Dekan Leopold Silan ob svoji 90-letnici: »Bil sem vedno pozitiven«

Leopold Silan: V našem kraju so skoraj vsi znali slovensko. Tudi doma smo govorili v slovenskem maternem jeziku.

Po vojni. Vsi sosedje so začenjali zapuščati domačo govorico. Skoraj vsi, razen nekaterih izjem, si tudi niso upali prijaviti svojih otrok k dvojezičnemu pouku. Bali so se, da bi postali pri drugih ljudeh nepriljubljeni. 

Vzrok, da so Slovenci na južnem predelu Drave bolj zavedni kot na severnem, vidim v zgodovinskem razvoju. Doživel pa sem tudi, kako so nekateri zavestno ponemčevali in rekli: imamo še veliko dela pri germaniziranju na severni strani Drave.

Incidentov ni bilo. Sem pa bil tudi sam na Kasslovi novi maši in se še dobro spominjam, kako so porezani mlaji ležali na tleh. Pri moji novi maši je bil pridigar prelat Zimolin, Južni Tirolec, ki je v času monarhije prišel na Koroško. Pridigal je v obeh deželnih jezikih, dvojezično pa so peli tudi domači cerkveni pevci.   

Na Jožefa Gabruča, ki je prihajal s Pečnice in bil med mojimi prehodniki v Pokrčah. Leta 1945 je bil tik pred koncem vojne med zad­njimi, ki jih je Hitlerjeva diktatura vpoklicala v nemško vojsko (wehrmacht). Ko je eden od njih dezertiral, so za »kazen« izbrali tudi njega, da ga ustrelijo kot talca. Ravno ko so hoteli kazen eksekutirati, pa je prišlo povelje: ne ustreliti, vojne je konec. Gabručeva dušnopastirska gesla so bila: prvič – nobenemu ne zameriti, če kaj hudega o tebi govori; drugič – iskreno moliti k Jezusu in  Materi božji; tretjič: razveseljeval je ljudi s pripovedovanjem smešnic. Ko je leta 1970 hudo zbolel in se zdravil na psihiatriji, je svoje sotrpine bodril s tem, da jim je pripovedoval smešnice. Po treh mesecih je primarij vse paciente poslal kot zdrave domov. Rekel je Gabruču: »Nisem jih jaz ozdravil, temveč vi s pripovedovanjem vaših smešnic.« Novembra 1975 se je Gabruč z avtomobilom smrtno ponesrečil. Žalost med ljudstvom je bila velika.      

Na začetku sem imel pri maši še kak slovenski stavek in pozdravil obiskovalce tudi po slovensko. Prav tako je bilo berilo v slovenščini. Potem je postajalo vedno bolj težavno. Ko sem neko slovensko mater pozdravil in z njo spregovoril nekaj slovenskih besed, me je nekaj ljudi hudo napadlo in reklo, naj grem čez mejo v Slovenijo. Nato se je, razen nekaj besed, uveljavila samo še nemščina, po mojem odhodu pa je bilo vse docela ponemčeno. 

Škofija mi je pustila prostost in je sprejemala moje odločitve. Sicer pa v zadnjih letih ni bilo več takega nasprotovanja. Tudi moški zbor, ki je vsa leta nasprotoval, da bi zapel kakšno slovensko pesem, je sedaj pripravljen zapeti tudi kako slovensko.

V prvih desetletjih po vojni so bile maše ob sobotah dopoldan v nemškem in slovenskem jeziku. Sedaj so ob sobotah zvečer izključno nemške.

Kako bo v letu 2050, nihče ne more točno napovedati. Moje upanje je: ker so Slovenci in Slovenke zelo izobraženi, obstaja možnost, da bo ljudstvo govorilo tudi naprej slovensko.

Bil sem v življenju in pri delu vedno pozitivno usmerjen.     

Beseda ponosen mi ne ugaja. Bolj vprašanje: kaj me najbolj veseli? To sta vsekakor renovacija in adaptacija romarske cerkve v Dolini ter ohranitev slovenskih napisov na križevem potu v Dolini in Pokrčah. In da je v Pokrčah uspelo s pomočjo Caritas ter občine ustanoviti cerkveni otroški vrtec. Še posebej pa me veseli, da  sem lahko pomagal otroku, ko je vedno spet bežal pred žalostnimi družinskimi razmerami v naše župnišče. Spremljali smo ga tudi na njegovi izobraževalni poti. Danes je Karl M. Sibelius znan psihoterapevt, kulturni menedžer in režiser.                         

Dekan Leopold Silan se je rodil 27. novembra 1934 pri Brezniku v Gabrjah pri Rudi. Sicer pa Silanov rod prihaja iz Srej pri Škocjanu. Po novi maši julija 1961 je bil kaplan v Velikovcu in Šentvidu ob Glini, nato štiri leta župnik na Kostanjah, dokler ni 1. avgusta 1970 kot župnik prevzel faro Pokrče in jo vodil do upokojitve leta 2004. Več let je bil tudi tinjski dekan. Sedaj živi v Hiši Marta v Celovcu.