Davidu ne manjka nič

Pred nekaj dnevi sem na Letini obiskal družino Komar. Pri vratih me pozdravi gospodinja Marca Komar, za kuhinjsko mizo pa sedi njen 26-letni sin David Florian. V rokah ima majhno kitaro, na računalniku pozorno gleda videoklip in posluša petje Semina Rossija. »Glasbo ima zelo rad, ob poslušanju se umiri. Rad ima tudi zgoščenke domačih slovenskih zborov in vse traktorje,« se nasmehne Marca Komar (55), rojena Wautsche. Po šoli se je izučila za vrtnarico, dve leti je delala na Dunaju, skrbela je za mestne vrtove. Po vrnitvi na Koroško je družina sprva živela v Pliberku. Imela je prvega otroka, hčerko Ines (32), sledil je sin Stefan (30), leta 1998 je luč sveta zagledal še David. In življenje se je precej spremenilo.

David se je zdrav rodil v Wolfsbergu, po prvi preiskavi je bilo z njim vse v redu. A takoj po porodu je zbolel za hudo pljučnico. »Zaradi tega ni dobil dovolj kisika. Takoj bi ga morali prestaviti v Celovec, a ponoči v Wolfsbergu ni bilo otroškega zdravnika. Porod je šel mimo,« se spominja Marca Komar.

Davida je vzela domov, mislili so, da je zdrav. Kmalu je opazila, da z njim nekaj ni v redu, a zdravnik je rekel, da se bo že uredilo. David je imel v prvih življenjskih mesecih težave s požiranjem, zelo počasi je pridobival na teži. »V prvem letu z Davidom sem spala le dve uri ali tri na dan,« se spominja Marca Komar. »Sploh ne vem, kako sem to zmogla.« Njen mož Eduard je vsa leta delal v tujini, ob vikendih se je vračal domov k družini. Marca Komar je doma poleg tedaj šestletne hčerke Ines in štiriletnega sina Stefana skrbela še za dojenčka Davida. Ko je bil David star deset mesecev, so ga peljali na pregled k neki drugi zdravnici. Družina je izvedela, da se David ne razvija pravilno. Zdravnica je dejala, da je Davidova zdravstvena situacija posledica napak, ki so se zgodile pri porodu in da naj Komarjevi tožijo bolnišnico. »Ko smo jo vprašali, če nam bo pri tem pomagala, je odklonila. Rekla je, da ne želi očrniti kolegov,« se spominja Marca Komar.

Že kot malček je David obiskoval veliko terapij. »Se pač potrudiš, ker se bojiš, da ne bi česa zamudil,« pove Marca Komar. David sedi poleg nje in se naenkrat jasno oglasi. »Dojame, če se pogovor vrti okoli njega, tega nima rad,« pove oče Eduard, upokojeni strojni ključar. David ne govori, ne hodi ter potrebuje pomoč in oskrbo pri vseh življenjskih aktivnostih in opravilih. Kljub temu sta starša prepričana, da ju razume. »Včasih pa tudi sama odgovorim, če ga kaj vprašam. Doma veliko govorimo, nismo tihi,« pravi Marca Komar. David dolgo ni imel rad, če se mu je kdo približal. To se je malo spremenilo, zdaj te včasih celo objame, če si mu simpatičen. 

Pri šestih letih je začel obiskovati šolo v Velikovcu, bil je v razredu za otroke s posebnimi potrebami. Na začetku je bil zastrašen od novega okolja, a sčasoma mu je bilo všeč. Zjutraj je ponj prišel avtobus, popoldne so ga pripeljali domov, tako je minilo skoraj devet let. »V šoli se niso veliko naučili, v razredu sta bili le dve učiteljici in deset zelo različnih otrok,« pripoveduje Marca Komar. V ta razred so potisnili tudi 'navadne', malo bolj živahne otroke. Ti so pa imeli čisto druge potrebe kot na primer David in podobni, ki so bili zaradi pomanjkanja učiteljev v slabšem položaju. David je imel v življenju tudi že precej sreče. Imel je obdobje, ko se mu je vselej zaletelo, če je jedel. Bilo je strašno, stalno sem morala biti pozorna, da se ne bi zadušil,« se spominja Marca Komar. Pred leti je David po operaciji na črevesju 14 dni ležal v komi. Bila je sreča v nesreči. Pri tem so odkrili tudi razlog za težave s prehranjevanjem. Ozdravili so ga in njegovo zdravstveno stanje se je bistveno izboljšalo.

David zaspi šele o polnoči, ker ga vsak zvok zelo moti. Trenutno spi skoraj do poldneva. V tem času ima Marca Komar nekaj časa zase in za svoj najljubši hobi, vrt. Kakšen je David po značaju? »Včasih je tudi razburjen, na primer, če si ogleduje traktor in kmet se naenkrat odpelje,« pravi oče Eduard Komar. Rad ima, če ima ob sebi ljudi, ki se smejijo, gneče ljudi, kot so na pliberškem jormaku, pa nima tako rad. Ob petkih redno obiskuje terapije, to ga veseli.

Za Davida stalno skrbi mama. Zdaj ji sploh pri dvigovanju v voziček ali na posteljo pomagajo mož in otroci, ker ima sama težave s križem. Dopust preživlja doma. Deset let po Davidu je Marca Komar rodila še hčerko Leno, ki je zdaj stara 16 let. »Nekateri so me gledali postrani, češ da zakaj imam še enega otroka, če imam že takšnega, kot je David. A to ignoriram.« Zabolelo jo je, ko je rekla neka ženska, da bi bilo bolje, če bi David za vedno zaspal. »Ljudje pač ne pomislijo, kaj govorijo.«

Tudi pri negi svojcev je pomembno vprašanje denarja in socialne varnosti. Marca Komar in sin David sta zavarovana preko moža, za sina Davida prejemajo skromen dodatek za nego. Za povišanje dodatka so se morali tudi že boriti. Ker dobiva dodatek za nego v določeni višini, je tudi osnovno pokojninsko zavarovana. Se je že kdaj vprašala, kaj bi bilo z Davidom, če mame ne bi bilo več? »O tem sem že razmišljala, a ne dolgo. Če bo tako, se bo pač moralo nekako urediti,« odgovarja Marca Komar. Osebno si želi, da bi družina ostala zdrava in da se pri Davidu ne bi kaj poslabšalo. Kmalu bo božič, David rad opazuje božično drevo. Kaj bi še morali povedati o Davidu? »Nič, David je zadovoljen,« meni Marca Komar in pogleda sina. 

Čas je za vsakodnevni sprehod. Soncu naproti.