»Če ne bi šla sedaj, ne bi vedela, kdaj«

Z nasmehom nam je povedala: »Če ne bi šla sedaj, ne bi vedela, kdaj bi šla.« Za prostovoljstvo v Angoli se je odločila, ker je opazila, da je sedaj ravno pravi trenutek – brez družine in otrok je imela svobodo, ki je morda kasneje ne bo več. Že od šolskih dni je sodelovala pri projektih IniciativAngola, preko katerih so zbirali denar za Afriko. Zato si je želela izkusiti življenje tam tudi v živo, onkraj slik in poročil. Prostovoljstvo je zanjo pomenilo možnost, da poveže svojo stroko z osebno željo. 

V jugovzhodnem delu Angole je pred njo vsak dan sedelo okoli 80 otrok. »Enkrat smo jih imeli 120, ampak nismo mogli čisto prav šteti,« se nasmehne in doda: »Nekateri so prvič imeli barvico v rokah, prvič risali pa vse.« V nekaj dneh so ponavljali angleške besede, plesali in peli. »Učila sem jih barve, številke, pa fraze kot 'My name is',« pravi. Najbolj pa so presenetili, ko so se v slovenščini naučili dveh pesmi – Ti moja rožica in Mi se imamo radi. »Že v treh dneh so znali obe pesmi,« pove z navdušenjem. »Bilo je zelo smešno in lepo za videti, ko so peli v slovenščini,« se spominja Simone. »To je nekaj, česar ne bom nikoli pozabila.«

Ko govori o svojem mesecu v Angoli, ji je najbolj ostal ta občutek, da vsak otrok veliko zmore. »Videla sem, da so otroci povsod zmožni. Slovenščine še nikoli niso slišali, pa so jo v nekaj dneh peli. To mi je pokazalo, da je vsak otrok sposoben, potrebuje le čas in potrpežljivost.« Spoznala je tudi, kaj je v življenju res pomembno: »Če imaš družino, vero, prijatelje in vrednote, potem lahko lepo živiš – tudi če nimaš veliko.«