Stefan Visočnik: Če je bilo kaj za pomagati, si pač pomagal

Stefan Visočnik se je leta 1973 rodil staršema Jožku in Mariji Visočnik, rojeni Podhovnik. Mama Marija se je iz Belšaka, iz prevaljske občine, primožila k Pušniku v Dob. Stefan ima še tri leta mlajšo sestro Silvio. Po trgovski šoli se je v Zadrugi izučil za prodajalca. Na otroštvo v Dobu ima lepe spomine, s sosedi so se dobro razumeli. Za vajeništvo v trgovini se je odločil, ker je hotel delati praktično in si zaslužiti prvi lasten denar. Dovolj je imel teorije, čeprav se mu v šoli ni godilo težko. Vajeništvo je zaključil po poldrugem letu, že med izobrazbo pa je delal v pisarni Zadruge. Po opravljenem vojaškem roku je dobil zaposlitev pri slovenskem podjetju Ledinek, ki mdr. proizvaja in trži skobeljne stroje (Hobelmaschine). Podjetje je odprlo postojanko v Avstriji, ki je bila tedaj že članica Evropske unije. To je olajšalo poslovanje, trženje in nabavo delov za stroje v Nemčiji in drugih državah EU. Stefan Visočnik je več kot 20 let ostal pri podjetju, kjer je bil pristojen za knjigovodstvo, nabavo, servisni oddelek in prodajo rezervnih delov. Potem je imel občutek, da je vsega malo preveč in je to delo opustil. V tem času je zbolela mama, ki jo je skupaj z družino oskrboval do smrti leta 2019. Skrb za svojce mu ni tuja, saj je tudi mama skrbela za očeta Jožka, ki je po daljši bolezni umrl že leta 2006. Pandemija kovid je bila zanj sreča v nesreči, dobil je novo službo na okrajnem glavarstvu, kjer je bil pristojen za iskanje kontaktnih oseb, da bi preprečili širjenje virusa. Zdaj že nekaj let dela pri Deželi Koroški, kjer je pristojen za pošto v hiši. Pevsko kariero je začel kot mlad fant pri Mladi Podjuni, kasneje se je pridružil še veliki Podjuni, kjer ni ostal tako dolgo. Približno 20 let že z veseljem poje pri moškem pevskem zboru Foltej Hartman, kamor ga je privabil Vladimir Nachbar. »Poklical me je in mi rekel, da pride pome. Nikakor mi ni žal, da sem se pridružil, med pevci se zelo dobro počutim. Všeč mi je družba in domača slovenska pesem.« Nekaj let je kot podajalec igral v podligi pri domačem odbojkarskem klubu. »Bil je hobi, družba je bila na prvem mestu.« Pri odbojkarskem klubu Aich/Dob je pomagal pri gostovanjih prve ekipe v kulturnem domu v Pliberku, v Šentpavlu ali na Prevaljah, pri pobiranju vstopnine, točenju pijač in podobno. »Če je bilo kaj za pomagati, si pač pomagal,« pravi. Kot namestnik tajnika v Slovenskem prosvetnem društvu Edinost je bil dolga leta vpleten v organizacijo Svaveje ute na pliberškem jormaku. »Bilo je naporno, a zame je bilo pomembno, da se uta ohrani in dela naprej.« Doma pri hiši ima še polje, na katerem prideluje nekaj zelenjave in krompir. »Kar zraste na lastni zemlji, je nekaj domačega. Dokler bom mogel, želim to tradicijo ohranjati.«

Dobovškim gasilcem se je pridružil že pri 18 letih, tam so bili tudi prijatelji in sosedje. Že nekaj let je zdaj namestnik poveljnika Miheja Müllerja. Po 40 letih so dobovški gasilci dobili novo moderno vozilo, ki ga je 24. maja slavnostno blagoslovil dekan Ivan Olip. Gasilci v Dobu imajo med 15 in 20 intervencij v letu, skrbijo pa tudi za vaško življenje, gasilsko veselico ali za pogostitev na žegnanju pri sv. Luciji. Imajo 42 aktivnih članov, med njimi so tri ženske. »To je pozitivno, ker vnašajo drug pogled na določene stvari.« Dobovški gasilci vabijo na prireditve z dvojezičnimi letaki. »Zame je to samoumevno, tako naj tudi ostane,« pove Visočnik.