Človek moraš biti zadovoljen

Stanko Thaler se je 11. novembra 1935 rodil na Komlju pri Mikcu, kjer je tedaj kot služkinja delala njegova mama Julijana, rojena Maurel. Stanko je imel še polbrata Franca, sestro Pavlo in brata Karla, ki so že vsi pokojni. Živi le še najmlajša sestra Milka. Družina je prva leta živela v skromni, enosobni leseni hišici v Komeljskem grabnu. Stanko Thaler se še dobro spominja dogodka maja 1945, ko je v bližini Thalerjeve hiše eksplodiralo strelivo, ki so ga tam pustili vojaki. Življenje je izgubilo pet nedolžnih fantov, najmlajši je bil star komaj šest let. »Zvečer je strašansko poknilo in tiste fante je strgalo, da od njih ni ostalo skoraj nič. Tudi jaz sem hotel iti tja, a mama je rekla, naj ne grem. Drugače me ne bi bilo več,« pravi Stanko. Eksplozija je bila tako močna, da je Stanka in sestro Milko, kljub sto metrov oddaljenosti, vrglo na hrbet. Domača hiša je bila zaradi eksplozije tako hudo poškodovana, da so morali eno leto živeti pri teti v Čirkovčah. Kasneje se je mati z otrokoma Stankom in Milko preselila v barake v Pliberk, ker ni več hotela živeti v »burni bajti« v Grabnu, kjer je ostal oče Aleks. Stanko je obiskoval šolo na Humcu. »Nismo imeli dosti oblačil, dokler ni padel sneg, smo hodili bosi. Ker nismo imeli rokavic, mi je mama pozimi doma skuhala krompir, ki mi je na poti v šolo grel roke. V šoli sem ga pojedel.« Med vojno je učitelj otrokom ukazal: »Deitsch reden!«, čeprav nihče ni znal nemško. Že po desetem letu starosti je Stanko ves čas služil kot pastir pri kmetih. 

Kot šestnajstletni fant se je odpravil v Dorn­birn, kjer je sprva delal na gradbišču, kasneje nekaj let z bratom v pivovarni Mohrenbräu. Vedno se je želel vrniti domov. Zaposlil se je pri Jeschu v Nonči vasi, pred upokojitvijo pa je delal na Koroškem za gradbeno podjetje. Stanko je spoznal ženo Ivanko, rojeno Gartner, ki je bila z Gorenjskega, ko je sezonsko delala pri teti v gostilni Breznik v Pliberku. »Prišla sem na obisk in so me kar obdržali. Potem me je pa še Stanko zavohal,« se nasmehne Ivanka. Poročila sta se leta 1965 v nevestini domovini, blizu Škofje Loke. 

V Nonči vasi sta kupila parcelo in si zgradila hišo: »Sami smo mešali beton. Po cement sem šel tudi s kolesom. Les za ostrešje sem `nafehtal´ v okolici od kmetov. Ko smo se vselili v hišo, smo bili srečni in zelo zadovoljni.« Rodili so se otroci Slavko, Karlej, Štefan, dvojčka Marko in Bernardka ter najmlajši Daniel. Otrokom sta omogočila šolanje in študij: »Sva morala kar šparati, a vse je šlo. Človek mora biti zadovoljen.« Slavko je postal duhovnik, starše še danes rad obišče. »Že kot šestletni fant si je postavil oltar, povabil prijatelje in igral župnika. Kmalu sva vedela, kaj si želi postati,« se spominjata starša. Za vse otroke sta zelo hvaležna. Težko pa je bilo, ko je leta 2006 pri nesreči izgubil življenje sin Marko. Ko si je gradil hišo, ga je zasula zemlja. »Brez vere tega ne bi prestala. Če grem na britof, si še danes mislim, da to ni mogoče,« pove Ivanka. »Imeli smo lepe trenutke, pa tudi zelo hude,« pove Stanko. Kaj ju danes veseli? »Bogu sva hvaležna, da sva zdrava. Da se še lahko pogovarjava.« Ponosna sta na pet vnukinj, ki govorijo slovensko. »Pomembno nama je bilo, da znajo otroci slovensko, kot midva. So pa tudi ljudje, ki otrokom ne privoščijo, da bi se naučili še enega jezika,« menita Stanko in Ivanka Thaler. Vnukinje rada povabita na kosilo.