Ljudska iniciativa Black Voices se je zapisala boju proti rasizmu. Mladi aktivisti in aktivistke so sestavili katalog zahtev, ki tematizira strukturalni rasizem na številnih življenjskih področjih, kot so šola, trg dela ali zdravstveni sistem, in predlaga ukrepe za izboljšanje položaja. Če ljudska iniciativa zbere potrebno število podpisov, bodo nacionalni akcijski načrt proti rasizmu ter zahteve obravnavali v državnem zboru. Potrebno je še približno 67.000 podpisov. Ljudsko iniciativo lahko podpišete do 6. maja na občinskih uradih.
Ljudska iniciativa se je razvila iz gibanja Black lives matter. Iniciatorji demonstracij Black lives matter ter drugi aktivisti in aktivistke smo razmišljali, kaj bi lahko še storili.
Dinamika v družbi je bila tedaj neverjetna. Javno se je govorilo o rasizmu ter o aspektih in problematikah, povezanih z rasizmom. Tega zanimanja javnosti nismo hoteli izgubiti in tako je nastala ideja za ljudsko iniciativo. Ljudska iniciativa se imenuje Black Voices, ker se je razvila iz protestov BLM, toda potem je vključila še druge PoC (People of Color) skupnosti in se bori proti raznim vrstam rasizma. Z ljudsko iniciativo hočemo spodbujati politične procese in ukrepe v smer antirasizma.
Že prej sem bil politično aktiven. Bil sem del AKS na Dunaju. Delo v organizaciji me je močno zaznamovalo. AKS je organizacija dijakov in dijakinj za dijake in dijakinje, spremlja jih in podpira. Važno je, da se vsakdanjik dijakov in dijakinj obravnava družbenopolitično in ga naredi vidnega. Tudi v šoli mladina doživlja seksizem, rasizem, klasizem itd. O tem se lahko v organizaciji razmišlja in izobražuje, nato pa se izdelajo koncepti za spreminjanje razmer. To so bili vzroki, zakaj sem se pravzaprav pridružil organizaciji. Moje težišče pri AKS je bil antirasizem. Organiziral in vodil sem delavnice, sodeloval sem tudi pri različnih akcijah. Zaradi tega sem bil v stiku z ljudmi, ki so bili od vsega začetka sodelovali v organizaciji ljudske iniciative. Tako sem nekako zdrsnil v ekipo Black Voices.
Mislim, da je pomembno to zahtevo formulirati. Te točke je treba natančno razložiti in posredovati naprej. Mnogi, ki na primer uporabljajo besedo »diversity« oz. diverziteta v podjetniškem kontekstu ali v institucijah in jo zelo poudarjajo, se ne zavedajo, kaj ta pojem vse pomeni. Očividna je ta tematika na primer pri temi reprezentacije. Mnogi Avstrijci in Avstrijke se ne vidijo reprezentirane v javni podobi države, ker jim zaradi kakšne značilnosti, na primer zunanjosti, odrekajo status »domačina«. Ne vidijo jih kot »prave Avstrijke in Avstrijce«, ker ne ustrezajo podobi, ki jo imajo prebivalstvo in javne strukture o tipičnih državljanih. Reprezentacija je važna – v institucijah, v politiki, v medijih itd. V politiki pogosto vidimo, kaj pomeni, če nihče iz BIPoC (Black, Indigenous, People of Color) skupnosti ni prisoten in diskutirajo in odločajo le osebe, ki večinoma niso senzibilizirane za temo rasizem. To pomanjkanje različnih perspektiv močno zaznamuje politiko in je opazno tudi v aktualni politiki.
Prva točka je gotovo učni načrt. Glede izobraževanja zahtevamo vključitev postkolonializma. Postkolonializem se ukvarja z zgodovino in posledicami kolonializma in imperializma. Važno je seznaniti učence in učenke s to zgodovino in jim pokazati, kako še vedno vpliva na našo družbo. Šola naj bo zares inkluzivna skupnost. Z zgodnjo senzibilizacijo lahko nasprotujemo vsakdanjemu rasizmu. Otroštvo in mladost sta pogosto zelo težavni fazi življenja. Mobing je resen problem. Treba se je naučiti spoštljivega ravnanja z drugimi. Otroci pogosto niti ne zaznajo, da je kakšna njihova izjava ali kakšno njihovo dejanje rasistično, prizadeto osebo pa vseeno rani. Z delavnicami in specifičnim poukom lahko na vsak način olajšamo vsakdanjik oseb, ki jih prizadeva rasizem.
Tudi učitelji in učiteljice so, namerno ali nenamerno, rasistični in uporabljajo stereotipe. Pokazalo se je na primer, da se učitelji in učiteljice nagibajo k temu, da slabše ocenjujejo osebe, pri katerih nemščina ni njihov materni jezik. Če hočemo vključiti koncept postkolonializma v pouk, je važno, da senzibiliziramo in izobrazimo za to tudi pedagoge.
To sem sam doživel in lahko rečem, da je deloma zelo naporno. Naenkrat imaš nalog za izobraževanje celotnega okolja. Od Afroavstrijcev se na primer pričakuje, da bodo vedeli vse o Afriki – o vseh afriških državah – čeprav so Avstrijci. Včasih se moram res smejati. Toda ta pričakovanja ustvarjajo tudi pritisk. Tudi sam sem ga občutil. Začneš razmišljati o tem in dobiš vtis, da bi moral vse to vedeti, čeprav te teh stvari nihče ni učil. Imaš le možnost, da se pogovarjaš z drugimi, ki so imeli podobne izkušnje, ali pa se pozanimaš in rešerširaš na lastno roko.
Mislim, da je treba spremeniti aktualno mišljenje. Na to tematiko ima populizem politikov velik vpliv. Posebno v migracijskem kontekstu postulirajo nemščino kot edino merilo za jezikovno kompetenco. Namesto da bi dojemali materne jezike kot nekaj dragocenega, kot resurse otrok, pa zmanjšujejo njihovo vrednost in jih zaznamo kot nekaj slabega. Jeziki pa so vendar dobrina družbe!
Strategije za spreminjanje mišljenja so na primer težiščno delovanje z ozirom na te točke. To tudi vključuje izmenjavanje oseb iz večinskega prebivalstva in oseb iz različnih skupnosti. Tako lahko nastane nekaj novega.
Posledica je, da je diagnoza zdravnikov ali zdravnic pogosto napačna. Pri kožnih boleznih se to dogaja na primer zelo pogosto. Bolezni ne zdravijo pravilno in stanje se poslabša. Prijatelji so mi pripovedovali, da grejo včasih v drugo deželo, da dobijo pravilno diagnozo. Zahtevamo torej širša izobraževanja in raziskovanja na zdravstevenem sektorju.
Po eni strani obstaja v policijskem aparatu mnogo korupcije. Po drugi strani te kot BIPoC osebo uradna mesta včasih enostavno ne vzamejo resno. Posebno pritožbe zaradi rasizma pogosto nimajo nobenih posledic za storilca. V skrajnem primeru obstaja možnost, da pripetljaj prijaviš na osnovi človekovih pravic, ampak tega noče vsak storiti. Zato zahtevamo, da se ustanovi izven notranjega ministrstva mesto za kontrolo in pritožbe. To pisarno naj vodijo strokovnjaki, ki so BIPoC osebe.
Na splošno pa je tudi treba kritično reflektirati prakse policije, ki so namreč deloma zares rasistične. V medijih se vedno znova pojavljajo poročila o škandalih policije – ne samo v Avstriji, temveč tudi na mednarodni ravni! Policisti morajo praviloma opraviti trening proti rasizmu, a vidimo, da ne pomaga veliko. Vse to kaže, da potrebujemo temeljno obnovo policijskih struktur.
Ustanovitev pisarne za pritožbe in kontrolo bi bila dober korak v to smer. Pred tem organom bi se morali zagovarjati policisti in policistke, ki so se vedli neprimerno.
Nacionalni akcijski načrt naj bi nastal v sodelovanju s strokovnjaki BIPoC in nevladnimi organizacijami. Centralno bi uresničili osnovno strukturo, potem pa bi bilo treba predelati načrte tako, da ustrezajo potrebam posameznih zveznih dežel. Zvezne dežele pa potem lahko razvijajo načrt še naprej. Ta bolj diferenciran dostop bolje reagira na specifične problematike v zveznih deželah. Na podeželju na primer prihaja relativno bolj pogosto do rasističnih napadov. V mestu je vidna večkulturnost v javnem prostoru bolj normalizirana.
Ljudska iniciativa Black Voices se zavzema za vse ljudi v Avstriji, ki trpijo zaradi rasizma. Odbor Black Voices večinoma sestavljajo Afroavstrijci in Afroavstrijke, ker je nastal iz BLM gibanja. Zato ne moremo govoriti za vsako vrsto rasizma. Lahko pa ustvarimo prostor in možnost, kjer lahko vse prizadete osebe govorijo zase. Ko je bila ustanovljena HÖR, smo na primer imeli »takeover« našega računa na Instagramu. Začasno je odbor HÖR prevzel naš račun in je na ta način diskutiral o diskriminaciji Romov in Sintov.
Iz rubrike Po Koroškem preberite tudi