Christian Zeichen: Rodil sem se na Kostanjah, torej bolj na robu dvojezičnega ozemlja, kjer še danes živim. Oče je bil najprej učitelj, potem pa ravnatelj ljudske šole na Kostanjah. Doživljali smo, kako je oče delal z otroki, kar nas je navdušilo, tako da se nas je od sedmih otrok kar pet odločilo za učiteljski poklic. Zaključili smo Slovensko gimnazijo, nato Pedagoško visoko šolo, potem pa šli vsak svojo pot.
Po zaključnem izpitu sem že po počitnicah prišel v Slovenji Plajberk, kjer sem ostal kar 20 let. Začel sem službovati in sem se vedno bolj vživel v to, kar mi je zelo pri srcu, in sicer da enostavno delam za skupnost, za srečevanja ljudi.
Če živi šola na vasi, zaživi cela vas. Ljudje delajo skupaj, si organizirajo praznike in skupnost dobi vrednoto. To je še danes tako: kjer se učitelji vživijo v vas, je vas zelo živa. To zamisel sem v Slovenjem Plajberku živel 20 let in jo nato prenesel na Lipo ob Vrbi, kjer sem delal 22 let.
Bila je velika razlika: v Plajberku sem bil v šoli sam, torej sem za večino ur in dejavnosti bil odgovoren sam, na Lipi pa sem našel zelo zavzet in kreativen tim, ki je z mano sprožil tisto, kar na Lipi zdaj živi: navdušili smo vaško skupnost, ki živi skupaj z otroškim vrtcem in šolo. Šola je zelo prisotna v zavesti domačinov. V preteklem šolskem letu smo npr. dobili atraktivno ponudbo iz Nemčije, da smo v šoli priredili cirkus, pri čemer so nam na pomoč priskočili starši in drugi vaščani in z nami postavili cirkuški šotor. Prav užival sem, ko sem videl, kako sodeluje cela vas. Videl sem, kako je pomembna aktivnost učiteljic in učiteljev.
Dvakrat na leto smo priredili tržnico, kjer šola sodeluje s kulturnim programom. Držali smo se načela, da vključimo domače kmete in tudi nekoga iz Slovenije in nekoga iz Italije. Uspelo nam je, da je to postala vaška stalnica. In ko smo imeli lansko adventno prireditev, je bila Irena Fonda tako navdušena nad našo šolo, da smo zasnovali čezmejni ekološki projekt za zaščito okolja in morja skupaj s partnerskima šolama v Sloveniji in z ribogojnico Irene Fonda. Projekt je vodila Elvira Sabotnik, predstavili pa smo ga na našem občinskem trgu, pa tudi v Sloveniji v Portorožu. Tam smo ves teden razstavljali in prodajali izdelke šolarjev in podarjene umetnine številnih koroških umetnikov. Izkupiček iz tega projekta bomo uporabili za financiranje šolskega projekta proti nasilju.
V preteklem šolskem letu smo dobili tudi več nagrad oz. odlikovanj. Od dežele Koroške smo dobili prvo mesto »nagrade zdravja« v kategoriji za šole, pa tudi priznanje kot »zdrava ljudska šola«. Posebej ponosen pa sem, da smo prva »modra šola« na Koroškem in v Sloveniji. Z našim čezmejnim projektom smo namreč sprožili vrsto ekoloških projektov, za katere se potegujejo šole širom Slovenije. Tako stvari rastejo.
Vedno sem rad hodil v šolo in sodeloval z različnimi ljudmi. Zdaj pa je prišel čas za nove ideje in za nove projekte. Zdaj se bom bolj sprostil, več potoval, predvsem pa več hodil po Krasu. Verjetno si bom priskrbel dobro kamero in poslikal lepote kraške regije in morda bo iz tega nastala kaka lepa kraška knjiga. Sicer pa bom »rajžal« po svetu in po hribih. Moja hiša stoji na takem kraju, da lepo vidim Karavanke in Julijce, ki me spominjajo, da bo treba spet enkrat iti na Triglav. Osredotočil se bom na stvari, ki so dobre zame in za mojo dušo. Samo na pozitivne stvari.
Večkrat sem razmišljal o tem, kako bi bilo, če bi na Krasu imel majhno hiško. In res sem odkril hišico, ki je še prava kraška, s starim ognjiščem. Leži v lepem kraju ob cerkvici in ima sončno jutranjo teraso, s terase za hišo pa se vidi Štanjel. Tam bi mi bilo všeč. Kras je svet, ki je še avtentičen. Ljudje radi pomagajo in so zelo prisrčni, čeprav je svet okoli njih kamnit. Ta svet me napolni z energijo. V pokoju bi rad ostal sproščen in duhovno gibčen. Zdaj bom imel čas za projekte, ki hranijo mojo dušo.
Iz rubrike Po Koroškem preberite tudi