedeti, kaj bi isti župnik zapisal ob njuni diamantni poroki.
Kako vaju je skupna pot privedla v Resnico pri Borovljah?
Lidija Oraže: Oba prihajava iz Sel, jaz sem bila doma pri Krištanu na sončni strani, Hanzi pa pri Kvadniku na nasprotni strani. Osem let sem obiskovala šolo v Selah, potem pa še tri leta neke vrste nadaljevalno šolo, kjer smo se učili bolj praktičnih reči. Po šoli v Selah sem tri mesece obiskovala šolo v Šentpetru, pa sem se morala vrniti domov, ker je mama zbolela in je potrebovala pomoč. Bila sem najstarejša hči, delala doma in pri kmetih ter pazila na mlajše sestrice. Bili so težki časi, ampak za nas otroke je bilo vseeno lepo, ker smo imeli dobre starše. Rada sem prepevala v Marijinem vrtcu v farovžu in v šoli ter se pri 15 letih pridružila selskemu mešanemu pevskemu zboru, pozneje sem pela tudi pri ženskem selskem sekstetu. Hanzi je rad pel v moškem pevskem zboru z Romanom Verdelom, oba pa sva dolga leta pela še pri cerkvenem zboru v Borovljah, vse do pandemije.
Hanzi Oraže: Pri 14 letih sem se šel v Borovlje učit za avtomehanika. V šoli v Celovcu sem moral govoriti nemško, jaz pa sem znal le selsko narečje. Ko sem se izučil, sem opravil vojaščino, se zaposlil kot mehanik, potem pa šel v tovarno Kestag, kjer sem kot orodjar delal do upokojitve.
Poznala sta se že kot otroka. Kako sta postala par?
Lidija Oraže: Zaljubila sva se pri folklornem plesu, ki ga je organiziral selski kaplan Ivan Matko. Stali smo v vrsti po velikosti, naenkrat pa je Hanzi s fantom nasproti mene zamenjal mesto. Potem sva se vedno znova srečevala …
Hanzi Oraže: Zelo se mi je dopadla, ker je bila vesela, ker je pela in ker je že v tistih mladih letih igrala harmoniko. Takrat sem delal v Borovljah in se z motorjem Puch ob sobotah vračal v Sele. Da ne bi zdrsnila s sedeža, me je morala objeti in to mi je bilo všeč. Dvainšestdesetega leta pa sem si že kupil avto, kar je bilo takrat nekaj posebnega, Lidija se je pa rada zraven kam peljala …
In potem ste zaprosili za Lidijino roko?
Hanzi: Sem moral iti vprašat, ker je bila še tako mlada, da so zanjo morali podpisati starši. Pri poroki leta 1963 je bila Lidija stara 17, jaz pa 21 let.
Lidija Oraže: Za starše ni bilo lahko, ampak so vedeli, da sem že noseča. Poroka je trajala od zajtrka do naslednjega jutra, imela pa sva 100 gostov.
Hanzi Oraže: Po poroki nisva imela ničesar. Najprej smo živeli pri moji sestri, potem pa pri bratu, dokler nismo postavili hiše v Resnici. Na »šiht« sem hodil zgodaj, popoldne pa sem hodil pomagat graditi hiše. Tako sem zaslužil še malo ekstra denarja. Od ustanovitve leta 1960 sem bil član DSG Sele in ostal odbornik več kot 40 let. Še vedno rad smučam in se včasih še udeležim kakega tekmovanja. 33 let sem bil tudi v odboru Posojilnice v Borovljah.
Lidija Oraže: Dobila sva tri otroke: Wernerja, Lidijo in Edija. Vsi so bili dobri smučarji in glasbeniki. Radi so peli, imeli so celo svoj Trio Oraže. Sama sem v Borovljah vodila otroški in mladinski zbor, zanimala pa me je tudi politika, zato sem še danes v boroveljski volilni skupnosti.
Ste doživeli nestrpnost, ker ste bili Slovenci?
Lidija Oraže: Starejši sosedje so z nama še govorili slovensko, mlajši pa ne več. Neka soseda nas je tako označila: Pridni so, zelo pridni, samo preveč Slovenci so.
Hanzi Oraže: Na »šihtu« je bilo bolj napeto, tam so bile diskusije na dnevnem redu. In izjave, da naj kar gremo čez hribe, če nam kaj ni všeč. Tudi otroci so na poti v šolo doživeli napade. Dobro, da jih je bilo več in da so se znali upreti.
Kaj je skrivnost dobre zveze?
Lidija Oraže: Povezovala naju je narodna zavednost in vera, da sva eno. Poleg tega pa tedaj še ni bilo toliko ločitev kot danes, včasih so bile ženske bolj odvisne od moža. Danes je drugače: pari se hitro povežejo, čeprav se še ne poznajo dobro, potem se pa hitro razidejo, ko kaj ni v redu.
Hanzi Oraže: Imela sva skupne interese in vero. Nikoli nisva razmišljala, da bi se razšla. Delali smo veliko, živeli smo skromno, ampak smo bili vseeno zadovoljni. Važno je, da se ljudje imajo radi. Pri nama je vse prišlo zelo hitro, ampak še vedno je vse redu. Zdaj imava že pet vnukov in tri pravnuke.
Kaj sta dala naslednjim generacijam?
Lidija Oraže: Ljubezen do glasbe, športa in vere. Na prvem mestu pa narodno zavednost. Veseli naju, da tudi generacije za nama govorijo slovensko.
