Profesor Peter Svetina je življenje zapisal leposlovju. Z njim se ukvarja znanstveno kot profesor na Inštitutu za slavistiko celovške univerze, pa tudi v svojem prostem času, ko se predaja prevajanju, predvsem pa ustvarjanju otroške oz. mladinske literature. Za svoje delo je prejel številne nagrade, zato nas je zanimalo, kako se loteva dela in kaj ga navdihuje pri pisanju.

Kako se je začela vaša ustvarjalna pot? 

Peter Svetina: Že v osnovni šoli sem rad prevajal – kar tako zase, npr. detektivke iz srbohrvaščine ali Humoreske Marka Twaina – potem pa mi je oče prevode še lektoriral. Rad sem si tudi izmišljal jezike in v njih »žlobudral«.

Doma smo imeli veliko knjig, pomembni pa so bili ljudje okoli mene. Ela Peroci je bila službena kolegica moje mame, Jože Snoj pa očetov kolega. Zelo veliko se je razpravljalo o leposlovju, te teme so me vedno spremljale in vse to je nekako prešlo v pisanje.

Zares pisati sem začel v študentskih letih. Takrat sem se večkrat umaknil v Idrijo, kjer ima mama staro hišico. Prevajal sem poezijo, prevode pa mi je popravljal moj profesor Tone Pretnar. Pesniške oblike iz prevodov pa sem preizkušal tako, da sem tudi sam kaj spesnil: pisal sem pozdrave v verzih. V tem času sem nekaj besedil objavljal v otroških revijah, prva otroška knjiga pa je izšla leta 1999: o Mrožku, ki si ni hotel striči nohtov.

Prejeli ste številne literarne nagrade. Katera nagrada vas je najbolj razveselila, morda tudi presenetila?

Zelo sem se razveselil informacije, da sem se predlanskem znašel med šestimi finalisti za Andersenovo na­grado. Zdelo se mi je kot znanstvena fantastika, da se med finalisti za to ugledno mednarodno priznanje znajde avtor ali avtorica tako majhne literature. 

Seveda se nagrad vedno veselim, je pa tako, da sem večkrat kar malo v zadregi, ker sem dal na razpolago le svoj čas, svoja ušesa, glavo in roke.

Zares velika nagrada pa se mi zdi, če me otrok obdari s svojo iskrenostjo in domišljijo. Nekoč mi je v Konstanzu hčerka kolegice pripovedovala o šoli, kjer so se pogovarjali o bogu. Maruška mi je zaupala, da ne ve natančno, ali bog ima roke ali ne. Otroci imajo sposobnost, da se potopijo v svet fantazije. Ne pretvarjajo se, zato je njihova pozornost res prava nagrada.Ta dogodek – daleč od akademskega sveta, vendar poln iskrenosti in neomejenosti otroškega doživljanja – je sprožil nastanek pesmi Molitvice s stopnic. 

Kdo je sposoben ustvarjanja pravljic? Kaj potrebuje avtor(ica)?

Bil sem v žiriji za natečaj »Lahko noč, otroci« in dobili smo približno tisoč prispevkov, torej tisoč spodobno napisanih pravljic. Ugotovil sem, da pomisleki odraslih, da ne znajo povedati svoje pravljice, ne držijo. Mislim, da si zna pravljico izmisliti vsak, da je to nekaj naravnega, česar z leti ne izgubimo. Ta misel je zame zelo sproščujoča in pomirjujoča.

Za koga pišete? Imate v mislih določeno publiko?

Ponavadi ne. V glavi imam samo osebo, torej junaka – otroka, živalico, neko podobo ali zvok. Ponavadi mojo domišljijo sprožijo čisto konkretne stvari in te mi nekako ostanejo v glavi, pri pisanju ne mislim na naslovnika.

Gibljete se med dvema svetovoma: živite v Sloveniji, kjer je prisotnost in raba slovenščine nekaj samoumevnega, delate pa na avstrijskem Koroškem, kjer se je za slovenščino treba vedno znova zavestno odločati, kjer jo je treba iskati in kjer je jezikovna kompetenca otrok pogosto še šibka. Ste že razmišljali, da bi ustvarjali specialno literaturo za koroške mlade bralce?

O tem sem že razmišljal, vendar bi potreboval jasna navodila, kar se tiče besedišča in slovničnih kategorij, da bi stvar bila tudi uporabna pri načrt­nem razvijanju jezikovnih kompetenc.

Pišete pretežno krajša ali daljša besedila?

Pišem predvsem pravljice in pesmi, torej krajša besedila. Včasih pravljice nastanejo hitro – samo pogledaš skozi okno, pa že imaš idejo, ki jo lahko takoj zapišeš, včasih pa idejo nosiš s seboj vse leto, pa še ne gre. Lani sem v času karantene za nečakinjo v drugem razredu vsak dan napisal eno pravljico. Zvečer sem pravljico prebral njej, potem pa še skupini prijateljev. Tako je nastalo štirideset pravljic. 

Ali ste tudi zdaj v procesu pisanja?

Preteklo leto sem napisal kratek roman Modri Portugalec o bratu in sestrici, ki se vozita s kolesom. Sestrica pade s kolesa in pristane v nekem drugem svetu, polnem zgodb, bratec pa jo išče. To je okvirna zgodba, znotraj nje pa je več mini zgodbic. Ko sem bil v San Sebastianu v Baskiji, pa sem napisal slikanico Raznašalka kruha. Kadar pišem, se rad umaknem v drugo jezikovno okolje, kjer ne mislim na obveznosti in na delo. Pred kratkim sem bil na Reki na Hrvaškem in napisal predstavo, ki jo bodo prvič zaigrali letos marca na 14. ljubljanskem festivalu kulturno-umetnostne vzgoje BOBRI, potem pa bo na programu v Mladinskem gledališču. 

Pri pravljicah imajo velik pomen ilustracije. Kdo določi ilustratorje vaših del?

Zgodi se, da predlagam ilustratorja ali ilustratorko, ker imam včasih občutek, komu bi nekaj ustrezalo, sicer pa je to odločitev urednika. V ilustratorsko delo ne posegam, sodelujem pa, če to ilustrator(ka) želi. Sem pa mnenja, da je treba dati možnost tudi mladim ustvarjalcem.

Zagotovo boste pisali še naprej …

Pisal bom, dokler bom imel kaj povedati.