Če ni v službi v Zadrugi, uživa na morju

Ko vstopim v enodružinsko hišo v Pliberku na Libuški cesti in mi vrata odpreta mama in hči, mi je takoj jasno, da sta tu na prvem mestu družina in povezanost. Obe me pozdravita z velikim nasmehom na obrazu in me povabita k mizi. Astrid Vranšak (31) se je rodila kot edina hči Monike Vranšak in Sigija Primožiča, pri čemer je bila ob rojstvu pri njej ugotovljena levostranska hemipareza, nepopolna ohromelost leve polovice telesa. Posledično je imela prvo terapijo že pri osmih mesecih. Od ergoterapije, logopedije in jahanja za ravnotežje je do danes ostala le še fizioterapija ob ponedeljkih. Največji podporniki Astrid Vranšak pa so bili in ostajajo njeni starši, ki so jo »preprosto naučili določenih stvari, ki jih potrebujemo v življenju« in ji vedno stali ob strani.

»Tri leta sem obiskovala vrtec v Pliberku. Potem sem kot običajno obiskovala osnovno šolo in po osnovni šoli sem ostala v srednji šoli.« Pred vstopom v šolo je prejela celovito podporo v obliki zgodnjega spodbujanja, kar ji je olajšalo ta korak. V osnovni šoli je imela ob sebi pomočnika učitelja. »Ko sem potrebovala pomoč, v kakšni kritični situaciji ali kaj podobnega, mi je preprosto pomagal.« Vendar je bil prisoten le pri glavnih predmetih, kot sta matematika ali nemščina. Na vprašanje, kateri predmet v šoli je bil njen najljubši, se Astrid nasmehne in odgovori: »Matematika – tako rada računam.« Po šolanju v Pliberku je Vranšak skoraj deset let preživela v dnevni delavnici (Tageswerkstätte) v Žitari vasi, ki deluje v okviru društva AVS – Arbeitsvereinigung der So­zialhilfe Kärntens, kjer ljudem z raznimi invalidnostmi omogočajo zaposlitev v dejavnostih, prilagojenih njihovim sposobnostim. Vranšak se je pri tem odločila za poklicno izobraževanje za elektronsko obdelavo podatkov (EDV), kjer se pri vsakodnevnem pisarniškem delu uporablja računalniška tehnologija. Nato je sledilo težko obdobje iskanja službe, obiskala je številne institucije za spoznavanje poklica, kot so avtomobilski saloni in tudi vrtec. Vendar do zaposlitve ni prišlo. »Mislim, da je to nesramno. Da se zaposluje tako malo ljudi s posebnimi potrebami. Pri tem pa nismo, kako naj rečem, neumni, kot vsi mislijo. (...) Poleg tega pa podjetja za ljudi s posebnimi potrebami dobijo subvencije, če jih zaposlijo.« Nazadnje je pot do službe prek svoje mame našla v Zadrugi v Pliberku, kjer je mama dolgo delala. V Zadrugi, ki je oddaljena le 20 minut hoje, je Vranšak od 6. oktobra 2020 zaposlena tri- do štirikrat na teden, pri čemer vidi službo kot »največjo motivacijo v svojem življenju,« in navaja, da je najsrečnejša v Zadrugi. V pogovoru pove, da ji je pri delu najlepše streči strankam, lepo urediti okvirje, pospraviti police in poskrbeti, da je vse čisto. Česar mnogi namreč ne vedo, je, da Vranšak vedno rada pomaga: naj bo to v Zadrugi ali doma pri gospodinjskih opravilih.

V prostem času se Vranšak rada sreča s prijatelji in igra karte, pri čemer se enkrat na teden sreča za igralni večer z znanci iz Velikovca, ki jih je spoznala prek očeta. Njena najljubša igra s kartami je Jolly, pri kateri je cilj kroga prijateljev doseči 1000 točk. »In tisti, ki nimajo tisoč, morajo razliko vplačati v blagajno. En cent na točko. Tako se pogosto zbere več, pogosto pa manj.« Pomemben del njenega vsakdana so tudi gospodinjska opravila, zlasti čiščenje in likanje, ki ju zelo ljubi in pravi, da brez njiju ne more živeti. »Ko je vse čisto in lepo po­spravljeno – to pomirja. Narediš enostavno nekaj za svojo samozavest.« Velik del njenega življenja pa je tudi družinski motorni čoln na hrvaškem otoku Cres, kjer se lahko sprošča in sonči. »Torej, če nisem v Zadrugi, sem na morju,« pove z nasmeškom. Čeprav je ženska v Zadrugi znana po svojem dobrem razpoloženju in nasmehu, ima tudi ona slabe dneve, ko se bori s svojo samozavestjo. Pri tem ji pomaga pogled v mobilni telefon, kjer se lahko pogovarja s prijatelji in vidi, da ni sama. 

Astrid Vranšak si želi spremembe v družbenem dojemanju oseb z ovirami, saj pravi: »Ljudje z ovirami niso taki, kot si jih mnogi predstavljajo – tudi oni marsikaj znajo, morda ne na enak način kot 'normalen' človek, a vendar znajo in niso neumni.« Kot drugo željo posebej omenja njihovo večjo vključenost v družbo in delovni svet, kolikor je to posamezniku mogoče. Za osebno prihodnost si želi neodvisnosti ter da bi še naprej živela v hiši, kjer je odraščala. Poleg tega bi rada ostala tako samostojna, kot je, in živela sama, če bo to zmogla.