28-letni Igor Kraut je 31. januarja letos priplezal na vrh gore Aconcagua v Argentini, ki je s 6961 m najvišja gora izven Azije. Igor Kraut, doma iz Poltnikove družine na Bistrici pri Pliberku, nam je pripovedoval o tej izjemni pustolovščini.
Hoja na gore je Igorja Krauta že vselej fascinirala. Pri osmih letih sta z očetom bila že na Triglavu. Sam je med drugim bil že na Mont Blancu, če ima voljo in je na Koroškem, se je tudi že spontano podal na Veliki Klek: »Zjutraj sem šel z avtom do Kalsa, potem pa peš na vrh Velikega Kleka in nazaj. Zvečer sem bil spet doma, ker je bila v Šmihelu maša za babico.« Posebnost Igorja Krauta je, da na gore hodi sam: »Prednost v tem je, da si svoj tempo določiš sam.« Svoj način hoje na gore opisuje Kraut kot »alpinski stil«. To pomeni, da skušaš priti sam in s čim manj opreme, brez posebne logistike in v najkrajšem možnem času na vrh gore. Prvi pogoj je, posebno v zelo visokih gorah, da si telesno v izredno dobrem stanju, streniran in da imaš dovolj izkušenj. Igor Kraut: »Ponavadi greš na goro, kot je Aconcagua, s skupino okoli desetih ljudi. Ti imajo voditelja in nosilce, ki ti nosijo hrano, vodo in plin in ti postavljajo šotor.« To pa za Krauta nikakor ne bi prišlo v poštev: »Če so problemi, jih rešim sam, le to je zame edini pravi način premagovanja gora.« Pri tem stalno išče meje telesa in psihe: »Najbolj všeč mi je, če vidim, kaj sam zmorem in česa sem sposoben. Seveda je tak šport povezan z riziki, ki pa se jih da kalkulirati. Moraš biti pripravljen in na poti početi le to, kar zmoreš. In če ne gre naprej, moraš imeti tudi pogum, da se obrneš in greš nazaj.«
Na najvišji gori sveta izven Azije
22. januarja je Igor Kraut prispel v mesto Mendoza v Argentini. Goro Cerro Aconcagua je izbral za cilj, ker je ena izmed »sedmih vrhov« (ang. Seven Summits), to so najvišje gore na posameznih celinah. Z izjemo gora v Aziji je Aconcagua s 6961 m najvišja na svetu. Da sploh lahko greš na Aconcaguo, je potrebno imeti »permit« (dovoljenje) in zdravstveno potrdilo argentinskega zdravnika, da si telesno v dobrem stanju. Šele ko je te birokratske zadeve uredil, je lahko šel naprej. »Samo to dovoljenje in potrdilo zdravnika staneta približno tisoč evrov,« pravi Kraut.
Svojo pot je Kraut začel 25. januarja v nacionalnem parku ob vznožju gore Aconcagua na višini 3000 m, do vrha gore je pet višinskih kampov. V kampih je srečal druge skupine pohodnikov, ki imajo vso logistiko in pomagače. Na poti je bilo vedno manj vegetacije, na splošno je območje zelo suho. Prišel je tudi v nevarno situacijo: Ko se je pripravljalo k nevihti, je bila nevarnost, da ga udari strela. »Palice in vse, kar je bilo iz kovine, sem takoj dal na stran. Dokler se vreme ni pomirilo, sem ležal na tleh,« pripoveduje Kraut. Posebno v višini si kot pohodnik zelo eksponiran, takih nesreč zaradi neviht je bilo že veliko, ljudje so izgubili življenje. »Po pol ure je bilo nevihte konec in lahko sem pot varno nadaljeval.«
Najbolj težavno na zadnjih metrih
Po petih dneh je prispel do točke na 6000 m nadmorske višine, kjer je, kot že v prejšnjih nočeh, prespal v svojem šotoru. »Tam je bilo huje, na tej višini tudi skoraj ne moreš več spati.« 31. januarja ob petih zjutraj je odšel proti vrhu, po dobrih štirih urah, ob pol desetih, je stal na najvišji točki. »Najbolj trdo in težavno je bilo na zadnjih metrih, tam mnogi drugi obupajo, vse te boli, vedno manj kisika je v zraku.« Ko je prispel na vrh, se je samo smejal in bil vesel. »Križ je na vrhu razmeroma majhen in skromen, videti je kot grob. Pogledal sem v daljavo in vedel, da mi je uspelo nekaj posebnega, nekaj velikega.« Približno eno uro je ostal na vrhu in čeprav je na poti do tja precej trpel, se je zgoraj počutil zelo dobro.
»Po šestih dneh sem prispel na vrh, kar je izredno hitro. Turistične ekspedicije za to pot potrebujejo dva tedna do tri,« nam ponosno pripoveduje. Le ena tretjina ljudi, ki se odloči za vzpon na Aconcaguo, pride tudi na vrh. Še istega dne je šel spet 3000 m navzdol do »base kampa«, ki je na 3400 metrih. »Moj pristop je, da sem čim manj časa izpostavljen nevarnosti višine, ki je posebno zaradi pomanjkanja kisika v zraku precejšnja.«
Pomanjkanje kisika v višini
Na najvišji točki gore je v primerjavi z dolino v zraku le še 40 % kisika. Prvi simptomi pomanjkanja kisika so glavobol in vrtoglavica. Lahko pa postane tudi smrtno nevarno, če pride do možganskih ali pljučnih edemov. To se je dogajalo tudi na Aconcagui: Na poti je Igor Kraut srečal mlado žensko z Dunaja. Kasneje je slišal, da je na višini 6500 m dobila težave in znake ohromelosti. Na srečo so jo lahko s helikopterjem spravili v dolino in v bolnišnico, kjer so ji rešili življenje. Kraut: »To se zgodi, če nisi v pravi meri aklimatiziran. Telesu je treba dati dovolj časa, da se lahko na višino navadi, zato sem na dan šel le 500 do 700 metrov v višino.« Ob tem si je stalno meril količino kisika v krvi in na tej podlagi odločal, če bo šel naprej ali vendarle eno noč prespal na določeni nadmorski višini.
Brez priprav ni uspeha
Na pohod se je pripravljal približno pol leta. Treniral je predvsem kondicijo, da se trup navadi na razmere, kjer je manj kisika v zraku. Treniral je s posebno masko, ki simulira višino. »Pomemben dejavnik je tudi močna psiha, da osamljen v šotoru na 6000 m ne obupaš.« Pripravljen je bil na temperature do –40 stopinj Celzija. Za to je potrebno imeti čevlje z več plastmi in posebna oblačila. Ta oprema je izredno draga in stane več tisoč evrov. »Z vremenom sem imel srečo. Bilo je približno –20 stopinj Celzija in veter je pihal s 50 kilometri na uro, vmes je le malo snežilo.«
Vso opremo in proviant je imel v nahrbtniku, vsega skupaj približno 30 kilogramov. Za hrano je s seboj imel posušene jedi, orehe, in rozine. S sabo je imel še šotor, medikamente, plezalno orodje ter plin za kuhanje in topljenje snega. »Če bi bil v nevarnosti, sem imel še funk-napravo. V primeru, da si tam na primer zlomiš nogo in nimaš pomoči, to pomeni smrt.« Velik izziv je bilo tudi oskrbovanje z vodo, saj veliko tekočine zaradi teže ne moreš nositi s sabo. Zaradi svojega hitrega načina hoje je na dan potreboval do deset litrov tekočine. Da je imel dosti pitne vode, je zvečer tajal sneg in led. »Samo za tajanje in pripravljanje tekočine sem na dan porabil dve uri.«
Igor Kraut
Rojen 31. 3. 1993 pri Poltniku na Bistrici. Nižja stopnja na Slovenski gimnaziji, maturiral na HTL Lastenstraße. Na Dunaju zaključil masterska študija astronomije in fizike. Dela za podjetje, ki svetuje bankam na področju digitalizacije in novih tehnologij. Živi na Dunaju in je strasten športnik. »Skoraj vsak vikend sem na gorah.«
Tudi za navigacijo je poskrbel sam. Natančno se je prej informiral o poteh in jih shranil na svoji GPS-uri, ki ima več pomembnih funkcij. »Kaže ti višino, pomaga ti, če prideš v situacijo »white out«, to pomeni, da si zaradi sneženja popolnoma slep. S pomočjo ure kljub temu ostaneš na pravi poti.« Vso tehnično opremo je na poti polnil s solarnim panelom. »Bil sem popolnoma avtarkten in pripravljen, da vse opravim popolnoma sam. In točno tako sem to tudi storil.«
Šele 12. februarja je imel polet nazaj na Dunaj. Ker mu je že 31. januarja uspelo doseči prvi cilj, vrh Aconcague, je šel še na neko drugo goro. Imel je še toliko časa, da si je v Mendozi ogledal vinograde, ta kraj je znan po vinu Malbec, nato pa je šel še v Buenos Aires. V Argentini so cene zaradi gospodarske krize in inflacije zelo nizke: »Lahko sem užival in si privoščil nekaj izvrstnih steakov.«
Za prihodnost ima velik cilj. Načrtuje, da bo šel v Himalaji na goro višne 8000 m, ki so tehnično bistveno bolj zahtevne. Podvig na Aconcaguo je bil poskus, da bi na primer šel na Mount Everest. »Spoznal sem, da moje telo zelo dobro prenaša višino, tudi fizično in psihično sem v dobri formi.« Problem je le še financiranje: taka tura v Himalajo stane okoli 20.000 do 30.000 €. »Trenutno iščem sponzorje, ki bi mi to omogočili, pripravljen sem za sodelovanje. Če ne bo letos, pa naslednje leto. Na vsak način vem, da bom šel na osemtisočaka in prepričan sem, da mi bo tudi uspelo.«
