Bredica Županc, upokojena šivilja iz Železne Kaple: »Mame sem se menda sprva bala«

Točno pred 80 leti sta trem Kuharjevim otrokom na božični večer v Lepeni družbo delali mladi domačinki, ki sta vzdrževali vez s partizani v hosti in bunkerjih. »Ko sva potrkala, je nastal preplah v hiši. Nekaj časa je trajalo, preden so naju prepoznali. Poleg tega sta bili v kuhinji partizanki Malka Oraže in njena sestra Vivodova Marica.« Tako se v svoji knjigi »Pesem in pelin mojih gozdov« sin Peter Kuhar (1929–2017) spominja snidenja s 13-letno sestro Zofko (1930–1993), 7-letnim Mihom (1937–2006) in eno leto staro Bredico.

Za mlajšega brata in sestrico je v odsotnosti staršev skrbela Zofka. Oče Peter je bil po anšlusu vpoklican v wermacht in je konec dočakal kot nemški vojak. Jeseni 1944 je mami, ki je pomagala partizanom, grozila izselitev in se je pridružila partizanom v Ljubnem, tako da so Kuharjevi otroci ostali sami. Helena je bila pozimi leta 1944 med skupino partizanov, ki jo je nemška vojska obkolila na Menini planini in ki se ji je po večdnevni kalvariji uspelo iz nemškega obroča prebiti v smer Kamniške Bistrice. Pri prečkanju istoimenske reke je naletela na svojega najstarejšega sina Petra, s katerim sta se podala na tvegano pot proti Koroški. »Vaša mama se je vse dni in vse noči žrtvovala, noge ima tudi že odprte, skrajni čas je, da svojo junaško mamo spraviš nekam na varno,« navaja sin Peter besede neznanega partizanskega oficirja. Čez Savinjsko dolino skozi sotesko Igla in požgano Solčavo sta mati in sin po enajstih dnevih hoje na božični večer dospela v domače grape in ugledala luč, ki je brlela v oknu Kuharjeve domačije. Na  pustno nedeljo  leta 1945 je gestapo aretiral mamo, na prostost je po zaslugi najstarejše hčere Zofke prišla 1. maja 1945.  

Ljudsko šolo je Bredica, kakor ji do danes rečejo vsi, ki jo poznajo, skupaj s 50 otroki iz Remšenika, Lobnika, Podpece obiskovala pouk v leseni Lepenski šoli, kjer jih je poučeval Rudi Vouk starejši. »Pri nas je bilo po vojni vse bolj trdo, mame sem se menda sprva bala. Prostega časa v otroštvu nismo imeli, saj nikoli ni zmanjkalo dela. Mama je bila priučena šivilja, oče kot tesar tudi ni veliko zaslužil. Tedaj je še vladala močna hierarhija in spoštovanje avtoritet, povsem na dnu smo bili mi, kajžarji. Spomnim se tudi otroških krst v naši bajti. Izdelal jih je oče, ki je pozimi svojo mizarsko delavnico preselil v hišo.«

Dolgoletna šivilja, pevka v cerkvenem zboru v Železni Kapli in članica SPD Zarja v dela polnem življenju ni imela veliko časa za pogled nazaj. Kar takoj je življenje v povojni, s sovraštvom, nezaupanjem in intrigami prežeti Železni Kapli zahtevalo celega človeka. »Kot slovenski šivilji mi v Kapli ni bilo lahko, saj so nemško usmerjeni Kapelčani menili, da bom ostala brez dela. Ena od strank me je očitajoče vprašala, 'Wirst lei Windisch reden mit deinen Kindern?'. Stranke so z naročili v salon pogosto prihajale pozno zvečer, da jih ne bi kdo videl. Ko so bile svat­­be, je bilo treba kar najhitreje sešiti tudi 20 individualno ukrojenih oblek naenkrat, zraven smo zidali naš dom, poleg tega je bilo treba poskrbeti za otroka in gospodinjstvo. Mož je skrbel za pet lovišč in ga skoraj nikoli ni bilo doma.« Bredica, mama Romana in Rosane ter večkratna babica se nasmehne ob moji pripombi, da takrat še niso poznali diagnoze izgorelost. Že 58 let je poročena z Ernijem Župancem, strastnim lovcem, katerega trofeje krasijo stopnišče  njunega doma. Erni je oče prvega slovensko pojočega lovskega zbora na Koroškem, Lovskega zbora Železna Kapla-Bela, ustanovljenega leta 1976. Bredica in Erni  sta se zaljubila kot pevca Zarjinega in cerkvenega zbora, pri katerem ona poje že 66 let. »Sploh mama je bila zelo kritična do cerkve, a mi je vedno pravila, kako je v arestu pela 'Marija, pomagaj mi, ne zapusti me'.«

»Dve leti pred smrtjo se je Zofka z možem iz Zgornje Avstrije preselila v Sele. Poklicala me je: 'Bredica, kdaj boš imela čas, toliko je tega, kar bi ti še rada povedala, jaz sem ja tudi tvoja mama.' A ko smo se z družinami srečali pri njej, smo peli in politizirali, pogovor pa je tekel o povsem drugih rečeh,« se zaustavi Bredica Županc in obriše solze. »Pogosto je mama ponoči sedela ob meni in mi pripovedovala, ko sem bila že povsem izmučena od šivanja, tako da si nisem kaj prida zapomnila. Žal mi je, da ji nisem mogla bolje prisluhniti, pa tudi za to, da je Zofka umrla, preden sva se lahko pogovorili. Tako še danes ne vem, kako je Zofki v zadnjih dneh vojne prišlo na misel, da gre do zaporov v Celovcu in se zlaže, da je oče padel za firerja, nakar so našo na smrt obsojeno mamo izpustili iz ječe.«   

Bredica je bila 40 let članica kapelškega župnijskega sveta. »Nemci so v meni sprva videli Erzslowenin, naši pa so me imeli za farno podrepnico, a na koncu so mi vsi zaupali.  Danes je vse drugače, glavni akterji nasprotovanja Slovencem so pomrli, pa tudi sama danes na svet ne gledam tako črno-belo kot pa v mladosti.«