Rezi Kolter je umetnica, avtorica in vzgojiteljica v vrtcu v Bilčovsu. Od leta 1990 se ukvarja z oblikovanjem gline. V centru njenega umetniškega interesa stoji trenuntno človek. Kolter se v umetnosti ukvarja tudi z družbenokritičnimi temami. Razstavljala je že na Koroškem, Štajerskem, v Gornji Avstriji in Sloveniji. Leta 2020 je naredila razstavo »po.krivo – be.deckt« na temo partizanskega gibanja na Koroškem, v katerem so sodelovali tudi njeni starši. Skupaj z Ivano Stefaner-Weiss je oblikovala priročnika »En, dva, tri – leto se vrti«, ki sta namenjena predšolski vzgoji. Pogovor o umetnosti, novih projektih in moči otrok.
Kot umetnica že dolgo oblikujete glino. Kako ste začeli oblikovati keramiko?
Rezi Kolter: Začela sem oblikovati glino v sklopu izobrazbe, na vzgojiteljski šoli sem začela delati z glino. Preden smo jo dobili v roke, smo morali izdelati dve palici, s katerima se potem oblikuje material. Ta pripomoček še danes uporabljam. Delo mi je bilo tako všeč, da sem po izobrazbi začela s prvimi tečaji. Glina mi je posebno všeč, ker ji lahko dam obliko, površino in barvo. Nekako me ta raznolikost možnosti tudi spominja na življenje. Nič ni enostransko.
Sta se vaš umetniški proces in tematski interes v teku časa spremenila?
Sprva sem pri oblikovanju preizkušala mnogo tehnik, v ospredju je bil proces učenja. Pred približno 26 leti pa sem v Schladmingu spoznala Dragutina Šanteka, hrvaškega kiparja, ki živi in dela na Dunaju. Obiskovala sem tečaj pri njem in tam sem razvila čut in oko za človeško obliko. Tri leta sem obiskovala njegove tečaje in začela sem se ukvarjati tudi s človeško anatomijo. Od tedaj naprej je človek v središču mojega dela. Zanimati sem se začela za tisto, kar nas kot človeka oblikuje. To so lahko izkušnje, občutki, misli, nameni itd. Potem sem začela tudi raziskovati, kaj je zaznamovalo mene. Na eni strani je to bila zelo huda bolezen. Tedaj me je življenje močno ustavilo. Čutila sem to prelomnico in začela sem se gibati v neko drugo smer. To je bilo odločilno spoznanje, da hočem temu, kar občutim in mislim izpovedati, dati obliko. Tako se je zame začel dialog z notranjim in zunanjim svetom.
Na splošno si rada sama zastavim temo, s katero se potem bolj ali manj eno leto poglobljeno in intenzivno ukvarjam.
Rezi Kolter
Kako si lahko predstavljamo vaš proces delovanja?
Na splošno si rada sama zastavim temo, s katero se potem bolj ali manj eno leto poglobljeno in intenzivno ukvarjam.
Zanimajo me družbenokritične vsebine in rada se soočam z njimi. Inspiracija pa pogosto pride tudi iz raznih življenjskih zgodb ali pa iz knjig. Če dobim kakšen impulz, ki me zgrabi, začnem rešerširati o tej tematiki. Skušam najti paralele med sabo in temo. Vprašam se torej na primer, zakaj me nagovori ali kaj mi pove. Potem nastanejo v meni neke oblike in ideje. Zapisujem si svoje misli in narišem skice, dokler ne nastane realna oblika, kar pa nekaj časa traja.
Pogosto tudi fotografiram. Važen del moje umetnosti je, kako nekaj zaznam. Fotografijo potem obdelam, predelam in izoblikujem iz gline.
Kako lahko umetnost vpliva na realne življenjske razmere in jih spremeni?
Mislim, da ima umetnost jezik. Govori v vseh jezikih in v tem ustvarja popolno enakopravnost. Njen govor je enostaven in vsak jo lahko razume, če je le pripravljen sprejeti sporočilo. Umetnost je zame važna spremljevalka družbe in posameznika. Posamezniku da možnost, da se sam bolje spozna. Povede te k razmišljanju; tudi če kakšno delo odklanjaš, se lahko vsaj vprašaš, zakaj te ta umetnina tako prizadene. Zame je naloga umetnosti dati kritično izpoved. Mora biti kritična do družbe in oblastnikov. Mislim, da naj bi umetnost nikoli ne bila na ravni mnenja večine, bila je vedno kažipot za nove možnosti. Pokaže nam brazde, v katerih tičimo kot družba. Pomembno pa je, da ne obtičimo v teh naših brazdah.
Ta kritičnost umetnosti pa je tudi povezujoča, saj tako lahko nagovoriš tako starejše kot tudi mlajše generacije. Povzroči pogovor – o umetninah, o tematiki, o družbenih implikacijah. Če publika kar hitro reče, da je neko delo lepo, se ne bo mnogo spremenilo.
Jezik in kultura sta važna stebra slovenske manjšine. Kako bi opisali umetniško delovanje manjšine na Koroškem?
Zame je pomembno, da obstajata slovenska kultura in umetnost. Obe sta lahko manjšinskemu delu v podporo. Primer tega so na primer spomeniki, ki povezujejo sedanjost s preteklostjo. So priče zgodovine. Moramo se zavedati preteklosti, saj je naša osnova. Važno pa je, da ne jočemo po preteklosti, ampak da se zavedamo tega, kar potrebujemo zdaj. Sodobna umetnost lahko to podpre tako, da nas vodi iz sedanjosti v bodočnost. Umetnost na Koroškem lahko jasno pokaže, kaj zdaj potrebujemo in kaj so naši aktualni izzivi. Z umetniškimi strategijami in izdelki lahko kot manjšina pokažemo javnosti, da smo tukaj. Saj mnogo ljudi še vedno ne ve, da je slovenska narodna skupnost avtohtona manjšina na Koroškem. Tudi danes me še kdo vpraša, ali sem iz Slovenije, če govorim slovensko. To je zame znak, da slovenščine še vedno ne vidijo kot samoumeven del Koroške. Potrebujemo več samozavesti pri opozarjanju na slovensko identiteto. Veseli me pa, da mnogo umetnic in umetnikov tudi jezikovno pokaže, da smo tudi mi tukaj.
Moramo se zavedati preteklosti, saj je naša osnova. Važno pa je, da ne jočemo po preteklosti, ampak da se zavedamo tega, kar potrebujemo zdaj.
Leta 2020 ste priredili razstavo »po.krivo – be.Deckt« na temo uporniškega gibanja na Koroškem, v katerem so sodelovali tudi vaši starši. Kaj vam je bilo pri delu za to razstavo posebno važno?
Danes mi je jasno, da je to bil tedaj pravi način obdelovanja tematike. Zanimivo je bilo, kako se je javnost odzvala na razstavo. Tudi nemški mediji so se namreč precej zanimali za projekt. Moj osebni stik s tematiko, kot hčerka partizanke in partizana, je stal močno v žarišču. Važno mi je bilo, da spodbudim ljudi k razmišljanju o tem, kaj je vsak posameznik in vsaka posameznica posredoval/a lastnim otrokom, da so lahko varni in močni v sedanjosti in gredo v bodočnost. Sama sem raziskovala, v čem je moč tega, kar so storili moji starši. Menim, da sta bila to pogum in vztrajnost, iti zravnan po lastni poti.
Cilj partizanov in partizank je bil doseči svobodo in enakopravnost. Združili so se, da bi to dosegli za vse ljudi – saj je bila svetovna vojna. Iz tega se lahko mnogo naučimo za delo, ki je danes potrebno, če hočemo živeti v enakopravni družbi.
Srečna pa sem, da je iz tega že nastal nov projekt, v katerem se sprašujemo, kaj se zgodi, če se kaj razkrije. Torej: kaj storimo, če vemo, kaj se je zgodilo. Ukvarjali se bomo tudi z lastnimi koreninami. Sodelovali bomo operni pevec iz Gradca, ki ima judovske korenine, pesnica, ki razkriva svoje slovenske korenine v Rožu, gospod iz Nižje Avstrije, katerega starše so partizani posvarili pred nevarnostjo in so zbežali iz Bosne, in jaz kot koroška Slovenka. Prihajamo torej s štirih strani in se bomo srečali na razstavi.
Na kakšnem projektu trenutno še delate?
Pripravljam tudi samostojno razstavo. Začela sem se ukvarjati s trajnostjo človeka in s tem, kaj od njega ostane. V središču tega razmišljanja stoji telo ženske. Raziskujem družbeni pogled na telo ženske in kako se ta pogled spreminja.Rada bi tudi izdala katalog k razstavi. Mnogo je že končanega, mnogo stvari pa moram še opraviti. Več pa še ne smem povedati.
Ste vzgojiteljica v vrtcu. Kako vpliva pedagoško delo na umetniško dejavnost in obratno?
Zame so otroci ogledalo družbe. So jasni, odkriti, spontani in v odgovoru pristni. Pogosto me spravijo v smeh. Smeh je zame pomembno vodilo skozi življenje. Kar pa otroci tudi dobro znajo, je, da hitro odpustijo. Sporočajo nam, da je tudi konflikt le del življenja. Če je mimo, je mimo in lahko ga pustimo v preteklosti. To sem se naučila od otrok.
Lepo je videti, kako se otroci razvijajo. V Bilčovsu seveda vse poznam. Zanimivo je kasneje videti, kaj so vzeli s sabo iz otroštva. Ta proces je zelo napet.
Otroci mi pogosto dajo umetniške impulze. Vodijo me na poti, ki jih mogoče sama ne bi našla. Pa tudi iz vsakdanjega dela z njimi in iz njihovega razvoja veliko vzamem s sabo.
Delamo vedno tudi paralelno v nemškem jeziku in zato moraš tematiko za slovenščino prikrojiti. Žalostno je, da do danes nimamo primerne izobrazbe v slovenskem jeziku.
Skupaj z Ivano Stefaner-Weiss ste napisali dva strokovna priročnika za predšolsko vzgojo – prvi in drugi del »En, dva,tri – leto se vrti«. Zakaj ste se odločili izdati ta dva priročnika?
Že kot mlada pedagoginja sem skušala sprožiti impulz, da bi vzgojiteljice in vzgojitelji izdajali slovenske priročnike. S takšnimi viri lahko namreč olajšaš mnogim delo na dvojezičnem območju. Delamo vedno tudi paralelno v nemškem jeziku in zato moraš tematiko za slovenščino prikrojiti. Žalostno je, da do danes nimamo primerne izobrazbe v slovenskem jeziku. Dvojezični učitelji in učiteljice delajo tudi prakso v dvojezičnih šolah. Tudi mi bi potrebovali zagotovljeno prakso v slovenskih vrtcih. Predmete, kakršna je pedagogika, bi morali tudi poučevati v slovenščini. Posredovanje jezika v različnih predmetih bi moralo biti del naše izobrazbe.
Iz teh razlogov sva z Ivano začeli delati na priročniku v Bilčovsu. Sami sva vse napisali, poslikali in oblikovali. Razkrili sva, da obstaja tudi pri nas veliko bogastvo, treba ga je le zapisati in dati drugim na razpolago.
Priročnik vsebuje mnogo raznolikih metod – od pesmi do gibalnih iger. Kako vpliva pester zaklad različnih metod na otrokovo učenje?
Otroci vedo, kaj potrebujejo v procesu učenja. Če jim nudiš mnogo možnosti, si bodo izbrali sebi najbolj primerno. Delo vzgojiteljic in vzgojiteljev je tako široko postavljeno, da vedno delamo istočasno na več področjih. Petje, ritmika, telesni gib se na primer prepletejo z jezikovnim aspektom, saj jezik dojemamo s celim telesom. Besede so majhen del jezika – ostalo je naša mimika, naša govorica telesa, naše notranje slike itd. Otrok zna to še dobro brati. Mi odrasli se bolj reduciramo na tisto, kar slišimo.
Otroku moraš torej nuditi cel šopek možnosti. Zato je ta poklic zame tudi tako raznolik in napet. Potrebuješ mnogo spontanosti in kreativnosti. Jaz učim njih, oni pa mene, zato mi je ta poklic po toliko letih še vedno izziv in nova spodbuda.
