Božič in obdarovanje: Kaj boste vi položili pod božično drevo?

Ina Krajger, dijakinja, Šmihel pri Pliberku: Za darila nimam predvidenih posebnih izdatkov, saj nimam na voljo veliko denarja. To rešujem s tem, da podarim kako svojo stvar, ki je sama ne potrebujem več. Poleg tega v Celovcu deluje Together Point, kjer lahko plačaš, kolikor zmoreš, zato jih pogosto obiščem. Prijatelji, družina in znanci brez posebnih pripomb sprejmejo moja darila iz druge roke, saj se gibljem v krogih, kjer nihče ne reče, hej, kaj pa je to, ampak so ljudje veseli, da mislim nanje. Včasih tudi kaj narišem ali napišem osebno pismo. Med darili, ki sem si jih vedno želela, se spomnim tiskalnika, ki sem ga vedno spet potrebovala za šolo. Lansko leto mi ga je podarila mama, tako da je prav ta tiskalnik moje najljubše darilo. 

Jona Zeichen, študent, Kostanje: V zadnjem času sem začel izdelovati osebna darila, znam namreč vezati knjige, rad pa tudi rišem in slikam. Skratka, svoja darila nameravam izdelati sam, kar je tudi s finančnega vidika ugodneje, saj sem še študent, klasično vedno na tesnem z denarjem. Ni pa denar odločilen, saj sem se doslej tudi sam najbolj razveselil osebnih, ročno izdelanih daril. Seveda so lepa tudi kupljena darila, ko vidiš, da je nekdo razmišljal o tem, kaj bi se mi dopadlo. Še ljubša pa so mi darila, pri katerih se vidi, da je nekdo sedel doma in je sam kaj izdelal. Med darili, ki sem si jih želel, pa jih nikoli nisem dobil, se dobro spomnim posebnega seta lego kock, ki se ga danes ne izdeluje več. 

Dunja Hribar, zaposlena, Šentprimož: Stresa z darili nimam, saj vnaprej gledam in razmišljam o tem, kaj bi komu podarila. Darila večinoma kupim in jih ne izdelujem sama, letos sem za obdarovanje naše velike družine, prijateljev in znancev namenila okoli 700 evrov. Med letom skušam biti pozorna na to, kaj si kdo od bližnjih  želi in temu ustrezno kupim darilo. Sicer pa podarjam veliko drobnarij, recimo koledarjev, ki jih izdelamo deloma tudi sami doma. Iz otroštva se spomnim, kako zelo sem si želela drsalke, ki sem jih nato tudi zares dobila. Neizpolnjenih želja v smislu daril nimam tudi zato, ker sem odraščala v času, ko ni bilo vsega tako v izobilju, kot je danes. Marsičesa v otroštvu nismo poznali, redko smo bili v trgovinah z igračami, tako da si bil vesel vsega, kar je bilo novega. 

Lorenc Novak, zaposlen, Železna Kapla: Z darili se ne obremenjujem preveč, res pa je neprijetno, če dobiš občutek, da so prazniki pred vrati in imajo vsi zame darila že pripravljena, jaz pa zanje ne. Nato se vedno poskušam malo sprostiti, saj je zame pri praznikih bolj od obdarovanja bistveno to, da se srečamo z družino in prijatelji. Kot otrok sem imel veliko želja, spomnim se, kako sem si želel avtomobil na daljinsko upravljanje, sanke, posebej pa še radio za svojo otroško sobo. Z nečakom sva nekoč za božič dobila mizo za namizni nogomet, s katerim sva imela ogromno veselja. Ko sva ga dobila, sva preigrala kar celo prvo noč. Na denar pri darilih ne gledam preveč, a imam svoje meje. Moja mama bo za božič podarila 40 parov nogavic, ki jih je sama spletla, pri aranžiranju ji pomagam z zavijanjem in s spominki. 

Milena Stern, dijakinja, Rikarja vas: V naši družini je na prvem mestu srečanje in ne darila. Sama sem letos nakupila darilo v vrednosti kakih 70 evrov. Imamo namreč sistem obdarovanja, pri katerem  vlečemo listke z imeni, vsak podari eno darilo izžrebani osebi, sama sem letos dodatno kupila še darilo za svojo sestro. Po tem sistemu se letos že drugič obdarujemo in moram reči, da to dobro deluje, saj vsak nekaj dobi, posamezniku pa ni treba skrbeti za darila za vse. Med darili, ki jih ne bom pozabila, je izlet z mamo, ko sva šli zajtrkovat na Štalensko goro, to je bilo res lepo doživetje. 

Marcel Blajs, zaposlen, Celovec: Sem tak tip, da dam drugim denar, največkrat mami, ki gre nato kupit darilo. Imamo božično žrebanje, tako da mama točno ve, kaj mora kupiti. To deluje tako, da na spletni strani, na kateri vpišeš imena, stran pa določi, kdo koga obdaruje. Limit za darilo je 50 evrov. Tak sistem obdarovanja imamo, odkar se spomnim. Med darili, ki so mi najbolj ostala v spominu, pa so ročno izdelani predmeti, ki mi jih je podaril bratranec. Ko sem bil star 17 let, nisem bil najbolj zadovoljen s parom nogavic, danes pa se takih praktičnih daril veselim in jih razumem.

Irena Selan, upokojena, Celovec: Zame nakupovanje daril ne predstavlja nikakršnega stresa, ker se na obdarovanje dobro pripravim. V pomoč mi je, da dobro poznam svoje domače, bližnje in prijatelje, tako da lahko na podlagi tega, kar si želijo, izbiram darila. Nekatera darila pripravim  tudi sama, recimo piškote, svoja darila tudi sama aranžiram, s čimer imam veliko veselja. Z darili tudi nimam prevelikih stroškov, saj znam poiskati taka, ki so kvalitetna in so obenem, če jih kupiš  prej, recimo novembra, tudi cenovno ugodnejša. Če darila doma vsaj sam zaviješ v lep darilni papir, s tem tudi nekaj prihraniš, hkrati pa si inovativen. V mladosti sem si zelo želela namizno igro Človek, ne jezi se, ki sem jo nato tudi res dobila. Igrala jo je cela družina, to so res lepi spomini na naša skupna druženja za novo leto, pa tudi vedno, ko smo imeli čas. Ta igra nas je pravzaprav združevala, zato mi je to darilo izmed vseh, ki sem jih dobila, res posebej pri srcu. 

Mirko Lepuschitz, zaposlen, Ščedem pri Šentjakobu: Vsako leto se trudim, da bi prej začel s pripravami na obdarovanje, konec koncev pa nekaj dni pred božičem začnem iskati in tekati naokoli za darili. To je danes malo lažje, ko je marsikaj mogoče naročiti od doma po spletu, recimo kake vstopnice za koncert ali predstavo, ki jih niti ni treba pošiljati po pošti, ampak jih samo natisneš doma. To mi je v zadnjem času zelo olajšalo stres, ki sem ga prej imel z obdarovanjem. Manj sam izdelujem, kvečjemu da oblikujem kako voščilnico. V mojem otroštvu je bilo za starše težko z darili, saj nas je bilo pet otrok pri hiši, tako da so bila darila bolj praktična, recimo kak pulover ali nogavice, pa še kaj sladkega zraven. Električne železnice ni bilo nikoli med darili, med željami pa že, tako železnico sem kasneje podaril svojemu sinu. Zoprna plat teh bolj skromnih in praktičnih daril je bila v šoli, kjer so se darila velikokrat primerjala med seboj. Tam so sošolci govorili o stvareh, o katerih niti sanjal nisem, jaz pa nisem vedel, s čim bi se lahko pohvalil.

Jozej Urank, upokojen, Encelna vas: Po pravici povedano sam ne kupujem daril, veliko srečo imam, da to prevzame moja žena. V naši družini žrebamo darila, vrednost je omejena na 30 evrov, vsak podari samo eno darilo enemu članu družine. Sodelujem pri tem žrebanju, tako da me je kar malo sram priznati, da tudi moje darilo priskrbi žena, ki ima roko za to. Moje to ni, plesti pa tudi ne znam, da bi sam kaj izdelal. Tudi ko gre za rojstne dneve mojih prijateljev, je ženi bolj kot meni jasno, kaj si kdo od njih želi ali potrebuje. Nekoč je bilo igrač malo, želeli smo si marsikaj, dobili pa nov pulover, sanke ali čevlje, kar pa je tudi lepo. Za moje starše je bil božič predvsem verski praznik.   

Marija Weber-Ogris, zaposlena, Želuče: Dodatnega prazničnega stresa z darili nimam več, odkar so otroci odrasli. Tudi priprav je manj. V šoli z otroki praznujemo advent in ustvarjamo okraske, daril pa ne izdelujemo, saj darila otrokom prinaša božiček, ne starši. Doma se obdarujemo z manjšimi darili, nikakor pa ne sme pod jelko manjkati knjiga za vsakega družinskega člana. Najlepše je, ko se mladi vrnejo z Dunaja, da smo vsi doma, sorodniki in širša žlahta so blizu, tako da imamo za praznike več časa drug za drugega. Odrasla sem v veliki družini, tako da so bila darila v mojem otroštvu bolj praktična, a smo se razveselili vsakega darila. Obdarovanje v moji mladosti med letom ni bilo običajno, za božič pa smo večinoma dobivali potrebščine za šport ter šolske in izvenšolske aktivnosti.  

Hildegard Potočnik, upokojena, Pliberk: Z darili se ne obremenjujem več, saj bližnjim in prijateljem najraje podarim svoj čas in družbo. To ni bilo vedno tako, ampak za nakupovanje daril tudi prej, ko sem bila še samostojna cvetličarka, nisem imela časa. Moja družina je z obdarovanjem prenehala, ko so otroci odrasli. Ko so bili še majhni, so seveda dobili darila, odrasli pa se med seboj nismo obdarovali. Pred kakimi 20 leti je teta mojega moža dejala: »Ampak Fritz ti bo gotovo kaj podaril, tako da mora biti pod jelko kako darilo tudi zanj.« Ko sem prišla domov, sem pod jelko res zagledala majhen zavitek od svojega moža. Mislila sem si, da mu moram pod jelko dati vsaj kuverto z denarjem, nato pa sem odprla njegovo darilo. V njem je bilo deset srečk, o svojem darilu je mož menil, da je bilo potrebno, saj je sicer pod jelko vse preveč prazno. Iz svojega otroštva se tudi ne spominjam kakih posebnih želja, občutek pa imam, da mi nikoli ni nič manjkalo. 

Dorica Lesjak, upokojena, Goselna vas: S sinom živiva sama v hiši, tako da se za božič medsebojno obdariva. Ker gre za eno darilo, z njim nimam preglavic. Včasih smo se obdarovali tudi med brati in sestrami, a smo s tem nehali, saj ima vsak svojo družino. Pri darilu za sina gledam na praktičnost, najraje pa mu podarim kak dobropis. Sin me večinoma pobara, kaj potrebujem in kaj si želim. V otroštvu sem božič praznovala s tremi sorojenci, mama in atej sta vedno poskrbela za lepo vzdušje in darila. Med darili, ki jih ne bom pozabila, je bila majhna igralna kuhinja, morebiti sem bila star osem let. Ko sem jo videla, sem jo silno želela imeti, cena zanjo je bila cel rožni venec, ki sem ga zmolila doma, in kuhinjo sem tudi dobila.