Elena Messner je kulturologinja, prevajalka, kuratorka, urednica in pisateljica. Študirala je primerjalno književnost in kulturne vede na Univerzi na Dunaju. Že med študijem je opravila razne raziskovalne projekte in študije v Aix-en-Provenceu, Sarajevu, Zagrebu in Beogradu. Pet let je poučevala na Univerzi Aix-Marseille. Od leta 2023 je Senior Scientist na Univerzi na Dunaju in raziskuje na oddelku za slavistiko. Pisateljica je že izdala vrsto knjig. Zdaj je izšel njen novi roman »Die Schmerzambulanz«, ki se ukvarja s problemi avstrijskega zdravstva s perspektiv različnih akterjev ambulante. Pogovor o novi knjigi, ekonomizaciji ter srečanju (družbene) politike in umetnosti. 

Kako je nastala ideja za knjigo »Die Schmerzambulanz«? Zakaj ste se odločili, da se boste ukvarjali z zdravstvom?

Elena Messner: Zdravstvo, predvsem pa klinike, so se mi v preteklih letih zdele primerno, naravnost idealno okolje za literaturo, če hočeš pisati o družbi nasploh. Ne samo zaradi pandemije in številnih težav, ki so se posledično pokazale v bolnišnicah. Zdravstvena politika zadeva družbo v celoti. Kadar gre za zdravstvene, za telesne in psihične težave širših slojev prebivalstva, se pogosto razkriva brutalna narava kapitalistične logike.

V knjigi nagovarjate številne aspekte zdravstva oz. perspektive nanj. Kako je potekala raziskava?

Prebirala sem aktualne študije o strukturnih in personalnih problemih v bolnišnicah, o pomanjkljivostih v zdravstveni negi, o zdravstveni politiki nasploh, o tako imenovani ekonomizaciji medicine. Sama izhajam iz zdravniške družine in sem imela dosti priložnosti za pogovore. Pri pisanju so bile v ospredju mojega zanimanja in pogovorov klinike kot ustanove, ki so zadolžene za zdrav­stveno oskrbo prebivalstva in stojijo v samem središču sistema socialnega varstva. 

Posebnost knjige je menjava perspektiv. Kako ste doživeli pisanje v različnih vlogah?

Osvobajajoče. Fiksiranje na nekaj figur vedno omejuje pripoved na posamične perspektive. Številni liki in tudi številni refleksivni odlomki, hibridna besedila in teksti, kjer ni jasno, kdo dejansko govori, pa omogočajo širši in bolj diferenciran pogled na sistem, kot bi ga nudil le eden ali dva osrednja in stranska lika. Trenutno pišem dramski tekst o »umetni inteligenci« in »cyborgu«, ki ga bodo uprizorili v Kielu in Hamburgu. V gledališču imaš kot avtorica seveda manj možnosti za upodobitev kompleksnosti, ker morajo drame biti v prvi vrsti uprizorljive. Najti moraš drugačen pristop, kako povedati večperspektivne in zapletene stvari – ne moreš pripeljati neskončnega števila likov na oder, že zaradi stroškov in ozkega prostora za uprizoritev in tudi zaradi koncentracije publike na dogajanje. Teh omejitev v romanu ni.

Knjiga tudi obdeluje vprašanje, kako ravnamo z ljudmi – tako z bolniki ter bolnicami kot tudi z bolniškim osebjem. Kako ocenjujete vpliv kapitalizma oz. ekonomskega mišljenja na zdravstvo?

Moto mojega romana je citat: »Im Kontext medizinischer Versorgung beschreibt der Begriff der Ökonomisierung den Trend, allein auf wirtschaftliche Interessen auch entgegen dem Wohl des Patienten zu fokussieren. Anders als ein aus ethischer Sicht gebotener sorgsamer ökonomischer Umgang mit den vorhandenen Ressourcen, stellt die Ökonomisierung der Medizin deren Prinzipien in Frage.« (V kontekstu medicinske oskrbe opiše pojem »ekonomizacija« trend osredotočanja zgolj na ekonomske interese, tudi v nasprotju z dobrobitjo bolnika. V nasprotju s skrbno ekonomično rabo razpoložljivih virov, ki je zahtevana z etičnega vidika, ekonomizacija medicine postavlja njihova načela pod vprašaj.) Vsi smo priče tega razvoja – saj že od 90. let prejšnjega stoletja trend ekonomizacije medicine vseskozi narašča. 

V knjigi se najdejo tudi pasaže iz dokumentacije pacientke. V njej je jezik zapisov za laike nerazumljiv. V čem je za vas posebnost tega medicinskega jezikovnega izražanja?

Za laike je medicinsko izražanje res težko razumljivo, pogosto celo nerazumljivo. Po eni strani se v tem zrcalita razsežnost in kompleksnost medicinske znanosti in tudi njena moč, po drugi strani pa nerazum­ljivost medicinskega govora opozarja na to, kako težko je v vsakdanji govorici natanko opisati bolečino, bolezen, telesne in emocionalne motnje. Hlad strokovno-medicinskega govora, njegova natančnost in treznost pa so potrebni za nemoteno in uspešno komunikacijo v poteku zdravljenja. Težava je v tem, da lahko ta hlad vodi tudi v odtujenost. Poezija medicinske terminologije je radikalnost in preciznost, očiščena vsake emocije. Še posebej sem bila navdušena nad jezikom intenzivne nege, ki bi jo na kratko opisala tako: izoliran človek na intenzivnem oddelku, izoliran jezik, izoliran svet.

V svojih knjigah se ukvarjate z raz­nimi družbeno-političnimi vprašanji. Kakšen vpliv ima literatura na družbo in politiko?

Marsikatero literarno besedilo vpliva na naše razumevanje sveta ali celo spreminja naše mišljenje. Druge zvrsti literature, še posebej trivialne knjige, prav tako nenehno negativno vplivajo na naše mišljenje z ustvarjanjem uničujočih podob. Romantični romani na primer širijo čudne ideje o spolnem življenju in ljubezni, trivialni medicinski romani pa širijo povsem napačne slike o našem zdravstvenem sistemu, slikajo mogoče tudi hrepenenje po taki bolnišnici, ki je sploh ni. Da omenim samo pogost uporabljeni kliše klinike kot kraj ljubezni in naklonjenosti, kjer se skrbni zdravnik zaljubi v pacientko in oba na koncu srečno odkorakata v sončni zahod. Podobe in ideje, ki se rojevajo v literaturi, torej vplivajo na naše mišljenje tako pozitivno kot tudi negativno, razvijajo lahko kič ali kritiko, tako kot vsi drugi mediji. Ko razmišljam o svojih knjigah, lahko rečem, da je moj literarni prvenec in tudi knjiga, ki sva jo uredila s Petrom Pirkerjem o vojni in muzejih, veliko prispevala k razmišljanju o tem, kaj je lahko vojaška zgodovina in kako se vojne uprizarjajo v muzejih. To pa seveda ne pomeni, da literatura že kar sama lahko kroji in oblikuje konkretno politiko. Literatura lahko s svojim sporočilom, s svojim drugačnim pogledom na svet vpliva na družbo in na njen razvoj v to ali ono smer, saj imamo zato veliko dokazov. Pomislimo samo na zapisane spomine koroških slovenskih partizank in partizanov. Če teh knjig ne bi bilo, kako bi se potem razvijala kultura spominjanja, kako bi izvedeli za najrazličnejše osebne in intimne poglede na vojno dogajanje? Knjige so pomembne nosilke idej in imajo velik potencial – seveda le, če jih prebiramo. Pri vprašanju po vplivu literature na družbo torej ne gre le za besedila sama, temveč v prvi vrsti za to, kako le-ta sploh pridejo do učinka, kako odprte in dostopne so poti do branja. To pa so vprašanja in izzivi za šole, knjižnice, kulturne domove, literarne hiše, medije.

Ukvarjate se z muzejem vojaške zgodovine na Dunaju (HGM) in javno zahtevate njegovo reformo. Kakšno preoblikovanje je po vašem prepričanju potrebno?

Lahko rečem, da je projekt »Muzej vojaške zgodovine in njegove reforme« v Avstriji prva civilnodružbena pobuda, ki se ne tiče le muzeja samega, temveč tudi obrambnega ministrstva. S projektom smo se zavzeli za to, da bi avstrijsko zvezno vojsko privedli do novega po­gleda nase. Bili smo uspešni: pred dvema mesecema je končno – po treh letih – bil imenovan nov direktor. Doslej je bil HGM (Heeresgeschichtliches Museum) povsem habsburško afirmativen in zelo ambivalenten v predstavitvi Wehrmachta in avstrijske vojske v 2. svetovni vojni. Osrednja razstava muzeja je bila pripravljena v 90. letih prejšnjega stoletja. Na njeno vsebinsko usmeritev in formalno oblikovanje je vplival tudi Lothar Höbelt, zgodovinar izrazito desničarskega in nemškonacionalističnega kova. 

Ni čuda torej, da o žrtvah nacističnega režima v razstavi ni bilo govora, pa tudi o storilcih, o številnih avstrijskih nacistih in njihovih zločinih po vsej Evropi ni bilo sledu. Niti pojma »holokavst« ni bilo mogoče najti. Za odporniška gibanja v Avstriji ni bilo mesta v razstavi. O koroških Slovencih in Slovenkah, o nasilnem izseljevanju, o številnih žrtvah gestapa in nacističnih krvnih sodnikov – nič! Partizansko gibanje pa je bilo predstavljeno kot agresor, odgovoren za zločine nad domovini zvestim prebivalstvom. Za desno nacionalistično publiko in ekstremistične aktiviste med njimi, na primer za tako imenovane identitarce (Identitäre), je HGM predstavljal »najljubši muzej«. Opombe vredni so končno še sistemska korupcija, mobing in nedemokratično, naravnost kasarniško vodenje muzeja. Upamo, da se bo pod vodstvom novega direktorja muzej jasno distanciral od desničarskega ekstremizma. Prvi korak je bil, da so stare razstave 8. marca končno zaprli. Bomo pa videli, kaj bo leta 2025, do takrat bo novi direktor razvil novo razstavo.

Delate tudi na dunajski univerzi kot Senior Scientist in predavate o novi bosanski, hrvaški in srbski literaturi. S kakšno tematiko se aktualno ukvarjate?

Trenutno delam na raziskovalnem projektu o feminističnih revijah v Jugoslaviji 20. stoletja, ki ga financira FWF. Pregledujem predvsem prevode literature v revijah in proučujem, kako se je v globalnem in lokalnem okviru oblikoval feminizem v različnih obdobjih: monarhija in kapitalizem, komunizem, tranzicija in novi kapitalizem zadnjih desetletij.

Feministične ideje so še posebej zanimive, ker so bile vedno korektivi glede na ideološki in ekonomski sistem. Vedno znova me fascinira, kaj vse so te ženske brale, o čem so pisale in razpravljale, kako so se organizirale in mobilizirale še druge za svoje gibanje in za protinacistično borbo.