Barbara Pahtev je praznovala 95. rojstni dan: Po atentatu sem držala glavo deželnega glavarja

Udoben fotelj, majhna omarica in gobelini na steni pričarajo vzdušje domačnosti v enoposteljni sobi Barbare Pahtev. Ko se zbudi, skozi velika dvokrilna vrata vidi zimsko pokrajino, na mizi pa jo številne rože spominjajo na obiskovalce, ki so jo počastili ob visokem jubileju.

Barbara Pahtev: Kmalu bodo tri leta, odkar sem se iz Celovca preselila v Pliberk. Odrasla pa sem v Žvabeku na Cehnerjevi kmetiji očetovega bratranca, ki je bil gozdar in kmetije ni želel obdelovati. Na otroštvo z dvema sestrama in s štirimi brati imam lepe spomine. Lačni nismo bili nikoli, tudi med vojno ne.

Barbara Pahtev: Dobro se spomnim, kako smo ob začetku vojne v šoli dobili za malico kruh z marmelado, potem pa smo morali vpiti »Sieg Heil!«. Učitelj je bil zagrizen naci in je rekel, naj glasno kričimo, pa tudi če popokajo vse šipe. Naša družina je bila na spisku, da bi nas izselili, potem pa se je veleposestnik Künel iz Nemčije zavzel za nas in našo družino obvaroval te usode. Vseeno nas je vojna močno prizadela, saj se dva brata nista vrnila iz nemške vojske. Ob koncu vojne smo otroci splezali na skedenj in gledali »Tieffliegerje«, ki so z bombami leteli nad nami. Kako je rohnelo! Spomnim se tudi, kako so ustaši ves dan in vso noč pešačili z Libuškega polja skozi Žvabek proti Labotski dolini. Koliko jih je bilo! 

Barbara Pahtev: Zaključila sem gospodinjsko šolo v Šentpetru. Gospodinjska učiteljica gospa Mori mi je priskrbela delo pri premožni družini v Celovcu, kjer sem štiri leta kuhala, skrbela za hčerki in stregla bolni gospe. Danes sta ti dve dekleti že obe stari čez 80 let, ampak imamo še vedno stike. Pozneje sem opravila tečaj za natakarico in 25 let poleti delala v restavraciji pri Reichmannu ob Klopinjskem jezeru, v zimski sezoni pa sem našla zaposlitev v Seefeldu, Mallnitzu in drugod. 

Barbara Pahtev: Sina Borisa sem dobila pri 35 letih. Za »ledične« mame takrat ni bilo lahko, bile smo zasovražene. Sina sem želela sama vzgajati, pa mi »Jugendamt« ni dovolil. Boris je prva tri leta živel pri gospe Schimsitz, ki je imela v moževi vili na Križni gori otroški dom, potem pa je odraščal pri mojih starših v Podjuni. Pozneje sem imela svojo kavarno »Espresso Luise« na Otočah, tako da sem Borisa, ki je začel hoditi v Slovensko gimnazijo, lahko vzela k sebi. 

Boris Pahtev: Ko je ravnatelj pliberške ljudske šole slišal, da me mama želi dati v Slovensko gimnazijo, ji je to odsvetoval, češ da bodo tam izobraženi sami kriminalci. Potem mi je dal petico iz matematike, tako da sem moral opraviti sprejemni izpit za gimnazijo. 

Barbara Pahtev: Enostavno ni prišel »tapravi«. Tistega, ki je hotel mene, jaz nisem marala. Vsa leta je hodil za mano. Bil je čeden, samo majhen je bil, to mi pa ni bilo všeč. Pač ni bil moj. Sicer pa je redno obiskoval sina in mu tudi pomagal. V življenju se pogosto tako godi: kogar si želiš, ne dobiš, tistega, ki si želi tebe, pa ti ne maraš.

Barbara Pahtev: Zadnjih deset let sem delala v »Ljudski kleti«, to je bil velik lokal na Kolodvorski cesti v Celovcu, kjer se je tudi plesalo. Z dušo in telesom sem bila natakarica, včasih je bilo treba »pošlihtati« tudi kakšne pijanske spore. Šla sem kar vmes, nič se nisem bala, hotela sem, da je v lokalu mir. Sicer pa so se v Ljudski kleti srečevali vsi politiki. Nekega večera leta 1987 sem stregla deželnemu glavarju Leopoldu Wagnerju, ki je bil v družbi nekdanjih sošolcev. Nenadoma sta odjeknila strela in dva natakarja sta takoj rekla, da sta to bila »prava« strela. Iz stranišča je prišel deželni glavar Wagner in rekel: »Zdaj me je pa ustrelil.« Potem je že prišel atentator Franz Rieser. Zgrabili so ga za roke in ga vrgli na tla. Deželnega glavarja so položili na klop, jaz pa sem mu držala glavo, dokler niso prišli reševalci in ga odpeljali. Ta večer je bil šok, čudila pa sem se, da so bili novinarji v gostilni še pred policijo.

Barbara Pahtev: Pridni bodite, tako kot sem bila jaz pridna, točna in zanesljiva. Če si pošten, te imajo radi in te spoštujejo. Sicer pa lahko rečem le: tako smo živeli in dobro je bilo.