Deželni poslanec Franc Jožef Smrtnik: »Počasi me vsi akceptirajo«

Franc Jožef Smrtnik: Povsod malo škriplje, vendar se še vedno počutim agilnega in mladostnega, ker sem slej ko prej aktiven in se veliko gibljem ne samo na kmetiji, temveč sem tudi na raznih prireditvah in sejah.

To sem hitro prebolel, kajti: če se zaprejo ena vrata, se odprejo druga. To se je zgodilo, ko sem bil na zadnjih deželnozborskih volitvah izvoljen v koroški parlament. Sicer pa na občinskih volitvah nismo odrezali tako slabo: imamo sedem občinskih svetnikov in podžupana. Sploh pa: če si v politiki, si vedno na odskočni deski, ker ne odločaš sam, temveč volilke in volilci. To te hkrati motivira za nove ideje in cilje.

Ne vem še, ker šele malo pred volitvami veš, kakšni sta situacija in motivacija. Sicer pa  danes štejejo v politiki v glavnem osebe, ne pa programi in ne politična pripadnost. To vidimo v Salzburgu in Gradcu, kjer zmagujejo komunisti. To zato, ker imajo na vrhu priljubljeno in znano osebo.  

Zelo. V deželnem zboru se zelo dobro počutim in tudi v občini sem slej ko prej aktiven. Enako velja za kmetijsko zbornico, kjer se vidi, da lahko tudi kot majhna frakcija nekaj dosežemo. Na primer smo pred kratkim v zbornici dosegli svetovalno službo za kmetice in kmete v slovenskem jeziku in jih pozivam, da se tudi poslužijo te možnosti. 

Hvaležen sem vodji TK Gerhardu Köferju, ki mi je dal možnost, da lahko zastopam v deželnem zboru podeželski prostor in seveda tudi slovensko narodno skupnost. Kot poslanec vem, da to delo ni enostavno, še posebej ne, če gre za zadeve slovenske narodne skupnosti, ki pa so v zvezni kompetenci. Moji konkretni cilji so ohranjevanje podeželskega prostora, več podpor za dvojezične južnokoroške občine, ohranjanje majhnih ljudskih šol in uvedba slovenščine pri opoldanski oskrbi v  vrtcih od 1. do 5. leta.  

O zadevah slovenske narodne skupnosti lahko sam odločam, skušam pa v klubu TK prepričati kolege, da pridemo do enotnega mnenja. Imam tudi srečo, da je moj brat Vladimir vključen v klub, kjer mi je v veliko pomoč.

Po prvem letu me že bolje poznajo, tako da se lahko o teh temah laže pogovarjamo in jih tudi laže prepričujem. Dobro sodelujem tudi s kolegi iz drugih frakcij, predvsem na področju lovstva. Imam občutek, da me počasi vsi akceptirajo kot koroškega Slovenca.  

Dejstvo je, da deželni zbor nima kompetenc npr. glede dvojezičnega šolstva, ki je v pristojnosti Dunaja. Manjšinskošolski zakon, ki je bil sklenjen leta 1959, torej že pred 65 leti, bi bilo treba nujno reformirati. Prav tako zakon o narodnih skupnostih iz leta 1976, ki bi ga morali nujno prilagoditi dejanskim potrebam narodne skupnosti. Zvezna vlada skrajno zamuja in s tem onemogoča, da bi kot poslanec lahko premaknil kaj več. 

Po eni strani se mi zdi zelo škoda, da je Lojze Dolinar odstopil. Po drugi strani pa sem v klubu TK izvedel, da je že na začetku periode rekel, da hoče po dveh letih odstopiti. 

Po mojem že, čeprav mi je osebno žal. Vem pa: če si na višku, moraš nehati. Bolje tedaj kot če te naženejo z odra. Sicer pa še vedno pojemo, Zdravko in jaz pri Lovskem zboru, Marjan pri cerkvenem v Apačah, Vladimir pri moškem zboru »Kralj Matjaž«, bratranec Marko pa pri cerkvenem zboru na Obirskem. 

Zdravja. Predvsem pa se zahvaljujem ženi Regini. Brez njene podpore ne bi mogel 45 let opravljati vsega tega dela.