Šestdeseti jubilej je tisto življenjsko obdobje, ko je človek še zelo aktiven, hkrati pa se že lahko ozre v preteklost in naredi bilanco tistega, kjer so vidne sledi njegovega delovanja. Ena izmed Korošic, ki so svoje sledi pustile na različnih področjih delovanja, je pedagoginja Tatjana Feinig iz Sveč v Rožu.

Kaj ali kdo vas je najbolj oblikoval v mladosti?

Tatjana Feinig: Oblikovali so me vsi ljudje okoli mene, ko sem se rodila kot prvi otrok družine profesorja nemščine, slovenščine in glasbe, ki je bil tudi dirigent zborov, organist in oblikovalec radijskih oddaj. To je bil moj oče Anton Feinig. Zame je bilo samoumevno, da je bil oče zelo aktiven na šolskem področju, veliko časa za nas otroke – bilo nas je pet – pa ni imel. Na vasi smo imeli omo, torej babico, ki se po vojni ni bala govoriti slovensko in se ni dala upogniti. Imeli smo tudi staro teto, mlade ljudi je imela zelo rada, tako da je za nas skrbela kot kaka babica. Največ časa pa je za nas imela mama, ki se je v Sveče poročila iz Vodic na Gorenjskem. Po poklicu je bila medicinska sestra in babica.

V isto vas se je poročila tudi mamina starejša sestra, mama pa je imela še sestro dvojčico, ki nas je pogosto obiskovala. Pa tudi mi smo obiskovali sorodnike v Sloveniji. S temi osebami smo oblikovali svoje življenje. Oče je prišel domov, pa spet odšel na kakšen nastop ali na vaje. Včasih, ko je imel čas, nas je odpeljal na izlet, sicer pa je bil odgovoren za zaslužek in za kulturno življenje, mama pa za družino, hišo, vrt in nas otroke. Z babico, staro teto, stricem in starejšimi vaščani smo govorili v narečju, mama pa je z nami govorila v gorenjskem dialektu, kar sem nekako prevzela od nje. 

Ti ljudje, ki so na vasi govorili »po domače«, so pogosto s svojimi otroki govorili nemško, predvsem pa jih niso prijavili k slovenskemu pouku. Sama sem se nemško naučila pri otrocih, pri prijateljicah. Njihovi starši so z mano govorili slovensko, s svojimi otroki pa nemško. Bili so takšni časi, da je celo učitelj hodil po hišah in staršem svetoval, da naj otroke odjavijo od pouka slovenščine. S poukom nisem imela slabih izkušenj, bila sem zelo pridna učenka, spomnim pa se, da je učitelj bil strog in do nekaterih grob, predvsem do fantov, saj so takrat otroke še fizično kaznovali. Če zdaj pomislim, je učitelj naredil precej škode, ampak takrat tega nisem tako občutila. 

Je bilo čisto jasno, da boste postali učiteljica?

Rada sem imela jezike in glasbo, čeprav glasbene šole še ni bilo. Klavir mi je bil zelo pri srcu, zato sem  malo razmišljala v to smer,  pa sem se vendarle odločila za jezike, za angleščino in slovenščino.

Kako bi orisali tedanjo in aktualno situacijo v koroških šolah?

Najprej sem delala na Trgov­ski akademiji v Velikovcu, kjer je bila slovenščina izbirni jezik. To so bili lepi časi, vzdušje je bilo zelo dobro, učencev pa smo imeli kar precej, že takrat smo imeli heterogene skupine. Potem sem se odločila za doktorski študij. Ker sem tudi na univerzi poučevala v heterogenih skupinah, sem se znanstveno posvetila tej temi. 

Moja mentorja sta bila Gero Fischer in Rudolf de Cillia, ki si je vzel precej časa za mojo nalogo, saj sem se morala še veliko naučiti, npr. kako sestavljaš vprašalnike ipd. Na začetku je bilo veliko dela, ni bilo lahko najti učitelje, ki so bili pripravljeni sodelovati pri raziskavi, potrebovala sem tudi dovoljenje šolske direkcije in staršev, saj sem želela meriti napredek pri učenju. Seveda sem morala napisati uvodni teoretični del, to je bila zgodovina šolstva. Ta del doktorata sem objavila v monografiji »Slovenščina v šoli«. 

Opažam, da se je didaktika slovenščine od tedaj razvila v smer konverzacije. Prej se je vse delalo bolj pisno, zdaj pa je več govorjenja, več jezikovne rabe in izmenjav mnenj. Nekateri se res dobro naučijo jezika. Mislim, da se ljudje zdaj bolj zavedajo, da ima dvojezičnost posebno vrednost. Napetosti je zdaj manj, kar pa ne pomeni, da je zdaj več govorcev.

Prej se je vse delalo bolj pisno, zdaj pa je več govorjenja, več jezikovne rabe in izmenjav mnenj.

Tatjana Feinig

Aktivni ste tudi na kulturnem področju. Po očetovi smrti ste kot njegova soavtorica izdali knjigo o koroških ledinskih in družinskih imenih.

Moj oče je dolgo zbiral gradivo, jaz pa sem ga digitalizirala, dodajala nekatere etimološke razlage in pripravila za tisk. Knjiga »Družinska imena na Koroškem in v sosednjih regijah« vsebuje tudi imena svetnikov in veliko drugih podatkov, zato sem jo objavila, čeprav se zavedam, da še vedno ni dokončana, saj je nekaj imen ostalo brez razlage. To delo torej ni nekaj absolutno zaključenega in se lahko v prihodnje še nadaljuje.

Zelo aktivni ste na kulturnem in na političnem področju. Bili ste predsed­nica kulturnega društva Kočna.

Predsednica Kočne sem bila celih 22 let in tudi pri mojih političnih aktivnostih gre bolj za kulturno politiko, za ohranjanje izročila. Na seznamu naše Volilne skupnosti/Wahlgemeinschaft so tudi nemškogovoreči člani, ampak to so ljudje, ki jih dvojezičnost zanima, ki se zanjo zavzemajo. Pomembno se nam zdi, da je slovenščina prisotna, ampak da ne izključuje. Zelo sem ponosna, da bomo v Svečah in v Mačah dobili dvojezične krajevne table in tudi nekatere smerokaze. To kaže, da v občini dobro sodelujemo, čeprav je bilo zaradi teh tabel tudi nekaj protestnih akcij.

Pomembno se nam zdi, da je slovenščina prisotna, ampak da ne izključuje.

Kakšni pa so vaši načrti za prihodnost?

Zdi se mi, da je zdaj pravi čas, da se posvetim tudi sebi. Lepo je pogledati nazaj in si reči: »Bilo je veliko in bilo je dobro.« Lepo pa je tudi predati obveznosti in videti, kako drugi prevzamejo odgovornost. V prihodnje bom čas preživljala s svojimi domačimi v mojih Svečah.