Tinje 20. oktobra lani so motorji Ariane 5 pospešili 800 tonsko raketo iz evropskega vesoljskega izstrelišče Kourou v Francoski Gvajani proti vesolju. V konici 53-metrske rakete je bila sonda BepiColombo, skupni projekt evropske vesoljske agencije ESA in japonske partnerke JAXA, na poti proti Merkurju, soncu najbližjemu planetu našega osončja.

V pripravah zgodovinske misije je sodeloval tudi Marko (Marcos) Bavdaž, vodja Esinega oddelka za prihodnje znanstvene misije. Rodil se je leta 1961 slovenskim staršem v Braziliji, leta 1972 se je preselil s svojo družino v koroški Grebinj. Ker ni bil avstrijski državljan, zaradi tedanjih omejitev ni mogel obiskovati Slovenske gimnazije v Celovcu in je maturiral na gimnaziji v Velikovcu. Fiziko je študiral na Dunaju in jo zaključil z doktoratom. Z ženo Lidijo, Slovenko iz Amerike, in dvema otrokoma živi na Nizozemskem. O vesoljski misiji BepiColombo je Marko Bavdaž predaval v Domu prosvete v Tinjah.

Sonda BepiColombo bo na poti k Merkurju kar sedem let. Kje je sedaj in kaj jo čaka na poti?

Sonda je na elipsi okrog sonca in se oddaljuje od Zemlje. Je pa sedaj na podobni razdalji od sonca kakor mi. Čez kakšno leto in pol se bo vrnila proti Zemlji in v mimoletu izgubila hitrost. Tako bo začela »padati« proti Veneri. Mimo nje bo letela dvakrat, potem pa še šestkrat mimo Merkurja, da bo oddala energijo in prišla zadosti blizu sonca in v Merkurjevo orbito, kjer bo planet začela opazovati.

Merkur je soncu najbližji planet, z Zemlje sta ga obiskali šele dve sondi. Kakšne naloge bo imela BepiColombo?

Z Nasinima sondama Mariner 10 in Messenger smo izvedeli že veliko o Merkurju, dobili pa smo še več vprašanj. Zanima nas recimo, kako nastane Merkurjevo magnetno polje. To je zanimivo tudi za razumevanje Zemljinega magnetnega polja. Da to razumemo, moramo nadrobno izmeriti Merkurjevo obliko in njegove lastnosti, da lahko raziskujemo njegovo globino. Ugotovili smo že, da je veliko bolj gost kot pričakovano. Pričakovali bi 3,5 do 4 kile na liter, opazujemo pa 5,5 kile na liter mase, kar pomeni, da mora planet imeti veliko več železa in veliko večje jedro. Ker ima magnetno polje, mora jedro biti tekoče, kar bomo raziskovali s to sondo. Zanima nas tudi, če in koliko leda je v kraterjih na planetovih polih, kamor sonce nikoli ne posije. Vprašanj je veliko, ker veliki zemeljski teleskopi ne morejo gledati tako blizu sonca in smo zato odvisni od sond. Novost pri BepiColombu je, da se bo planetarni orbiter spustil v zelo nizko orbito, le nekaj sto kilometrov nad njim, tako da bomo lahko nadrobno kartografirali celo površino planeta. Hkrati je z nami še drug satelit, ki ga je prispevala japonska vesoljska agencija JAXA in ki bo raziskoval lastnosti magnetosfere.

Merkur je planet ekstremov, do 430 stopinj Celzija na sončni strani, na senčni pa do -170 stopinj. Prilagoditev aparatur tem razmeram je verjetno bil eden največjih izzivov v pripravi misije.

Morali smo specifično spremeniti naše testne naprave, da to okolje sploh lahko simuliramo. Morali smo razviti nove materiale in barve, ki zdržijo te temperature, in elektroniko, ki bo kos tako močnemu sončnemu žarčenju. Potrebne so bile tudi nove optike, na primer instrument, ki opazuje Merkur v rentgenski luči. Tako lahkih rentgenskih naprav dotlej še ni bilo. Narediti smo morali nova ogledala, ki so namesto milimeter debela samo še tri tisočinke milimetra. Uspelo nam je in to je prva optika tega tipa.

Danes smo vajeni, da na tujih vesoljskih telesih pristanejo tudi roboti, kakor na primer na Marsu ali na kometu Čurjumov-Gerasimenko. Zakaj ne bo roverja na Merkurju?

Ena mojih nalog je bilo vprašanje, ali bi lahko imeli tudi pristajalni modul. To smo raziskovali skupaj z Rusi, ki imajo največ izkušenj s sistemi za pristajanje. Smo pa na žalost morali ugotoviti, da tega v maso, ki jo imamo na razpolago, ne moremo vključiti. Vemo, kako bi naredili, nismo pa tega dodali sondi.

Sonda bo prišla v Merkurjevo orbito ob koncu leta 2025. Koliko časa bo misija potem še trajala in katere institucije so vključene v obdelovanje pridobljenih podatkov?

Znanstveniki so zaradi globalnega sodelovanja po vsem svetu, največje ekipe pa so seveda v Evropi, ker je to evropski satelit, in na Japonskem za japonski del. Sodeluje veliko podjetij in institucij, ki brez takih misij, ki prinašajo nove podatke, ne bi mogli napredovati v znanosti. Ob vsakem mimoletu sonde bomo dobivali podatke, intenzivna faza se bo začela ob prihodu v Merkurjevo orbito in bo trajala nekaj let. Sateliti po navadi delujejo veliko dlje, kakor je bilo načrtovano, o čemer se bo še odločalo. Doslej pa so njihovo uporabo še vedno podaljšali. 

Zaradi bližine soncu je Merkur z Zemlje težko opazovati, ker je nizko na obzorju. 11. novembra leta bo Merkurjev tranzit skozi sonce. Kako ga bo mogoče opazovati z Zemlje?

To je kar enostavno. Že z manjšim teleskopom se sončeva slika lahko projicira na papir in potem se vidi majhno piko, ki potuje skozi sonce. Predlagam, da se šole že prej pripravijo na to in to skupaj opazuje, saj je impresivno videti, kako soncu najbližji planet potuje mimo njega. Taka opazovanja so bila pred sto leti pomembna, da so lahko dokazali resničnost Einsteinove teorije relativnosti. Bojan Wakounig